Tiskane izdaje
Znanost ima v sodobni družbi dober prizvok, ne nazadnje si nihče več ne upa zanikati, da s svojo sestro − tehnologijo − žene človeštvo v (bolj svetlo) prihodnost. Toda znanost kot marsikateri drugi abstraktni pojmi ne živi samo od svojega pomena, vsesplošnega odobravanja in slave. Znanost ustvarjajo ljudje, ki pogosto niso deležni tako pozitivnega javnega mnenja kot samo njihovo delo. Dosežki znanstvenikov so pogosto dislocirani od njih kot ljudi samih, saj največkrat veljajo za neprijetne, samotarske in raztresene ljudi, ki pa »v družbi sploh ne funkcionirajo«.
Si lahko ljudje res privoščimo tako ignoranco, ko pa naš obstoj skorajda temelji na zadevi, imenovani internet, ki so jo iznašli prav ti samotarski in raztreseni ljudje, če navedem najbolj očiten primer?
Mit o znanstvenikih je večglava pošast, o kateri ne gre upati, da bo kmalu izginila. Začne se že v otroštvu, ko je skoraj vsak otrok tako ali drugače že seznanjen s kultom Alberta Einsteina, ki ga vsivprek (sicer precej upravičeno) enačijo z vrhuncem človeške inteligence. Toda namesto da bi prikazali samo njegove dobre plati (kakor, recimo, pri filmskih zvezdah), zgodbe o Einsteinu in njegovem delu vedno spremljajo še male anekdote, ki naj bi dokazovale, da je bil na drugih področjih nesposoben.
Albert Einstein. Foto: wikipedia
Naivno bi bilo, če bi trdil, da je to odločilen dejavnik pri tem, da znanost iz generacije v generacijo ostaja nepriljubljena. Morda veliko večjo škodo povzroča sam splošen odnos ljudi do predmetov, ki predstavljajo nekakšen uvod v naravoslovne znanosti − matematike, fizike in kemije.
Po koncu izpitnega obdobja se pogosto sprašujem, kako smiseln je sploh bil tisti mesec mučenja, ko sem na žive in mrtve ždel za knjigami, pred računalnikom, neustrašno vihtel kemični svinčnik in kalkulator ter si pulil lase ob problemih, ki jih nisem znal rešiti. Glede na moje prejšnje znanje sem se naučil veliko, torej trud nikakor ni bil zaman. Toda po drugi strani sem glede na morje celotnega znanja iz oceana potegnil kapljico.
V takšnih trenutkih me včasih zajame malodušje, toda vedno v meni prevlada občutek zadovoljstva, da sem prišel do novih spoznanj, da imam trdnejše temelje, na katerih si lahko ustvarim sliko o svetu, v katerem živim. In ravno to je hkrati privlačnost in prekletstvo naravoslovnih znanosti − so jama brez dna, ki je tudi s stalnim trudom ni mogoče zapolniti.
Občutek neznanja me vedno žene, da vložim ves trud, ki je pač potreben, da si priborim še tako majhen naslednji košček znanja, ki čedalje bolj osvetljuje temo neznanja. Ravno s tem pa se ljudje najtežje sprijaznimo − veliko raje se zaslepimo z enostavnimi dražljaji, ki jih v obilici nudijo najnovejša tehnologija, mediji in zabave. Odkrit pogled v temo lastnega neznanja zahteva trud, pogum, a hkrati ponuja tudi neusahljiv vir zadovoljstva.
Morda je na tej točki primerno, da neham s svojo ljubiteljsko verzijo filozofije. Naj vam raje povem, kako sem se sam znašel na dveh olimpijadah iz fizike.
Naj za vse, ki so še zmeraj pripravljeni verjeti mojim besedam, povem, da nisem nikdar bil nenavaden otrok. Razen dolgih udov, ki so mi pognali prej kot večini drugih otrok, nisem bil nič posebnega. Na začetku osnovne šole sem najraje od vsega igral nogomet in moje veselje do športa traja še danes. Morda od tam izvira tekmovalnost, ki je očitno tlela nekje v meni in pripomogla, da sem se vztrajno udeleževal matematičnega kenguruja.
Še bolj vztrajno pa sem na tem tekmovanju v prvih letih dosegal povprečne rezultate. Tega si nisem preveč jemal k srcu, saj sem bil navsezadnje vesel, da ne bom nikdar kot Albert Einstein − za življenja je bil tako ali tako čisto nefunkcionalen. Toda doma nisem nikdar slišal žal besede proti kateremu od predmetov in odrasel sem v prepričanju, da je šola lahko nekaj povsem zabavnega.
Tako sem v zadnji triadi tekmoval v vseh predmetih, kjer sem lahko izkoristil znanje iz šole. Da bi doma vlagal čas v učenje nove snovi, se mi je zdelo preveč skrajno početje. Raje sem ga v šport in druge obšolske dejavnosti. V devetem razredu sem se uvrstil na regijsko tekmovanje iz fizike, ne da bi prav dobro vedel, kaj počnem. Saj sem zgolj računal kot pri matematiki, samo da so bile pri fiziki črke bolj različne in zanimive.
Na regijskem tekmovanju sem ugotovil, da se mi ne sanja, kako delujejo sile v vzmeti, a nekako sem to prebrodil in si prek državnega tekmovanja priboril tretjo nagrado in mesto na slavnostni podelitvi DMFA. Tam so razglasili ekipe za mednarodne olimpijade iz znanja in tako sem prvič izvedel, da se je možno udeležiti olimpijade iz fizike. »Kako nenavaden koncept!« sem si mislil takrat.
Vpisal sem se na matematični oddelek na Gimnaziji Bežigrad in tam nista bila zagnanost in zanimanje za naravoslovje nikdar nenavadna niti med vrstniki niti pred profesorji. Šola je vodila zelo dobre krožke iz fizike, ki sem jih pridno obiskoval, saj me je nekje na dnu vendarle zanimalo, kako je iti na olimpijado − fizikalna olimpijada se mi je zdela še najmanj nedosegljiv cilj.
Da bi se zares posvečal več kot enemu predmetu na tekmovalni ravni, pa se mi je spet zdelo nekoliko preveč skrajno početje. Poleg šole sem se namreč še vedno intenzivno ukvarjal s športom in posvečanje več predmetom hkrati bi pomenilo velik poseg v moj prosti čas.
Tako sta minili prvi dve leti gimnazije in vsako leto sem se udeležil podelitve nagrad DMFA ter opazoval, kako so razglašali ekipe za mednarodne olimpijade. Vedno bolj se je zdelo, da prihaja moj čas, a sem bil hkrati vedno bolj prepričan, da mi ne bo uspelo − saj nisem nikakršen genij, rad se družim s sošolci, rad se ukvarjam s športom, jaz že ne morem na olimpijado iz fizike.
No, pa se je vendarle zgodilo, v tretjem letniku se je iz plahe ideje (sicer z nekaj sreče) realiziralo potovanje v Mumbaj na mednarodno fizikalno olimpijado. Preden smo odšli, so me prevevali mešani občutki. Zdelo se mi je, da sem se v ekipo uvrstil zaradi gole sreče, saj mi je nekdo prepustil mesto zaradi svojega odhoda na matematično olimpijado. Mislil sem, da bom sebi in Sloveniji tam naredil sramoto, poleg tega pa se mi je ukvarjanje s fiziko do sredine julija takrat zdelo precej skrajno početje − moji načrti za študij so bili usmerjeni proti fakulteti za medicino. Vendar je sama izkušnja mednarodne olimpijade povsem spremenila moje mnenje.
Olimpijada nikakor ni potekala po mojih pričakovanjih. Vzdušje v ekipi je bilo fenomenalno in tudi z drugimi udeleženci smo se hitro povezali. Večere smo preživljali skupaj ob sproščenem klepetu o življenju in šolanju v različnih državah, mnogi, ki so se odpravljali študirat v tujino, pa so tam spoznali bodoče kolege z vsega sveta. Spletli smo nova prijateljstva in nekatera od njih trajajo še danes.
V Mumbaju sem spoznal, da me ni več strah tega, da bom postal fizik. Nehalo me je biti sram, da z veseljem posvetim čas učenju fizike − tudi sredi poletnih počitnic. Nehalo me je biti strah, da bom zaradi fizike v očeh drugih postal »družbeno nefunkcionalen« in v luči tega sem se odločil za študij fizike na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko. Bronasta medalja, ki sem jo tam dosegel, mi je seveda vlila dodatno zaupanje v moje sposobnosti, a ko gledam nazaj, vidim, da le ni tako zelo vplivala name.
Zdaj, po opravljeni maturi, osvojeni še eni medalji na olimpijadi in končanem prvem letu študija se zavedam, da o fiziki ne vem veliko, a sem za ugodje novih spoznanj pripravljen živeti z naraščajočim občutkom neznanja.
Naravoslovne vede nas postavljajo pred brezno neznanja, ki ga ljudje nosimo v svojih glavah, in ravno zato lahko vsi priznamo, da je naravoslovje težko, saj nas sili k načinu razmišljanja, ki ni povsem lastno človeški zavesti.
Toda namesto da zaradi lastnega nelagodja odvračamo otroke od udejstvovanja v znanosti, bi jih morali spodbujati in jim omogočiti, da sami svojo morebitno strast odkrijejo prav v eni od naravoslovnih panog.
Tomaž Cvetko je študent 2. letnika fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko.
