Kamena doba se ni končala, ker bi zmanjkalo kamnov
sre, 27.12.2017, 18:00
Kamena doba se ni končala, ker bi zmanjkalo kamnov
Uspešen ni tisti, ki nabere in obdela največ kamnov, temveč ta, ki si upa razmišljati in popelje družbo iz kamene dobe.

V zgodovini smo že doživeli obdobja, ki so jih zaznamovali religija, šport ali umetnost. Za sodobno družbo pa bi lahko rekli, da jo bolj kot karkoli drugega zaznamuje − znanost. To dokazujejo številni kazalniki, med katerimi bom izpostavil le nekaj po mojem mnenju najpomembnejših.

Znanstveno publiciranje, ki širi informacije o novih odkritjih in dognanjih ter s tem omogoča tudi njihovo utelešanje, je danes postalo ena od najbolj dobičkonosnih dejavnosti razvitega sveta. S tem družba postavlja znanost, ekonomsko gledano, ob bok farmacevtski, živilski industriji in drugim življenjsko pomembnim panogam, ki pa so tudi neposredno odvisne od znanstvenega napredka (Buranyi, 2017).

Pogosto v številnih oglasih zasledimo parolo, da je nekaj »znanstveno dokazano«, kar naj bi krepilo zaupanje kupcev v njihov izdelek in s tem povečevalo prodajo ter konkurenčnost proizvoda (Sukala, 2016). Poleg ekonomskih argumentov je vredno izpostaviti tudi človeške vire, ki prispevajo k razvoju znanosti. Po podatkih evropske statistične agencije (Eurostat) na znanstveno-raziskovalnem področju v Evropski uniji deluje kar približno četrtina aktivnih posameznikov. Teh nekaj naštetih argumentov vsekakor kaže na velik vpliv, ugled in pomen, ki ga trenutno uživa znanost v sodobni razviti družbi. To dejavnost zato pogosto povezujemo s tehnologijo, ki omogoča vedno daljše življenje, hitrejši transport, kakovostno bivanje itd.

Tudi sam sem na začetku vstopil v znanstveni svet s podobnim pogledom. Kar nekaj let sem vztrajno in z veliko vnemo pridobival raziskovalne izkušnje v različnih laboratorijih doma in po svetu. Tako sem poskušal kar se da veliko prispevati k napredku sodobne biomedicinske znanosti. Za to področje sem se odločil, ker me že od vsega začetka najbolj zanima in ker je življenje gotovo najbolj kompleksna oblika materije, kar je poznamo. Poleg tega pa sem bil prepričan, da lahko s svojim prispevkom na tem področju za človeštvo naredim čim več.

Foto: Jure Eržen/Delo

Tako sem leta študiral in sledil utečenim načinom dela ter razmišljanja na tem področju in se zavedal, da vendarle z načini razmišljanja in znanstvenega »ukrepanja« nisem povsem zadovoljen. Postajal sem vse bolj nemiren, razdražljiv in nesrečen, dokler nisem sčasoma spoznal, da je znanost bolj kot s tehnologijo ali čimerkoli drugim povezana s filozofijo. Da bi ugotovil, zakaj je znanost tako pomembna, sem se poglobil v njeno zgodovino in temelje. Ob prebiranju literature sem naletel na zelo zgovorno misel: »Kamena doba se ni končala, ker bi zmanjkalo kamnov« (Friedman, 2008). Ob tem sem obstal in spoznal, kaj me je ves ta čas tako zelo motilo. Namreč, uspešen ni tisti, ki nabere in obdela največ kamnov, temveč ta, ki si upa razmišljati in delati stvari drugače ter tako popelje družbo iz kamene dobe naprej v bakreno dobo.

Po tem spoznanju sem svojo energijo začel usmerjati v bolj holistične in interdisciplinarne pristope. Ugotovil sem, da bi mnogo težkih dilem v biologiji (na primer koncept vrste) lahko poskušali rešiti z uporabo orodij, ki jih uporabljajo v drugih znanstvenih disciplinah, kot je na primer teoretična in kvantna fizika. Ker pa se še vedno poslužujemo iskanja novih orodij, namesto da bi najprej izkoristili že obstoječe z drugih področij in jih uporabili v drugačnem kontekstu, tečemo na mestu. Pri tem pa ustvarjamo velike količine podatkov.

Pravzaprav nam je tako imenovani »napredek« prinesel le hitrejše in cenejše pridobivanje večjih količin podatkov, ki pa praviloma ne prinesejo tudi več vsebine. Pojav lahko nazorno opišemo s primerom iz sveta fotografije. Včasih je bil na voljo le analogni fotoaparat, v katerega je bilo treba vstaviti precej drag film, na katerega si nato posnel omejeno število posnetkov. Zato so ljudje dobro premislili in načrtovali vsak posnetek posebej. Ob pojavu digitalne fotografije pa smo začeli fotografirati kar vsevprek.

Pri tem smo ustvarili veliko število posnetkov, med katerimi pa jih je le peščica uporabnih in informativnih. Isti proces poteka tudi v znanosti. Tehnološki napredek omogoča ustvarjanje neverjetnih količin podatkov, med katerimi moramo nato »rudariti«, da pridobimo tiste, ki so pomembni in informativni. Sam menim, da bi bilo učinkoviteje bolj premišljeno načrtovati načine in postopke, s katerim bi prišli do odgovora, namesto da s kopičenjem podatkov tipamo vsevprek in upamo, da bomo slučajno našli odgovor. V resnici pa se le še bolj zapletamo v nova in nova vprašanja.

S povezovanjem znanj iz različnih naravoslovnih in družboslovnih področij bi lahko prišli do boljšega in večplastnega razumevanja kompleksnih pojavov, kot so različne bolezni, staranje, religija in medsebojni odnosi. Za uresničitev takšnega holističnega pristopa je zelo pomembna tudi vzgoja, in ne zgolj izobraževanje ljudi. Optimalna dolgoročna rešitev je lahko taka, ki na prvi pogled za nas ni videti najbolj ugodna. Predvsem pa se moramo venomer spraševati, ČEMU nekaj počnemo.

Prepogosto se v znanosti omejimo na odkrivanje in razlaganje mehanizmov, ki nam razkrijejo odgovore na vprašanja, kot so kaj, kako in zakaj. Premalokrat pa pomislimo, kakšne so dolgoročne posledice, etika in smiselnost določenega odkritja. Zato se reševanja številnih tegob še vedno lotevamo z istim orodjem, s katerim smo jih ustvarili, kar pa lahko vodi le v poglabljanje težav. Kot primer naj navedem staranje. Splošno znano je, da se prebivalstvo v razvitih deželah stara in da se trudimo še podaljšati življenjsko dobo; redko kdo pa se vpraša, čemu bi sploh živeli dlje. Včasih je bolezen bolje izkoristiti sebi v prid, kot pa se proti njej boriti. Po mojem prepričanju ni pomemben zgolj obstoj, temveč tudi njegova kakovost.

Pot k razmišljanju, ki upošteva več dejavnikov, vodi prek vzgoje v rosnih otroških letih in tudi kasneje, ko marsikdo misli, da ni mogoče nič več spremeniti. Moram priznati, da mi je bila pri tem sreča precej naklonjena. Najbolj je na moj odnos do sveta vplivala gimnazija. Tam so me opremili s klasično humanistično izobrazbo, ki mi je kasneje predstavljala ključno orodje za ubiranje nekonvencionalnega pristopa v znanosti. Ljudje na splošno premoremo znatno mero empatije do drugih predstavnikov lastne vrste, medvrstna empatija pa nam je bolj tuja. Razlog za to je najbrž treba iskati v dejstvu, da včasih že sočloveka težko razumemo, kaj šele kakšno živo bitje, o katerem pravzaprav ne vemo ničesar. Pa čeprav ravno raznolikost življenja na Zemlji omogoča obstoj nas samih. Zato so raziskave, ki nam odkrivajo skrivnosti drugih živih bitij, zelo pomembne, saj s tem spoznavamo tudi same sebe in svoje mesto v naravnem sistemu.

Za reševanje trenutnih izzivov bomo prav gotovo morali storiti korak naprej in prenehati nabirati kamne ter se odpraviti po poteh novih načinov razmišljanja. Le tako bomo iz kamene dobe prešli naprej v bakreno, saj kamnov zlepa ne bo zmanjkalo.

***

Tim Prezelj je letos zaključil s študijem mikrobiologije, trenutno pa obiskuje prvi letnik drugostopenjskega študija molekulske in funkcionalne biologije. Je sodelavec Kemijskega inštituta, v preteklosti pa dijak, ki je nanizal številne uspehe na mednarodnih naravoslovnih tekmovanjih.



Kamena doba se ni končala, ker bi zmanjkalo kamnov

Premalokrat pomislimo, kakšne so dolgoročne posledice, etika in smiselnost določenega odkritja. Foto: Shutterstock

Prijavi sovražni govor