Znanstveni blog: Znanost v »postresničnostni« dobi
sre, 11.01.2017, 18:00
Znanstveni blog: Znanost v »postresničnostni« dobi
Bi se peljali z letalom, zgrajenim iz materialov, ki jih je preizkusil le en laboratorij, poročila pa sploh ne obstajajo?

Ko sem se tistega večera, utrujena od celodnevne razprave na projektnem sestanku, odpravljala spat, me je v hotelski sobi pričakalo sporočilo, da imam na voljo vrsto različnih blazin, med katerimi si lahko izberem najudobnejšo po svojem okusu.

Pred menoj so bile police z lično zloženimi blazinami, na katerih so bile oznake »puh«, »lateks«, »ergonomska«, »antialergijska«, »riževa«, itd. Nekaj časa sem strmela vanje in s tipanjem poskušala ugotoviti, katera bi mi najbolj odgovarjala, potem pa sem se obupano vrgla na tisto, ki je ležala na postelji. Ne spominjam se, iz česa, kakšne oblike in kako mehka je bila, niti ne vem, ali sem se takrat tega sploh zavedala. Vem le, da nisem bila pripravljena presojati in da sem izbrala najlažjo (prvo ponujeno) možnost.

Podobno bi se verjetno lahko počutil naključni obiskovalec naključnega časopisa, revije ali spletne strani z novicami, če bi se prepustil možnosti izbire − verjeti napisanemu ali ne. Znašli smo se namreč v svetu, v katerem je včasih težko prepoznavati verodostojne informacije in jih razlikovati od tako imenovanih »buč«. Stavek »Znanstveniki (po možnosti ameriški) so ugotovili...« ne velja več, kar je veljal, odkar je bil prevečkrat uporabljen v povezavi z neresničnimi ali prenapihnjenimi trditvami. In kako ugotoviti, kaj je res in kaj ne?

Ploščata Zemlja

Poleg polresnic in pretiravanj lahko skoraj vsak dan preberemo ali slišimo kakšno urbano legendo, vražo ali teorijo zarote, ki nasprotuje znanstvenim ugotovitvam. Verjetno se večina od nas le blago nasmehne ob videu, ki z vso resnostjo in vrsto nanizanih argumentov dokazuje, da Zemlja v resnici ni okrogla, ampak ploščata. Iz čiste radovednosti posnetek sicer vseeno pogledamo, in čeprav spretno nanizanih strokovno zvenečih pojasnil ne razumemo v celoti, na podlagi svojega lastnega prepričanja ostanemo na svojem bregu. Podobno je verjetno tudi z drugimi zgodbami. Kaj pa nas pravzaprav postavi na ta ali oni »breg«? Ugibam: osebna izkušnja, (ne)zaupanje posamezniku ali stroki, in čeprav to praviloma zanikamo, tudi prevladujoče mnenje v bližnji okolici. Žal včasih okolica razume pod znanost še marsikaj, kar to ni.

Raziskava Ogledalo Slovenije, ki ocenjuje stopnjo zaupanja Slovencev v različne institucije, organizacije in poklice, je pokazala, da so znanstveniki na drugem mestu, takoj za gasilci. V zadnjem letu je stopnja zaupanja znanstvenikom celo zrasla z 51 odstotkov na 61. Ob tej številki pa se seveda porodi tudi vprašanje, zakaj preostalih 39 odstotkov ljudi z nezaupanjem gleda na znanost in se namesto poglabljanja v rezultate strokovno opravljenih raziskav prepušča vplivom reklam o »čudežnih sredstvih in zdravilih« in nasvetom dobronamernih znancev in neznancev. Morda je odgovor povezan prav s preveliko izbiro možnosti in, utrujen od drvenja skozi vsakdan, bralec izbere prvo in najpreprostejšo ponujeno resnico in v njej zaspi. Po dobro prespani noči je vse lažje. Tale blazina je čisto ok!

Znanost, neznanost

Besede »paraznanost«, »psevodznanost«, »neznanost«, »slaba znanost« označujejo težnjo po prevzemu enakovredne vloge. V resnici nimajo z znanostjo nič skupnega. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi: »Znanost je dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj.« »Znanstvena metoda, ki je ključni element znanosti, temelji na zbiranju opazljivih, empiričnih in merljivih dokazov, podvrženih določenim merilom razmišljanja. Znanstvena metoda sestoji iz zbiranja podatkov z opazovanjem in eksperimentiranjem ter oblikovanja in preizkušanja hipotez« (Wikipedia).

Prepoznavanje psevdoznanosti in razločevanje od znanosti je torej načeloma precej preprosto: ključ je v uporabljeni metodi in trdnosti dokazov. Izkušnja znanke in njenega strica sta torej daleč od trdnega dokaza, da drago prehransko dopolnilo iz reklame krepi imunski sistem in nas obvaruje pred okužbami. Mimogrede: bi se peljali z letalom, zgrajenim iz materialov, ki jih jepreizkusil le en laboratorij, z metodo, ki ni preizkušena, poročila pa sploh ne obstajajo?

V letu 2017 smo, pravijo, vstopili v tako imenovano »postfaktično« obdobje, v katerem igrajo pri oblikovanju ljudskega mnenja osebna prepričanja in verovanja večjo vlogo od objektivnih dejstev. Fake novice se, predvsem s pomočjo družabnih omrežij, razraščajo kot invazivne tujerodne rastline. V prihodnje se bomo zato verjetno vedno bolj pogosto spraševali, kaj je res in kaj ne, komu verjeti.

Večina vprašanih v zgoraj omenjeni anketi zaupa znanstvenikom. Ena od preprostejših poti do odgovora je prisluhniti njim. Znanost je bolj dostopna, kot je bila kdaj prej. Na voljo je cela vrsta dogodkov, oddaj in spletnih mest, kjer raziskovalci poljudno razlagajo o dosežkih in izzivih sodobne znanosti (povezave). Vseh odgovorov na množico vprašanj, ki se porajajo v poplavi novic in »novic«, nam seveda ne morejo dati, vendar je ločevanje zrnja od plev dosti lažje, ko spoznamo, kakšna je pot do znanstvenih dognanj.

***

Saša Novak je doktorica kemije, raziskovalka na IJS, učiteljica na MPŠ, koordinatorka ZnC (ki ni cinkov karbid), podpredsednica združenja SATENA in še kaj. Raziskovalno področje: razvoj novih materialov za uporabo v biomedicini in v najbolj vročih delih bodočih fuzijskih reaktorjev.



Znanstveni blog: Znanost v »postresničnostni« dobi

Foto: Dejan Kotnik/Delo

Prijavi sovražni govor