Končno na vrhu, vendar spet ne kot Rusija

Ruski hokejist Pavel Dacjuk je na svojih petih olimpijskih igrah dočakal lovoriko in vstop v izbrano druščino.

Objavljeno
26. februar 2018 21.10
Siniša Uroševič
Siniša Uroševič
Gangnung – Ponavadi je hokejski finale sladica slehernih zimskih olimpijskih iger. Letos brez navzočnosti zvezdnikov iz NHL takšnega spektakla ni bilo. Toda presenetljivi Nemci so se imenitno zoperstavili močnim ruskim tekmecem, ti so lovoriko osvojili šele v podaljšku, zato finale ostaja podčrtan kot prav poseben.

Ko je bilo jasno, da prvič po 24 letih na prestižnem olimpijskem turnirju ne bo akterjev iz NHL, je vloga prvih favoritov pripadla ruskim hokejistom. Ti imajo v svoji KHL bazo izjemnih hokejistov, povrhu je selektor Oleg Znarok izbral kar 15 igralcev iz svojega St. Peterburga, s katerim prepričljivo vodi na lestvici in obenem brani Gagarinov pokal iz prejšnje sezone. Prav uigranost in odločnost pokazati moč na ledu v trenutkih, ko športniki največje države na svetu zaradi dopinga ne smejo nastopati z nacionalnimi simboli, naj bi Ruse pripeljali na prestol. Na koncu so tam pristali, a zdaj je že kar nenavadno, da vnovič z drugim nazivom. Olimpijskemu hokeju so vladali v časih Sovjetske zveze, v Albertvillu 1992 zmagali v dresih Skupnosti neodvisnih držav, zdaj so na vrhu pod nevtralno zastavo s petimi krogi in napisom Olimpijski športniki iz Rusije …

Konec pogodbe za selektorja

A ko so včeraj pristali na mednarodnem letališču Šeremetjevo, se njihovi številni navdušeni privrženci niso ozirali na to, da rojaki niso smeli nastopiti s svojo trobojnico in v dresih državne reprezentance. Na glas so prepevali nacionalno himno (Rusija, posvečena naša država ...) prav tako kot hokejisti na ledu po nestrpno pričakovanem zmagoslavju. A zanj so se na to zadnjo februarsko nedeljo proti Nemcem, senzacionalnim udeležencem te finalne tekme, morali močno potruditi, tako da so jih ugnali šele v podaljšku.

Znarok, ki to moštvo vodi od leta 2014, se je tako le podpisal pod olimpijski naslov, kako pa bo v prihodnje, pri nedeljskih zmagovalcih le ugibajo. Po koncu teh iger namreč omenjeni strokovnjak nima več pogodbe, sploh ni nujno, da jo bo podaljšal in s hokejisti maja na Danskem napadal naslov svetovnih prvakov. »Počakajmo, moramo tudi videti, kakšni so Olegovi načrti,« je umirjal žogico neučakanosti Vladislav Tretjak, kot predsednik nacionalne zveze najbolj spoštovana hokejska avtoriteta ruskega prostora, nekoč vrsto let prvi vratar svetovnega hokeja. Toda ker ni nikdar branil v NHL, ni mogel postati član »trikratnega zlatega kluba«, v katerem so hokejisti z zlato olimpijsko kolajno ter naslovoma svetovnega prvaka in zmagovalca v NHL.

Dacjuk v trojnem zlatem klubu

Rene Fasel, prvi mož IIHF, je tako slovesno po napeti nedeljski finalni predstavi sprejel v to druščino Pavla Dacjuka. Na svojih petih olimpijskih igrah je le dočakal trenutek slave, zdaj je med 28 izbranimi hokejisti na seznamu kot sedmi doslej iz Rusije – po Valeriju Kamenskemu, Alekseju Gusarovu, Vjačeslavu Fetisovu, Igorju Larjonovu, Aleksandru Mogilnemu in Vladimirju Malahovu. Čustev v velikem trenutku omenjeni hokejist, zasebno dober prijatelj nekdanjega slovenskega selektorja Vladimirja Krikunova, ni skrival, podobno kot ne tudi drugi člani zasedbe novih prvakov. Pred 20 leti, prav v Aziji, so Rusi nazadnje nastopili v finalu olimpijskih iger, a takrat v Naganu niso bili kos češkim hokejistom z velezvezdnikoma ledenih ploskev Dominikom Haškom in Jaromirjem Jagrom. Pa tudi zdaj niso bili daleč od nočne more, tokrat celo proti moštvu brez imen, znanih širšemu športnemu občinstvu. A Nemčija zdaj slednje slavi – sodeč po včerajšnji »norišnici« ob vrnitvi z OI na letališču v Frankfurtu – kot v časih največjih športnih dosežkov v preteklosti. »Ko sem videl to množico, sem ostal brez besed,« je bil vzhičen Moritz Müller, član olimpijskih hokejskih podprvakov. Pa ni veliko manjkalo, da bi dosedanjima bronoma z OI 1932 in 1976 dodali kar zlato.