Trmasti Tržičan, ki je dvakrat vstal od mrtvih

Žan Košir je zadnja tri leta tekmoval le poredko, kadar pa je stopil na desko, je bil vselej konkurenčen najboljšim.

Objavljeno
24. februar 2018 17.07
ZOI
Janez Porenta
Janez Porenta

Ljubljana - Vsaj dvakrat je njegova kariera visela na nitki. Najprej leta 2009, ko ga je uščipnilo v križu, po operaciji hrbta pa ni bilo jasno, ali bo povsem nared do zimskih olimpijskih iger v Vancouvru. Bil je. Pa ne le to, končal je tik pod odrom, na šestem mestu. Drugič po sanjski sezoni 2014/15, v kateri se je okitil z vsemi tremi kristalnimi globusi, ki so bili v paralelnih disciplinah na voljo, in za nameček še z naslovom veleslalomskega svetovnega podprvaka. Tedaj se je danes ponovno bronasti deskar na snegu Žan Košir zaradi težav s hrbtom, za katere stroka ni našla odgovora, najprej potihem umaknil, nato pa se je njegova agonija skrivnostno vlekla do lanske Rogle, na kateri je prekinil skoraj dveletni tekmovalni premor - s tretjim mestom v svetovnem pokalu.

Na bolečine v hrbtu se je navadil

To je bil njegov edini nastop v predolimpijski zimi. Spogledoval se je s svetovnim prvenstvom v Sierri Nevadi, a naposled trezno presodil, da bi bilo tveganje prehudo, sploh v luči olimpijskih iger v Pjongčangu, proti katerim je usmeril vse svoje cilje in ambicije. Ker so iz olimpijskega koledarja črtali paralelni slalom, je tudi 33-letni Tržičan v tej sezoni preskočil vse slalomske preizkušnje svetovnega pokala, januarja pa v Lackenhofu s četrtim mestom nakazal, da je kljub spremenjenemu in omejenemu treningu še vedno konkurenčen najboljšim. Sezona se je zanj razpletala bolje od pričakovanj, le doma, na Rogli, ni v celoti potešil navijačev. Na bolečine v hrbtu se je navadil, pred potjo v Južno Korejo je dejal: »Kdor je tesno ob meni, ve, kako delujem; nisem več tak kot nekoč, še vedno pa sem sposoben posegati po visokih uvrstitvah.«

Predvsem pa je z dvema uvrstitvama v deseterico trmasti Košir, ki se je v mladih letih ukvarjal tudi z namiznim tenisom in atletiko, ujel olimpijsko normo, ki zanj do začetka te zime ni bila samoumevna, čeravno je na prejšnjih OI v Sočiju dvakrat stopil na zmagovalni oder. V finalu paralelnega slaloma je za pičlih enajst stotink priznal premoč Američanu z ruskim potnim listom Vicom Wildom, v veleslalomu je po napaki v drugem polfinalnem nastopu pokleknil pred letos zlatim Švicarjem Nevinom Galmarinijem. Obenem je štirikrat zmagal in šestnajstkrat stal na odru tekem svetovnega pokala, kar štirikrat je bil bodisi drugi ali tretji tudi na Rogli. Predvsem pa se je specializiral za največja tekmovanja in si v Pjongčangu okrog vratu obesil že tretjo kolajno, drugo bronastega leska.

Je sproščen, trezen, širok

Ko gre kaj narobe, razloge najprej poišče pri sebi, šele nato drugje. Tudi v Južni Koreji je bilo enako. Njegovo širino odsevajo besede, izrečene že pred časom: »Deskanje na snegu je eden lepših zimskih športov, večina rekreativcev se usmeri preozko in se ukvarja le s športi, ki jih pozna iz otroštva. Sam v prostem času z veseljem stopim na drsalke, tekaške in alpske smuči, tako da nisem prikrajšan za užitke, ki jih ponuja posamezna panoga. Deskanje je mlad šport in marsikdo ima napačne predsodke, da gre za mladino, ki želi le izstopati v družbi in se zato ukvarja z njim. Slovenska javnost je skozi moj primer zelo lepo sprejela naše uspehe in videla, da je enako kot drugje treba za uspeh garati, s čimer se je naredil glavni premik v želeno smer - spodbuditi čim več otrok k športu.«