Andrea Massi: Če si samo nor in uspeha ni, ti ne bodo več sledili

Trener Tine Maze, v pogovoru za Delo o pripravi za velika tekmovanja, zmagovalni miselnosti in drži povprečnežev.

Objavljeno
19. februar 2018 19.51
Andrea Massi, team to aMaze Maribor 6.1.2017 [massi,smučanje,trener]
Mojca Finc
Mojca Finc

Ljubljana – Andrea Massi je trener, ki je v slovenskem smučanju osvojil največ lovorik. Med vsemi, ki sta jih dosegla s Tino Maze, se svetita tudi dve zlati olimpijski. Dogajanje iz Pjongčanga, o katerem smo ga spraševali, novopečeni očka, ki poučuje športno vzgojo na goriškem liceju oziroma tamkajšnji srednji šoli, spremlja od daleč. Za vsak intervju se dobro pripravi. Pomembno mu je, kaj pove bralcem.

»Hočem, da je vsebina zanimiva. Ne ker bi bil egocentrik, ampak da razumejo, kaj pomeni 13 kolajn z velikih tekem,« je povedal v pogovoru za Delo.

Ekipa aMaze se je vedno izkazala na velikih tekmovanjih. Tina je dejala, da ste jo pripravili tako, da je bila najbolj našpičena in močna prav takrat. Kako iz športnika iztisniti največ na izbrani dan?

Težko. Od prve do trinajste kolajne so bile situacije in dinamike drugačne. Priprava na zmago se začne dvanajst mesecev pred izbrano tekmo. Opazoval sem tudi druge tabore od Vancouvra 2010 naprej, pravzaprav že na svetovnem prvenstvu v Val d'Iseru 2009. Mi smo delali precej drugače kot konkurenca. Na začetku je bilo to za Tino zelo travmatično, a tudi inovativno. Teh trinajst kolajn pomeni, da smo delali v pravi smeri.

Priprava za OI je torej večmesečna in večletna, ključnega pomena pa je zadnji mikrocikel. V njem se pojavijo dejavniki, kot so sprememba okolja, prehrane, urnikov, premagovanje časovne razlike ... In to vse je treba upoštevati za velika tekmovanja. Potem pridejo še pritiski, obveznosti, mediji ... »Silenzio stampa« oziroma molk do novinarjev na SP v Val d'Iseru je bila ena od mojih potez, ki se je pokazala za pravilno. Takrat sem se zares izpostavil in tvegal vse.

Vedno ste imeli naštudirano vse, ničesar niste prepuščali naključju?

Sem tip človeka, ki spreminja načrt iz dneva v dan, iz minute v minuto. Težko mi je slediti. A v alpskem smučanju se spreminjajo programi, na OI v Vancouvru smo, denimo, imeli veleslalom v dveh dnevih. Na SP v Val d'Iseru je snežilo, zelo težko je bilo dobiti progo za trening. Pred OI v Sočiju sem dal odpoved trenerju poldrugi mesec pred vrhuncem zime. Testiranje veleslalomskih smuči v Sočiju je bila ena od potez, za katero se mi je smejal ves svet, na koncu pa smo zmagali za sedem stotink. Vse to je kreativno delo.

Pomembno je, da imaš intuitivne in kognitivne sposobnosti, za sabo pa ekipo, ki ti sledi, in ve, da tvoja kreativna norost pripelje do uspeha. Če si samo nor in uspeha ni, ti ne bodo več sledili. Če se ozrem k Pjongčangu in razpravam o agresivnem snegu. Slalomska zmagovalka z OI v Sarajevu 1984 Paola Magoni je lepo povedala, da je sneg enak kot takrat na Jahorini. Že takrat je bil delno umeten. Poznamo ogromno različnih kristalov in razmer, ampak sneg se je spreminjal takrat in zdaj. Serviserji in smučarji morajo biti pripravljeni na vse.

Veliko športnikov je pred OI dejalo, da se jih bodo lotili kot vsake druge tekme. Predvidevam, da vam takšen pristop ni blizu?

Ne. S takšnim pristopom se tekmovalci skušajo razbremeniti pritiska. Na OI imaš en naboj. Ta tekma nikakor ni kot kakšna druga. Ima drugačno razsežnost, dinamiko, vzdušje. Spomnim se našega pristopa v Torinu 2006, takrat mi je šlo na bruhanje (Mazejeva je tekmovala v okviru reprezentance, op. p.), in potem pristopa v Vancouvru 2010, ko je Tina začela igre kot zastavonoša. Takrat sem ji skušal dopovedati, da so OI povsem drugačen svet, in uspelo mi je. Olimpijske kolajne ne moremo primerjati s stopničkami v svetovnem pokalu. Lep dokaz za to je Marcel Hirscher, zame največji smučar v zgodovini, ki do te zime še ni imel olimpijskega zlata ... Od jeseni opazujem oglase z olimpijci in gesla: Mi treniramo skupaj. Takšne dimanike morda veljajo pri rokometu, košarki, odbojki. Alpsko smučanje pa je individualen šport, v katerem je v ospredju tekmovalna sebičnost.

Eden od športnikov za največje tekme je biatlonec Jakov Fak. Kolajno je osvojil po najslabši tekmi v karieri, na kateri je pretekel celo en kazenski krog preveč. Kako se športnik po takih težkih spodrsljajih sploh zbere?

To je lastnost šampionov. In Fak to je. Ne pozabimo nesramne afere o zastavonoši pred OI. Ti komentarji so bili pokazatelj zelo nizke kulture v Sloveniji, napako pa je storil tudi Olimpijski komite Slovenije, ki ga je sploh postavil v takšen položaj. Jaz bi predvidel, da bi prišlo do tega. Zaradi političnih neumnosti, ki ne sodijo v šport. Odzvati se s kolajno po kritikah in vsemu, kar se mu je dogajalo na zasledovalni tekmi – to so lastnosti zunajserijskih tekmovalcev.

Kaj vam povedo izjave tistih, ki se jim ne izide: To je šport, se zgodi, saj bo?

Športnik, ki razpravlja o sreči in nesreči, ni zmagovalec. Tekmovalec, ki gre po kolajno, razmišlja drugače. Všeč mi je bilo, ko je italijanski novinar vprašal Hirscherja, če se zabava na tekmi. Odgovoril mu je, da se ne, ker je tekma zanj boj, zabava pa se v cilju, ko zmaga. To je prava drža. Nihče od nas se nikoli ni zabaval na tekmah. Večkrat je po neuspehu prišlo do drame in kriznih sestankov ... V nedeljo sem tekel na smučeh po Trnovskem gozdu – to je zabava. Vrhunski šport pa je zadnja človeška razsežnost, pri kateri je vse ekstremno. Ko mi tekmovalci govorijo, da so se imeli fajn in so uživali v tekmi, se mi vse to zdi nekako mimo.

Kako kot zunanji opazovalec vidite razloge za nazadovanje Boštjana Klineta, ki je bil v prejšnji zimi odličen?

Razočaral me je v izjavah, ki jih je dal medijem. Morda ima srečo, da me ni zraven, ker bi ga po takih izjavah na terenu nahrulil. Boštjan je super tekmovalec, zmagovalec, človek, ki bi moral imeti drugačen pristop. Ta lahkotna različica, ki si jo je izbral, ne pelje nikamor. Žal mi je, ampak jaz se s tem ne strinjam.

Pri čem pa vidite težave, ko ga opazujete na smučeh?

Bolj kot na smučeh, mislim, da je težava v pristopu. Ne verjamem, da je pozabil smučati. Tudi te afere o opremi so izgovori, ki ne peljejo nikamor. Material je lahko težava, tudi mi smo jih imeli. Butnil sem z glavo v zid, dokler nismo bili pred Lindsey Vonn v Lake Louise, ki je pokazatelj, da imaš hitro smučko. Problemi obstajajo, treba je poiskati rešitve. A največjega vidim v pristopu.

Kako pa postopati v odnosu do proizvajalca v taki situaciji, da boš dobil najboljše smuči?

Material, ki ga imajo, je pripeljal Tino do naziva olimpijske prvakinje, v minuli sezoni pa je bila na njem najhitrejša Ilka Štuhec. Zato nehajmo s temi neumnostmi. Material pomeni tudi delo serviserjev, serviser je trden argument, ki se ga ne smeš dotakniti. Očitno je nekaj narobe na relaciji material-serviser-tekmovalec, saj je to trikotnik, ki pripelje do uspeha. Serviser je ključnega pomena. V ekipi aMaze smo imeli najboljšega serviserja na svetu. In na OI v Sočiju smo imeli najhitrejše smuči. Tina je tedaj izjavila, da ni pričakovala tako hitrih smuči. Kar je pravzaprav absurdno. Zmagali smo na račun materiala in tekmovalke. Moje delo in delo trenerja Maura Pinija je bilo v drugem planu.

Največji pečat med slovenskimi smučarji sta v Koreji pustila Žan Kranjec in Meta Hrovat.

Žanu sem čestital, ko je prišel v cilj in takoj mi je odpisal. To pomeni, da je najin odnos dober, kar me zelo veseli. Govorim o človeškem odnosu, ker poklicno ne sodelujeva več. Telesno je odlično pripravljen. Dejstvo pa je, da je izbral svojo pot izven programa smučarske zveze. Po nekaterih testih je med najboljšimi na svetu. Ima novega, zelo izkušenega serviserja (Barnabo Greppija, op. p.), dobro ga poznam, osvajal je kolajne z Deborah Compagnoni in Laro Gut, krasi ga bogato znanje, bil je kandidat tudi za našo ekipo. Je eden najboljših serviserjev na svetu in ima drugačno miselnost.

Skratka, gre za zasebno ekipo znotraj reprezentance, v kateri so Žan, Štefan Hadalin, trener Klemen Bergant, serviser Greppi ... Trener Bergant je potiho naredil inteligentno potezo znotraj SZS, ki ima težave v bazičnem sistemu, a jih ne priznava. Zato sem tudi odletel, ker sem jim to jasno povedal na vseh sestankih.

Meta Hrovat?

Čudi me, da smučarka, ki je v top formi pred OI, izpelje ves program mladinskega svetovnega prvenstva. Z izjavo trenerja Denisa Šteharnika, da mora tekmovati na MSP, ker je mladinka, se ne strinjam. Razumem, da je to zadoščenje za Meto. Če bi bil jaz njen trener, ne bi šla na MSP. Že dve sezoni je zrela za svetovni pokal. Če je zrela pri 18 letih, to ni minus. Že Tina je bila zrela pri enaki starosti, pa smo jo »zafurali« vse do petindvajsetega, ko je začela delovati. Shiffrinova je bila pri osemnajstih olimpijska prvakinja. Meta ni prihodnost, ampak sedanjost.

Kdo se vam zdi med Slovenci na oko najbolje fizično pripravljen?

Prav Žan in Meta. Dal sem ji vzdevek bombeta, bombica. Pri Žanu mi je vse jasno, saj sem ga v preteklosti testiral. Tudi Meto sem imel en teden v Gorici pred dvema letoma. Vem, kakšne lastnosti ima. Ni nenavadno, da tudi ona dela individualno. Ima svojega kondicijskega trenerja, pa trenerja-serviserja Jureta Hafnerja. To so zasebne ekipe, ki so skrite, o katerih se v Sloveniji ne sme govoriti. Očitno živimo še v srednjem veku.

Kako pojasnjujete, da je deskarka na snegu Ester Ledecka z zmago v superveleslalomu odčitala lekcijo smučarskim zvezdnicam?

O tem sva se pogovarjala tudi s Tino, imava različni mnenji. Tina meni, da je konkurenca slaba. Kar drži. Anna Veith ni v top formi, pa je osvojila srebro. V zadnjih dveh sezonah je konkurenca v hitrih disciplinah, delno tudi v tehničnih, padla. Upoštevati pa je treba tudi, da je to dekle izredno motorično sposobno. Senzacija, za katero je poskrbela, je dobra za šport – prinaša nekaj zanimivega, dobro reklamo. S strokovnega gledišča pa se mi zdi čudno nekaj: trenerji vemo, da se visoka specializacija lahko počne samo v enem športu.

Michael Jordan je bil najboljši košarkar vseh časov. Ko je šel v druge panoge, ni uspel. Živčni sistem se evalvira v eno smer, lahko tudi v drugo, a ne na isti ravni. Lahko si dober športnik, ne pa olimpijski prvak. So seveda tudi izjeme. Če bi po zmagi v superveleslalomu slavila še v deskanju, bi bilo treba napisati pet knjig o fiziologiji, ker bi bil tak dosežek neverjeten.

Lindsey Vonn, vaša največja motivatorka, je po osmih letih na OI. Podredila jim je vso sezono. Ji bo uspelo? V prvem poskusu ji ni.

Po tem, kar sem pred dvema sezonama videl v Pjongčangu, sem prepričan, da ji ta proga in sneg ustrezata. Če bo nehala z udejstvovanjem na družbenih omrežjih, ki so moteč dejavnik tudi zanjo, ki je rutinerka, lahko dobi smuk. Potem pa ji želim, naj spoka smuči in se vrne zdrava.

Pogrešate vrvež in adrenalin, ki jih prinaša beli cirkus?

Imam dvojno in trojno osebnost. Delno pogrešam, delno pa sem se razvadil. V nedeljo sem v Trnovskem gozdu na smučeh odtekel 15 km v burji. Takšne stvari so zame največji luksuz. Zdaj, ko govoriva, je burja, rad bi šel jadrat na deski. Star sem 50 let, verjetno tega ne bom počel pri sedemdesetih. Ali pa. Moj dedek je pri 72 letih preplezal veliki steber Tre Cime di Lavaredo oziroma Drei Zinnen. Zame je luksuz, da imam dvoje smuči v avtomobilu, tega kot otrok nisem imel. Zdaj imam najboljši material, hvala Stöckli! Imam tekmovalno smučko, smučko za prosto smučanje, turno ...

Ne potrebujem veliko, eno uro capljam po gozdu, naredim dvajset zavojev po celem snegu in pridem domov. Tega si v 16 letih nisem mogel privoščiti. Spomnim se, ko smo bili na pripravah v Čilu; zapadlo je meter snega, v servisni delavnici sem imel nove smuči, jaz pa sem se ukvarjal s programom, fitnesom, terapijo.

Morda je zdaj trenutek za vse te stvari. Prejel sem nekaj klicev iz smučarskih krogov. A ta služba zahteva krut delovni ritem. Imel sem pet do šest prostih dni na leto, tako osem let zapored. Ne, to ni normalno. Takšen sem: ali grem v to ali pa pač ne grem. Pogrešam beli cirkus, a hkrati tudi uživam v zdajšnjih trenutkih. Imamo pa še druge pomembne stvari doma.

Veliko časa si vzamete tudi za svoji dve dekleti, kajne?

Drži. Otrok je najpomembnejša kolajna. Športni uspehi so del življenja. Ampak zdravje in čudež otrok, ki se rodijo, kot so se rojevali nekoč ... Kar malo smešno izgleda. Narava je nekaj, kar me izjemno navdušuje.