Gangnung – Resda slovenska hokejska reprezentanca tokrat ni ponovila podviga izpred štirih let, uvrstitve v olimpijski četrtfinale, vseeno pa je ob bilanci dveh zmag in dveh porazov zapustila dober vtis. Stroko in navijače pa je navdušil zlasti kapetan Jan Muršak, motor slovenske igre in obenem prvi strelec.
Na tekmovanjih najvišje ravni so slovenski hokejisti vendarle redko prav pri vrhu lestvic učinkovitosti, a tokrat je kapetan dejansko zelo vidno opozoril nase. Po uvodnem delu in kvalifikacijskih tekmah za končnico je bil namreč s po tremi goli in podajami na visokem 2. mestu po točkah, pred njim je bil le novi finski čudežni deček Eeli Tolvanen (trije goli, šest podaj), na 4. mestu je bil denimo prvi zvezdnik olimpijskega turnirja, Rus Ilja Kovaljčuk.
Toda nikdar v tem pisanem olimpijskem hokejskem tednu 30-letnik, doma iz Pesnice pri Mariboru, ni hotel izpostavljati zgolj sebe. Ob slovesu z olimpijskimi igrami je prav posebej poudaril: »Užival sem v vlogi kapetana tega moštva. Toda predvsem se nisem počutil, da sem tu zares glavni. Ta reprezentanca nima le kapetana in njegovih štirih pomočnikov, kot je uradno zapisano na našem olimpijskem seznamu, temveč prav vsakomur pripada pomemben del odgovornosti. Navdušen sem, ker smo se tako borili drug za drugega.«
Če bi kdo ponudil dve zmagi in dva poraza …
Seveda bi bil po nesrečnem podaljšku z Norveško še bolj nasmejan, če bi se razpletlo drugače in bi včeraj v četrtfinalu nastopil proti odličnim znancem iz Rusije – med vsemi slovenskimi hokejisti ima namreč največ izkušenj z ruskih ledenih ploskev –, toda ob pogledu na končno bilanco slovenske vrste v Gangnungu, prizorišču hokejskih tekem na teh olimpijskih igrah, pravi: »Zdaj je tako, da smo seveda razočarani, a če bi nam nekdo pred tako močnim turnirjem ponudil dve zmagi in dva poraza, bi to z veseljem sprejeli.« Seveda pa zlepa ne bo pozabil te zadnje tekme, ko so ga s soigralci milimetri ločili od uvrstitve med najboljših osem hokejskih moštev na turnirju: »Vidite, prikazali smo več dobre igre kot Norvežani, dvakrat zadeli prečko, a to so takšne tekme, v katerih si včasih zmagovalec, včasih pa, žal, poraženec. Nam se je v skupini dvakrat razpletlo po željah v podaljšku in kazenskih strelih, tokrat je bilo pač drugače.« A še bolj kot nad pogledom na dva lepa skalpa reprezentanc ZDA in Slovaške je navdušen nad igrami in prizadevnostjo soigralcev: »Če se vrnem k vlogi kapetana, o kateri ste me spraševali. Lahko kot kapetan govorim karkoli, a če moštvo ne bo držalo skupaj, so vse moje besede zaman. Tukaj pa sem res ponosen na to, kako so se igralci borili, trudili za uspeh na ledu in ob njem. Glede igre pa je takole – tudi če ne bi zmagali na niti eni tekmi, bi bil zadovoljen, ker smo na ledeni ploskvi zapustili dober vtis. Vtis moštva, ki zna igrati hokej.«
Pozimi so risi močnejši kot pomladi
Dejansko je slovenska izbrana vrsta v zadnjih dneh delovala povsem drugače kot ob ponesrečenem nastopu na lanskem svetovnem prvenstvu v Parizu, med razlagami, čemu je tako, je Muršak prikimal namigu o zdaj že tradicionalnem februarju kot precej bolj primernem za slovenske reprezentante kot pa pomladi, ko ligaških tekmovanj večinoma ni več. »Res je opazna razlika, zdaj smo vsi v 'polnem pogonu'. Pogosto pa nekateri naši hokejisti končajo klubske obveznosti že v februarskih dneh, sledita nato dva meseca priprav, prijateljskih tekem takrat dejansko ni mogoče primerjati s tistim vsakodnevnim ritmom pri klubu. Tokrat pa je bilo energije pri moštvu še več kot ponavadi, saj je olimpijski turnir le enkrat v štirih letih. Obenem smo tudi sproščeni, saj ne občutimo pritiska, da bi morali vse po vrsti premagovati.«
Morda na operacijo zapestja
A na SP skupine B v Budimpešti drugače, tam bo cilj slovenske vrste jasen, vrnitev v najvišji razred. »Nedvomno, v Budimpešti se bodo drugi borili proti nam, kot smo se tu mi proti nekaterim uglednejšim moštvom. Vedno sem se veselil nastopov za reprezentanco, upam, da bom lahko pomagal, četudi še ne vem, kako bo z zdravljenjem zapestja,« je še dejal in nas spomnil, da po omenjeni poškodbi še zdaleč ni okreval. Težave občuti zlasti po dveh zaporednih tekmah, bolečina takrat ne izgine. Noče še ničesar napovedovati, saj je do zadnjega aprilskega tedna in takrat novega nastopa risov še dovolj časa, najprej bi rad brez zapletov nadaljeval klubsko sezono v Göteborgu, kjer se res imenitno počuti. Če pa bo moral na operacijo zapestja, pa je jasno, da ga tokrat na SP ne bo …
Tiskane izdaje
