Vso sezono z mislimi le pri tej tekmi

Deskar na snegu Žan Košir v Pjongčangu kazal odlično pripravljenost. Polfinale bo še buril duhove.

Objavljeno
26. februar 2018 00.56
Saša Verčič, poročevalka
Saša Verčič, poročevalka
Pjongčang – Ali je bil slovenski deskar Žan Košir v paralelnem veleslalomu »zrel« za naslov olimpijskega prvaka ali ne, ne bomo nikoli vedeli, je pa Tržičan znova potrdil, da je človek za velike tekme. Z drugim slovenskim junakom iger Jakovom Fakom imata tako kar nekaj stičnih točk, tudi ogromne zdravstvene težave v ne tako daljni preteklosti.

Na nastop na igrah v Pjongčangu je bil Košir najbolj od vseh doslej ponosen, še preden je osvojil bronasto kolajno, saj si sploh ni mislil, da bo še lahko nastopal. A navkljub vsem težavam se je odlično pripravil za vrhunec štiriletnega obdobja, ko je pripotoval na prizorišče iger, je bilo njegovo stanje še boljše, takšno tekmovanje mu da dodatno energijo. Kot so mu jo dali tudi hokejisti, ko si je ogledal njihovo zmago nad ZDA, ali pa Fak s srebrno kolajno, prav takšnih pozitivnih spodbud si je želel. Treningi v Pjongčangu so kazali, da je odlično pripravljen, kar je nato potrdil tudi na tekmi.

Resda mu prireditelji niso šli na roko s prestavitvijo kvalifikacij s četrtka na soboto – za nameček se je izkazalo, da je bilo v četrtek povsem lepo vreme –, saj njegovi nastopi skozi dan izgubljajo eksplozivnost, vedno počasnejši je, a je šel prek tega. Njegove predstave so bile stanovitne, zanesljive, večjih napak ni bilo. Videlo se je, da nared za veliki met.

Ni vedel, kako delujeta časomerilni napravi

Do nesrečnega polfinala, ki bo še dolgo buril duhove, saj je prevladalo splošno prepričanje, da je bil Košir hitrejši od korejskega tekmeca Li Sang Hoja, vsi v slovenskem taboru so se že veselili najmanj srebrne kolajne in boja za naslov olimpijskega prvaka. A uradni rezultat je bil drugačen, nanj so se sicer v naši reprezentanci pritožili, vendar je bila pritožba zavrnjena, fotofiniša pa sicer pri deskarjih ni. Se je pa Košir šele zdaj naučil, da sta na cilju posamezne proge časomerilni napravi A in B, merodajna je prva, ki je nameščena nekoliko nižje.

»Zdaj to vem in če bi bila še ena tekma, bi seveda meril spodnjo celico. Vse skupaj kaže na veliko nesposobnost FIS, ki ima monopolno moč in si lahko dovoli vse,« je čez krovno organizacijo bentil Košir, ki pa je vendarle imel tudi tu zmago v svojih rokah, če bi z zadnjim delom proge opravil, kot zna, ne nazadnje je imel v vsakem nastopu občutek, da bi lahko še nekaj malega dodal. Zato si je tudi pred malim finalom govoril, da je budala, ker je pač zamočil, saj se je počutil boljšega od tekmeca.

Kljub temu mu je uspelo v trenutku pozabiti na vse, kar se je dogajalo, pokazal je, da je psihično zelo močan, in se osredotočil na še zadnjo dirko, v kateri je pričakovano ugnal Francoza Sylvaina Dufourja. »Če sem pošten, sem mislil, da bom moral deskati bolje za tole mesto, da bom moral pokazati več,« je priznal po koncu Košir, ki zadnje leto sodeluje z Jernejem Demšarjem, prav tako nekdanjim deskarjem.

V Pjongčangu dosegla vrh

»Sam mu skušam pomagati, kolikor se da. Na to tekmo smo prišli pripravljeni, da zmagamo, nekaj grenkega priokusa je, a kolajna je vendarle velik uspeh. Midva sva bila z mislimi vso sezono pri olimpijskih igrah, pri tej tekmi, pripravljenost se je dvigovala vseskozi in tukaj sva dosegla vrh,« je bil zadovoljen Demšar ter o tem, ali je pričakoval kolajno, dejal: »Težko bi rekel, da sva jo pričakovala, saj v sezoni nikdar ni stal na stopničkah. Sva pa verjela vanjo, hotela sva vse narediti za to, da bi bila dosegljiva.«

Ob tem je izpostavil pomembnost odlično opravljenih kvalifikacij (2.), ki imajo ob sistemu hitrega izločanja še toliko večjo vlogo, saj je ena proga ponavadi hitrejša, prav tako je poudaril Koširjevo prilagodljivost. »Postavitev mu ni bila pogodu, razdalje so bile daljše, kot bi si želel, se je pa znal maksimalno prilagoditi in to je zelo pomembna lastnost. Kadar ne gre vse tako, kot načrtuješ, moraš biti odziven in nared za spremembe,« pravi Demšar, ki še ni razmišljal, kako naprej, je pa sodelovanje z Žanom preprostejše, ker se že zelo dolgo poznata, poleg tega pa Košir niti ne potrebuje trenerja v klasičnem smislu, saj ima že več kot dovolj izkušenj.