Daneu bi blestel v ligi NBA, Dragić pri Jugoplastiki

Božidar Maljković, predsednik Olimpijskega komiteja Srbije, v Pjongčangu obudil številne spomine na slovenske športnike.

tor, 13.02.2018, 09:00

Pjongčang – Ni ravno v navadi, da na zimskih olimpijskih igrah v družbi smučarjev, biatloncev, hokejistov rdeča nit pogovora pripade košarki. Toda med uglednimi gosti Slovenske hiše je bil tudi Božidar Maljković, priznani košarkarski trener, zdaj prvi mož Olimpijskega komiteja Srbije. Kajpak smo se z njim pogovarjali tudi o naslovu evropskih prvakov Gorana Dragića in druščine ter spominih na Slovenijo.

Povabilu v Slovensko hišo, tokrat v Koreji očitno zelo posrečenem zbirališču športnikov, poslovnežev, radovednežev z vseh vetrov, se je odzval predsednik srbskih olimpijcev, ki resda ne zimskih igrah sodijo bolj kot ne k eksotom. Toda to slovitega trenerja ne moti pretirano. Vse štiri rojake, ki nastopajo v Pjongčangu, pogosto obišče v olimpijski vasi, jih spodbuja, čudežev od njih ne zahteva.

»Govorim jim tako, kot sem v preteklosti vsem mojim športnikom, tudi košarkarjem slovenske reprezentance, ko sem jih vodil na domačem EP 2013: borite se po najboljših močeh, ne bom vam ničesar zameril. Vem, naša smučarska tradicija se niti v sanjah ne more primerjati s slovensko, toda tega mi res ni nerodno priznati. Zato sem tudi prav vesel, da zdaj Nevena Ignjatović trenira s slovenskimi smučarkami,« je poudaril takoj ob začetku in omenil vodilno srbsko olimpijko na teh igrah.

Na snegu se 'šjor Božo', kot so mu nekoč govorili v Splitu med vodenjem sanjskega moštva Jugoplastike s Tonijem Kukočem in Dinom Rađo, še zdaleč ne počuti tako domače kot v košarkarski dvorani in ob tem z nasmehom doda: »Ko je bil čas, da bi stopil na smuči, sem obsedel v telovadnici na klopi za trenerje …« Toda ob izjemnih izkušnjah, ki si jih je nabral po najbolj cenjenih evropskih košarkarskih deželah, verjame, da srbski šport lahko usmerja po novih tirnicah.

»Ne skrbi me za odbojko ali vaterpolo, saj je talentov pri nas vedno dovolj, bolj temeljito se bomo lotili posamičnih panog. Če ima neka nacija v genskem zapisu talent za ekipne športe, čemu jih ne bi imela tudi za tekvondo, judo, dviganje uteži ...,« je prepričan Maljković, nakar smo mu omenili, da je bila v Sloveniji zgodba dolgo časa obratna: naši športniki so blesteli na smučiščih, divjih vodah, tatamijih, v jezerih, na kolesih, v bazenih ali atletskih in gimnastičnih arenah, toda zadnja leta za podvige skrbijo v lepem številu ekipnih panog. Nekdanji selektor slovenskih košarkarjev vse skupaj, kot pravi, pozorno spremlja. Še preden pa bo pohvalil svojega mlajšega rojaka Igorja Kokoškova za zlato na EP v Istanbulu ali pa obujal spomine na svojo dobo pri nas, najprej podčrta zadnje odmevno rokometno dogajanje na Hrvaškem.

Dobrodošla predrznost Veselina Vujovića

»Vem, tokrat ni bilo kolajne, toda moj prijatelj Veselin Vujović, ta falot iz Šabca, ki ga imam tako rad, v Barceloni pa sva nekoč preživela imenitne čase, vam je prinesel še nekaj nujne predrznosti. A tako je bilo nekoč tudi z menoj. Mar mislite, da je Zoran Sretenović tako dober košarkar, da sem ga moral nujno pripeljati iz Beograda v Split v imenitno zasedbo s Kukočem, Rađo, Velimirjem Perasovićem, Duškom Ivanovićem itn.? Ne, preprosto je moštvu prinesel nekaj tistih malenkosti v samozavesti, ki jo je Jugoplastika še pogrešala na poti k trem zaporednim zmagoslavjem med evropsko elito,« je bil v Slovenski hiši zgovoren stari košarkarski maček in zagotovil, da bo v prihodnjih dneh močno stiskal pesti za naše biatlonce, smučarje, skakalce, hokejiste: »Bodimo realni, moji štirje tekmovalci so vendarle daleč od kolajn, za Slovenijo pa so na zimskih igrah vedno blizu. In če jih že ne moremo dobiti mi, jih privoščim deželi, v kateri imam veliko prijateljev.«

In kako gleda na kolajno pod košema v režiji mlajšega kolega Igorja Kokoškova in izvedbi imenitne zasedbe pod vodstvom kapetana Gorana Dragića?

Istanbul bi se lahko zgodil že prej

»Dovolite mi le, da se za hip vrnem k tisti prejšnji tezi o malenkostni predrznosti, ki lahko na koncu odloči o uspehu. Šport danes ohranja značilnosti natančne vede, a obenem je tudi preplet različnih dejavnikov. Včasih se ti kakšna odločitev posreči, naslednjič pa ga polomiš. A v redu – to, kar je naredil Igor z vašimi fanti, si zasluži le globok priklon in čestitko vsakemu od fantov! Meni pa je še vedno hudo, da Slovenija ni osvojila kolajne že prej. Ne, ne morem pozabiti kraje tistega makedonskega sodnika Milojevića na tekmi s Hrvaško, ki smo jo leta 2013 v Celju izgubili po podaljšku. V nasprotnem bi igrali v četrtfinalu z Ukrajinci, pa si mislite, kar si želite, tako pa smo naleteli na poznejše evropske prvake Francoze …«

O zgodovini slovenske košarke je Maljković ves čas tega pogovora v Pjongčangu govoril zelo spoštljivo, podčrtal pa je tri košarkarje različnih obdobij: »Ivo Daneu je bil v svojem času igralec ravni lige NBA, moj Jurček (Zdovc, o. p.) ima ogromno zaslug za evropski naslov Limogesa, o katerem so strokovnjaki razpredali kot o čudežu stoletja, Goran Dragić pa je po športni in človeški plati fant, ki ga redko srečaš. Poglejte, prav novinarji ste tisto mojo Jugoplastiko razglasili za najboljše košarkarsko moštvo doslej v Evropi. Najbrž vam je vse jasno, če vam povem, da bi Dragić v tem moštvu dobil pomembno vlogo …«

MOK več kot Putin in Trump

Toda Maljkovićev obraz v hipu postane resen, ko se tema pogovora zasuče od košarke k zadnjim srbsko-slovenskim zapletom okrog nasledstva kolajn iz nekdanje skupne države. »V dneh pred prihodom na olimpijske igre sem veliko slišal o Titovi zapuščini, slikah, darilih in ugibanju, komu zdaj kaj pripada. Odkar sem lani postal predsednik srbskega olimpijskega komiteja, se s področjem kolajn in komu jih pripisujejo, še nisem ukvarjal. Pobrskal bom po dokumentaciji, sem si pa že zdaj na jasnem, da bo tako, kot bo odločil Mednarodni olimpijski komite. To je res izjemno vplivna organizacija. Tisto, česar ne zmoreta niti Vladimir Putin niti Donald Trump, je naredil Thomas Bach – prepričal je Severno in Južno Korejo o skupnem sodelovanju na teh igrah,« je še dejal in le še pomahal v slovo: »Dovolj sem vam povedal, zdaj pa moram v olimpijsko vas, pogledat, kako kaže naši četverici …«

Prijavi sovražni govor