Kakšen bi bil lahko svet ob Pekingu 2022?

Pjongčang – Kakor na vsakem zaključku olimpijskih iger, je bila tudi na svečani slovesnosti na olimpijskem štadionu v nedeljo zvečer pozornost preusmerjena iz Pjongčanga v Peking. V kitajskem glavnem mestu, predvsem pa v njegovi okolici, bodo potekale naslednje zimske igre leta 2022.

Gledano iz perspektive vsega, kar se je dogajalo v preteklih dveh tednih v južnokorejskem okrožju, obsijanem z olimpijskim plamenom, bi naslednja štiri leta lahko bila podobna nacionalni zastavi te države: na njej se objemata jin in jang, princip teme in svetlobe, ženske in moškega, praznine in izpolnjenosti, in vse to se vrti v skladni kontinuiteti, ki svet vodi naprej … Včasih pa tudi malo nazaj.

Od vsega kar je športni laik, kot sem jaz, lahko videl v Pjongčangu, lahko nekaj trenutkov služi za koordinate razvoja dogodkov do naslednjih olimpijskih iger.

Prvič, na teh so se v zimskih športih merili tudi šampioni rojeni v 21. stoletju. To torej niso samo otroci naše dobe, temveč mladi ljudje, ki so z rezultati svojega dela že dosegli olimpijske višave in zanje zaslužili odličja. Do srečanja v Pekingu bo večina med njimi že dvajsetletnikov, takrat bodo že izkušeni borci na snegu in ledu. A so že to pot pokazali, da se v tem našem prekrasnem svetu na neki pomembni ravni nič ne spreminja. Le novi heroji prihajajo, mogoče samo malo bolj multidisciplinarni, kot so bili njihovi starejši vzorniki, ki jim, tako kot onim pred njimi, ni težko zamenjati udobja svoje ogrete sobe za hladne terene, kjer trenirajo, trenirajo in še trenirajo, ker od najbolj rane mladosti vedo, da je največja borba, v kateri je lahko človek zmagovalec ali poraženec, tista s samim seboj.

Sila ni velikost naroda

Drugič, Pjončang je pokazal – ali bolje rečeno, je potrdil še nekaj, kar se prav tako ne spreminja – da obstajajo področja, v katerih pojem sile ni povezan z velikostjo naroda, z močjo njegove vojske, niti z njegovimi političnimi ambicijami. Vsi smo se ves čas spraševali, kako to počne Norveška, ki je tako uspešna, in kaj je problem z Rusijo, ki je sama sebe porazila z dopingom. In najbrž nikoli več ne bomo pozabili, da bomo otroke, ko jih bomo spodbujali, naj se ukvarjajo s športom, najprej naučili, kako se izgublja dostojanstvo in šele potem, kako se zmaguje. Da z vsem tem razvijamo v njih socialna bitja, ne pa gladiatorjev.

Tretjič, zimske igre v Pjončangu so pokazale, kako pomembno je, da svet ostane odprt. Da izbrišemo strah pred migracijami in mešanjem, ter da končno doumemo, da se identiteta naroda ustvarja s pogledom na prihodnost in ne z dediščino iz starih časov. Da živimo v veličastnem stoletju, ki nam daje možnost, da končno napravimo pogumni, novi svet.

Poglejmo samo Chloe Kim, zlato deskarko, in Mirai Nagasu, prvo ameriško drsalko, ki je uspešno izvedla trojni aksel. Otroci migracije rušijo stereotipe o rasi in o spolu. Poglejmo Arabello Ng, ki je Hong Kong pripeljala na zimske olimpijske igre, in Pito Taofatofuja, ki se je prešerno smejal, ko mu je uspelo, da njegova Tonga ni bila zadnja v teku na smučeh. Svet brez meja je omogočil, da sneg ni več ne prekletstvo, ne privilegij. Zdaj je vse odvisno od tega, kako rad ga kdo ima.

Če gledamo na 2022. iz te perspektive, bi morali biti optimistični in že zdaj komaj čakati Peking. Vendar so se po Pjončangu sprehajali tudi manekeni politične nečimrnosti. Njihovi ledeni nasmehi bi nas morali skrbeti, njihova prazna veličina pa strašiti.

Ženski kot grožnja miru

Kot po nekem učbeniku paradoksov, sta dve osrednji osebnosti na politični sceni odprtja in zaključka iger, bili ženski. Krasno, bi rekli mi feministi, ki smo vse življenje trdili, kako bi bil svet boljši, če bi mu vladal ženski spol.

Vendar sta bili prav onidve nasprotje vsega, v kar verjamemo, uničenje ideala demokracije in enakopravnosti. Še več, bili sta grožnja tisti temeljni vrednoti, brez katere bodo poletne olimpijske igre 2020., da ne govorimo o zimskih 2022., pod vprašajem. Severnokorejska prva sestra Kim Džo Jong na otvoritvi iger in ameriška prva hčerka Ivanka Trump na njihovem zaključku, sta bili grožnja miru.

Kim je prišla z vabilom južnokorejskemu predsedniku Mun Dže Inu, naj obišče njenega brat Kim Jong Una v Pjongjangu, vendar brez omenjanja občutljive besede »denuklearizacija«. Ivanka je prišla z grožnjo svojega očeta Donalda Trumpa pred uvedbo najbolj ostrih ameriških sankcij proti Severni Koreji doslej, ki jih je Bela hiša objavila prvi dan njenega bivanja v Seulu. Ko vse to postavimo na geopolitični zemljevid in si predstavljamo leto 2022, nam srce ledeni. Ne zaradi pjongčangskih -15 stopinj Celzija, temveč zaradi azijsko-pacifiških minus milijarde na lestvici dobre volje in zdravega razuma.

Olimpijske igre gredo vseeno naprej. Kitajska se ni potrudila, da bi na zaključno slovesnost poslala katerega od svojih najvišjih voditeljev, ampak so tudi oni izbrali žensko, da opravi simbolično dolžnost prevzemanja olimpijskega ognja. Namestnica premiera Liu Yandong je bila doprinos Pekinga jin principu na olimpijskem štadionu in še en dokaz, da je treba v feminističnem gibanju nekaj korenito spremeniti. Vse te ženske so se pojavile na tribunah, da bi pokazale, kako so nepomembne za tisto, kar nas čaka čez štiri leta.

Bo Mun Dže In še predsednik? Bo Trump osvojil še en mandat? Bo Kim Jong Un še držal prst na atomskem gumbu? Bo šla Kitajska naprej ali nazaj s svojimi reformami in »reformami«?

Eno je v vsem tem gotovo. To so vsi ti mladi. Do Pekinga bodo bolj zreli ljudje, bolj izkušeni tekmovalci, še bolj spretni športniki. In brisali bodo nove meje, razbijali še večje tabuje, odpirali svet. Za to se splača že vnaprej slaviti 2022. To bo leto mladega tigra.