Ledeni kralj

Hokej je kralj zimskih iger, nekaterim je bližje tudi zaradi udobja na tribunah v primerjavi s skakalnico ali z biatlonsko areno.
Objavljeno
13. februar 2018 21.05
reut*ICEHOCKEY-WORLD
Siniša Uroševič, poročevalec
Siniša Uroševič, poročevalec
Ni dvoma o najpogostejši rdeči niti pogovorov med navzočimi doslej na teh olimpijskih igrah. Veter in mraz sta redna spremljevalca dosedanjega dogajanja, zlasti tukajšnjih večernih predstav v biatlonu, skokih in delno tudi smučarskem teku. Tribune so bolj kot ne prazne, med domačini le redki vedo, kaj se v resnici dogaja na prizoriščih, četudi prijazno pozdravljajo tujce in ne skrivajo ponosa, da ima Koreja po 30 letih spet olimpijske igre, tokrat pač zimske.

Pa bo drugače od današnjega dne naprej, ko se bo začel hokejski turnir, elitna zgodba slehernih zimskih olimpijskih iger? To je ključno vprašanje tako med prireditelji kot obiskovalci iz tujine, zlasti iz dežel, kjer igra s palicami in ploščkom ohranja priljubljenost in prepoznavnost. S hokejem je kot z atletiko ali s plavanjem na poletnih igrah: pritegne širšo pozornost množic. Seveda se je olimpijski svet na zadnjih dveh zimskih spektaklih, v Sočiju 2014 in še štiri leta prej v Vancouvru, sukal najvidneje prav okrog hokejskih aren. Obe domači reprezentanci sta napadali lovoriko, kar se je za okolje že spodobilo: Kanadčani bodo podobno kot Angleži v nogometu vedno znova ponovili, da ima pri njih ta dinamična igra domovinsko pravico, pri Rusih je vedno tako, da kličejo k spominom čase sovjetskega imperija. Takrat pa je veljalo: Najboljši smo v vesoljskih poletih, baletu – in hokeju!

Koreja se ponaša z drugimi zgodbami, denimo zanimivo zgodovino in v sodobnem času izjemno tehnologijo. S hokejem zagotovo ne. Tukaj pač ima svojo reprezentanco, ženska je celo združena z igralkami Južne in Severne Koreje, kar je podoben korak za nova obzorja kot takrat, ko je Mo Johnston leta 1989 postal prvi nogometaš katoliške vere v modrem dresu protestantskih Glasgow Rangers. A če smo doslej na igrah pogrešali občintstvo, bi se to lahko opazneje odzvalo miku palice in ploščka. Pa se bo res? Bo tam res spektakel, kot smo ga vajeni iz preteklosti, pa ne le v Vancouvru in Sočiju? Kaj pomeni za Korejce odsotnost zvezdnikov iz NHL? Bodo ob pričakovanem hitrem slovesu svoje reprezentance od turnirja imeli svoje favorite in stiskali pesti za Čehe, Kanadčane, Fince, morda tudi naše rise?

Vsa ta vprašanja se ponavljajo, a pravzaprav že od takrat, ko je bilo jasno, da bodo igre v deželi, kjer ni prvinske tradicije zimskega športa, še bolj pa v trenutkih odločitve vodstva NHL, ki prvič po dveh desetletjih ostaja neomajna in tekmovanja ne prekinja zaradi olimpijskega turnirja. A hokej je kralj zimskih iger, nekaterim je bližje tudi zaradi udobja na tribunah v primerjavi s skakalnico ali z biatlonsko areno. Predvsem pa zaradi dinamike igre, večinoma jasnih pravil in sploh občutka velikega dogodka v sodobni dvorani.