Tiskane izdaje
Pravite, da vam sneg še vedno daje posebno energijo.
Ogromno. Belina, vonj po snegu in škripanje pod nogami mi vselej napolnijo dušo. Smučam še vedno zelo rada, čeprav je ta trenutek »težje«, kot je bilo v času tekmovalne kariere, ko sem bila telesno močnejša in bolj natrenirana.
Štiri leta po dveh olimpijskih zmagah v Sočiju ste v drugem svetu. Kje sta kolajni, na najvidnejšem mestu v vitrini ali ob velikem globusu in štirih zlatih s SP? Z drugimi besedami, je olimpijska zmaga največ, kar športnik oziroma alpski smučar lahko doseže?
Vitrine še nimam, ker hišo z Andreo še urejava, olimpijski zlati kolajni pa bosta vsekakor med mojimi lovorikami na častnem mestu. Z drugimi besedami, sta moji najžlahtnejši trofeji.
V svojem rodu ste osvojili največ lovorik na SP in OI. Kaj je bilo za vas najpomembnejše na največjih tekmovanjih, kaj vas je ločilo od vrhunskih tekmic, da ste s samostojno ekipo aMaze nizali uspehe?
Dejavnikov je bilo več. Pred časom sva se z Massijem pogovarjala prav o tej temi. Najpomembnejša sta predpriprava in seveda tekmovalni značaj. Andrea je izjemen trener, ki je znal pri meni zanetiti tekmovalni ogenj ter priklicati formo in moč za največja tekmovanja, kar je temelj vsakega uspeha. Kondicijsko me je pripravil tako, da sem bila »špricik« oziroma do konca našpičena prav na največjih tekmah sezone. Znal je odmeriti pomembne prvine za formo na smučeh in brez njih. Biti najboljši na določen dan je kombinacija vsega. To je odlika, ki je nimajo vsi športniki. Nekateri imajo metode, drugi pač ne in podležejo tako imenovanemu strahu pred uspehom oziroma raznim pritiskom. Nimajo živcev za velika dejanja. Dejstvo pa je, da ima vsak športnik svoj pristop.
Vrhunski šport je v svojem bistvu zelo kruta in neizprosna dejavnost, v kateri pričakovanja velikokrat ne najdejo zadoščenja, saj ne morejo vsi biti zmagovalci. Kaj je pri vas štelo: samo zmage ali skladnost gibanja, zadovoljstvo ob vrhunsko izvedenih zavojih?
V smučanju ni zmag brez harmonije gibanja, ki ustvarja hitrost. Nikoli nisem bila razočarana zaradi tega, ker nisem zmagala, ampak zato, ker ni bilo želene ubranosti duha in telesa, ki prinaša svobodo gibanja in dobre občutke, s katerimi zmaguješ. To so prvine, ki delajo, denimo, Marcela Hirscherja in Mikaelo Shiffrin toliko boljša od tekmecev in tekmic. Seveda sta pomembna tudi dobra oprema oziroma material in zdravo telo brez poškodb. Da nimaš dvomov in »rje« v kosteh in mišicah.
Ko človek stopi v športno areno, se preoblikujejo čustva, misli. Vrhunski profesionalni šport zahteva od posameznika ogromno posvečenega časa in energije in zato nujno prilagoditev sistema vrednot. Lahko bi rekli, da športniki živijo v sistemu deformiranih vrednot. V normalnem so popolni tujci, vendar to ni negativen pojav, ampak nuja, da jim uspe. Ne bom vas vprašal, kaj vam je šport dal, ampak kakšna izkušnja je bil, kaj je vzel. Prosim, brez mantre o odrekanju.
Nikoli nisem govorila o odrekanju, ker je bilo smučanje del mojega življenja in užitek od malih nog. Vzelo pa mi je v času tekmovanj na najvišji ravni v prvi vrsti ženskost, čeprav sem se na vse možne načine borila, da bi jo obdržala. Vzel mi je tudi čustvenost, ki v športu ni preveč dobrodošla. Dejstvo je pač, da hladne ženske v vrhunskem športu lažje delujejo, so manj obremenjene kot tiste, ki smo preveč čustveno inteligentne. Ta bojevitost žensk v športu se mi zdi do določene meje v redu, potem pa ne več. S tem sem se v drugem delu kariere močno borila. Ker do leta 2008 nisem v celoti izkoristila svojega talenta, sem se sprijaznila s tem, da bom ta kruti gladiatorski pristop sprejela. To je bil čas, ko sem morala na svojo ženskost pozabiti in se maksimalno posvetiti športu. To je to.
Zaradi pričakovanja prvega otroka Tina ne bo potovala v Pjongčang, a še vedno rada smuča. Foto: Tomi Lombar/Delo
Enako, če ne še bolj zahtevna, je po dvajsetih letih življenja v »mehurčku« vrhunskega športa, prilagoditev na življenje slehernika, da športnik tudi v njem doseže osebno odličnost ter miselno oziroma kognitivno napreduje. Že dve leti ste v novem svetu. V enem od intervjujev ste dejali, da zmage v njem niso tiste, ki jih je bilo vaše telo vajeno. Ko ste po izjemnem telesnem naporu zmagoslavno dvignili roke, naredili vaš prepoznavni kolovrat in od zadovoljstva padli po tleh. Verjetno ste se že ponastavili oziroma resetirali. Kaj je zdaj največje zadovoljstvo? Kaj so zmage normalnega vsakdana?
Nekaj časa sem potrebovala, da sem ritem vrhunskega športa prestavila na nižjo raven, da sem pozabila na vsakdan, v katerem je bilo vse načrtovano do zadnje minute. Zdaj je moje življenje bistveno manj napeto. Manj je jeze in agresivnosti. Ta zdrs v normalno življenje močno čutim. Zadovoljstvo uspeha pa se lahko prenese tudi v vsakdanje življenje. Postaviš si cilje, kaj boš naredil danes, jutri … Telesni napor je še vedno imenitna sprostitev. Že tek v naravi je izjemno zadovoljstvo, ko se istočasno počutiš polnega in izpraznjenega.
Tekme svetovnega pokala pozorno spremljate. Ali se je kaj spremenilo v smučanju iz zornega kota zmagovalke in rekorderke svetovnega pokala?
Odvisno, o kom govorimo, nekatere smučarke so se spremenile na bolje, nekatere pa na slabše. Delne razloge poznam, vendar o imenih ne bi govorila. Nerada to počnem. S tekmovalkami in tekmovalci nimam posebnih stikov. Nekateri so mi blizu, drugi pač ne.
V Pjongčangu bi morali biti komentatorka Eurosporta. Igre pa si boste ogledali v pričakovanju naslednika oziroma naslednice. Mikaela Shiffrin je absolutna favoritinja v domala vseh disciplinah, za petami pa so ji Vianellova Viktoria Rebensburg, Magonijeva Petra Vlhova in seveda vaša največja tekmica Lindsey Vonn. Bodo to igre favoritinj ali so možna tudi presenečenja?
Na olimpijskih igrah so zaradi njenih posebnosti vedno določena presenečenja, če najboljše tekmovalke niso vrhunske in vseskozi suverene. Vidim samo eno, ki je letos suverena, čeprav je zadnje čase imela krizo. Vse druge precej nihajo, tako da je vse odprto.
Rad bi potegnil vzporednico med vašo olimpijsko sezono in sezono Mikaele Shiffrin. Vi ste bili vse do smuka v Cortini v rezultatski krizi. Američanka pa je po seriji prepričljivih zmag nanizala kar tri odstope v štirih tekmah.
Jaz sem imela težave z ekipo oziroma trenerjem. Ko sem to uredila, ni bilo več pomembno, kaj se je dogajalo pred tem. Dejstvo je, da če v ekipi stvari niso usklajene in ni prave kemije, se je težko boriti za najboljša mesta. Ne vem, kaj se dogaja z Mikaelo, verjamem pa, da se bo na olimpijskih igrah spravila skupaj. Človeško je, da greš včasih tudi dol.
Kako ocenjujete nastope slovenskih smučarjev in smučark v tej sezoni?
Punce so zelo napredovale. Tekme v Lenzerheidu so bile super. Razmere so bile sicer posebne, a za dober rezultat moraš res dobro tekmovati. Nad Meto Hrovat sem navdušena. Telesno je izjemno dobro pripravljena, ima pa tudi stalno dobre rezultate, tako da tretje mesto ni bilo slučajno. Sicer pa nerada analiziram druge prek medijev. Ni mi bilo všeč niti takrat, ko so to počeli z menoj ljudje, ki niso poznali delovanja ekipe aMaze. Rekla sem si, da tega ne bom počela, ko bom končala kariero. Že vaše vprašanje o Meti mi ni bilo všeč. Rada pohvalim dobro, nerada pa javno kritiziram. Redko pa se primeri, da enostavno ne morem biti tiho in takrat za svoja stališča uporabim družbena omrežja.
