Mrrrraz

Zmagovalci ne bodo le tisti z zlatimi kolajnami, ampak vsi tisti, ki bod(m)o domov prišli zdravi.
Objavljeno
13. februar 2018 01.15
ZOI
Saša Verčič
Saša Verčič
Pjongčang velja za najhladnejše mesto na zemljepisni širini, na kateri leži (med 37 in 38 vzporednikom), in olimpijske igre 2018 naj bi bile najbolj mrzle v zgodovini. Po tej plati naj bi presegle tudi Lillehammer 1994. Vse kaže, da bodo tudi med najbolj kaotičnimi, saj si zaradi vetra, ki piha v takšnih – zelo pogostih – sunkih, da jemlje sapo in onemogoča hojo, že od začetka sledijo odpovedi ter prestavljanje tekem. Resda gre za zimske igre in mraz je njihov sestavni del – četudi so bile zadnje ZOI v Sočiju 2014 bolj poletne –, toda razmere so zares ekstremne. Morda se zdi, da je že preveč izpostavljena tema Pjongčanga, a kdor to doživlja, ni takšnega mnenja.

Med zadnjo skakalno novoletno turnejo in med svetovnim prvenstvom v poletih v Oberstdorfu, kjer so tekme ovirali dež, sneg in veter, ki pa je bil pravi pišec proti temu v Pjongčangu, smo Petra Prevca nekajkrat pobarali, kako težko je tekmovalcem v takšnih razmerah. Vsakič je odgovoril, da ni prav nikakršnega problema. Skakalci so pač skorajda vse do zadnjega na toplem, po skoku pa se spet hitro oblečejo. Bolj se mi smilite vi, novinarji, ker morate toliko časa gledati na prostem, je navrgel. A v soboto je s kolegi, med katerimi je najkrajšo potegnil Simon Ammann, dodobra spoznal tudi drugo plat, posebej ker je očitno, da prireditelji kljub sibirskim napovedim ne obvladajo stvari najbolje (kar je jasno tudi pri postavitvi tako imenovanih mešanih con).

Ogrevanje tekmovalcev med dolgim čakanjem na skok z odejami, ko je bil občutek med minus dvajset in minus trideset stopinj Celzija, je bilo videti najmanj amatersko, več kot očitno je, da nikomur ni mar za zdravje nastopajočih. Ob tem je seveda že v osnovi močno sporno, da so se pri biatlonu in še bolj pri skokih odločili za zelo pozen začetek tekem, ko je mraz še toliko hujši, pri tem pa jih ni gnalo nič drugega kot zahteve (denar) močnih srednjeevropskih držav. Gledati skakalce v tenkih kombinezonih, z golimi vratovi, ko v nedogled čakajo na vrhu skakalnice, biatlonce, ki pridejo v cilj, njihove brade pa imajo kepe ledu, res ni prijetno. Povsem razumljivo je, da si želijo čim prej vsi opraviti z novinarji in se po potrebi čez kratek čas vrniti v precej bolj zimski opravi.

Dejstvo pa je, da niti to ne pomaga, vsaj ne v novinarskem delu pri »pokrivanju« dogodkov na prostem. Mraz prodira čez številne plasti oblačil, kape, rokavice in šale. V bistvu zaščite pred vetrom ni, ura ali več stanja na prizorišču je prava preizkušnja vzdržljivosti tudi za tiste bolj neobčutljive za mraz, edina delna rešitev so grelne blazinice (po možnosti kar po vsem telesu). Dodatno otežuje delo tudi ekstremno hitro praznjenje baterij v vseh napravah, pisanje na prostem pa tako ali tako ni mogoče. Sicer je tudi v vseh novinarskih središčih, z izjemo glavnega, to pravi izziv, saj prireditelji šotorov ne zmorejo primerno ogrevati, ob posameznih sunkih vetra pa se zdi že kar čudež, da ti sploh še stojijo …

Že po nekaj dneh iger je tako jasno: zmagovalci ne bodo le tisti, ki se bodo okitili z zlatimi kolajnami, ampak vsi tisti, ki bod(m)o domov prišli zdravi.