Nagano in Pjongčang

V vsej gneči okrog dogodkov sem se vendarle po včerajšnji moški slalomski predstavi lahko odzval zame imenitnemu vabilu iz Češke hiše. V pričakovanju današnjega polfinalnega dvoboja z Rusijo so tam pripravili premiero filma, podpisanega v kanadski režiji, o izjemni hokejski reprezentanci Češke, ki je pred dvema desetletjema na prvem olimpijskem turnirju z vsemi asi iz NHL osvojila naslov najboljše. Vrsta Dominika Haška, Jaromirja Jagra, Vlada Ružičke in njihovega sijajnega trenerja Ivana Hlinke je v Naganu 1998 uprizorila izjemno hokejsko zgodbo, po vrsti v končnici ugnala ZDA, Kanado in Rusijo, v domovini pa botrovala takšnemu praznovanju, ki ga primerjajo le še s tistim iz leta 1989, ko je padel komunizem, predsedniško mesto pa pozneje prevzel intelektualec izjemnih razsežnosti Vaclav Havel.

Čehi preprosto ne morejo pozabiti svoje pravljice iz Nagana, prostor s polnimi vrčki znamenitega plzenskega piva in vonjem orehovih rogljičkov ter drugega peciva je dejansko ponujal občutek praznika. Po dveh desetletjih so se zimske igre vrnile v Azijo, tudi naslednje, v Pekingu 2022, bodo na tej celini. Toda če se iz slovenskega zornega kota ozremo k dogodkom v Koreji ali na Japonskem, še zdaleč ne ohranjamo tako lepih spominov kot državljani Češke republike. Prav v teh dveh azijskih državah je slovenska nogometna reprezentanca prvič nastopila na svetovnem prvenstvu v nogometu, a bolj kot po igrah si jo je svet zapomnil po sporu med selektorjem Srečkom Katancem in Zlatkom Zahovićem. Olimpijskim igram v Naganu pa sploh pripada posebno poglavje v zgodovini slovenskega športa.

Nikdar, niti pred zadnjim Sočijem z našo prvo zvezdnico Tino Maze, doma nismo tako optimistično pospremili olimpijske vrste, nakar se je ta vrnila domov brez uvrstitve na stopničke. Vnaprej se je takšen scenarij zdel neverjeten, saj so bili takrat med navzočimi tudi vodilni skakalec svetovne karavane Primož Peterka, alpski smučar na vrhu svoje tekmovalne zrelosti Jure Košir, njegove stanovske kolegice z vzdevkom vražje Slovenke (nadel jim ga je naš upokojeni kolega Vito Divac), biatlonka Andreja Grašič pa je bila lastnica malega kristalnega globusa za tekme na 15 kilometrov. A slovenski upi so se sesuvali iz dneva v dan, javnost ni mogla verjeti ponavljajočim se spodrsljajem in končni lestvici dobitnikov kolajn, med katerimi naših športnikov ni bilo.

In dvajset let pozneje? Še zdaleč ni bilo tako vznesenega pričakovanja kot takrat, tudi misli o ponovitvi scenarija iz Sočija z osmimi kolajnami in hokejskim četrtfinalom so bile blizu utopiji, a vendarle so nevtralne napovedi ponujale kakšno slovesno razglasitev več od dosedanje ene v izvedbi Jakova Faka. Biatlonec se je navzlic zadnjim težavam imenitno pobral in potrdil sloves moža za največja tekmovanja. A tu gre za eno lastovko. Morda še kdo preseneti, pod drobnogledom bodo zlasti jutri deskarji, toda realna podoba razkriva, da se je Slovenija v marsikateri panogi na snegu oddaljila od svetovnega vrha. In lepo bi bilo, ko bilo končno enkrat tudi v zimski Aziji drugače. Čez štiri leta v Pekingu.