Srečnih 700

Pjongčang je bilo v prvih olimpijskih dneh zelo težko vzljubiti, posebej če se osredotočaš na panoge na prostem. Nečloveški mraz in orkanski veter, ki je skrbel za odpovedi tekem, v obmorskem Gangungu pa tudi za evakuacijo olimpijskega parka, pač nista ponudila najlepše podobe. Tudi kakšna logistična rešitev se ne zdi najbolj logična, dnevno spreminjanje sistema kontrol na vstopnih točkah ni ravno najbolj priljubljeno, potem ko ti en dan vržejo vodo stran, naslednji dan jo lahko neseš s sabo, a moraš pred nadzorniki spiti požirek, da dokažeš, da gre res le za vodo, tretji dan to ni potrebno več ... Je pa vseskozi strogo prepovedan vnos banane!

Ob slabšem prvem vtisu je seveda treba poiskati pozitivne plati in eno je gotovo napredna tehnologija. Simpatično je, ko ti mali roboti zjutraj pred vhodom v jedilnico na tla izpišejo, katere jedi so na voljo, kakšen je dnevni spored na igrah in kakšno bo vreme tisti dan na posameznih prizoriščih. Mirno tudi čistijo, naokrog razvažajo vodo, za kaj služijo nekateri, pa tako ali tako še nismo ugotovili, zanimiv je tudi skok v navidezno resničnost, ki ga omogoča Samsungov kotiček v glavnem novinarskem središču.

Južna Koreja je tretja najbolj poseljena država na svetu, Pjongčang pa tu najredkeje, zgolj 10.000 prebivalcev ima, z okolico pa slabih 44.000, a če gre verjeti meteorologu Sung Hjun Doju, so precejšnji srečneži. Resda je zelo mrzlo, a razmere za življenje naj bi bile idealne, četudi bi se v teh dneh težko strinjali, a pustimo strokovnjakom svoj prav. »Pjongčang je idealen za vsa živa bitja,« pravi Do. Na 700 metrih nadmorske višine – ob vstopu se na hribu bohoti napis Happy 700, torej srečnih 700 – naj bi bilo najlažje vzdrževati dober bioritem z izločanjem mlečnih kislin in drugih strupov iz telesa. In zdaj še najpomembnejši del, zgolj pet, šest ur spanca dnevno naj bi bilo povsem dovolj, da si človek odpočije in svež, čil začne nov dan.

Pritisk v tem okrožju namreč povečuje melatonin v človeških možganih. Slednje je z novinarskega (in še bolj fotografskega) vidika med olimpijskimi igrami seveda še kako pomembno, posebej pa na teh, kjer so prireditelji sestavili zares krut spored. Seveda ko gre za kombinacijo alpskega smučanja in smučarskih skokov oziroma biatlona, delno smučarskega teka, torej panog, ki so pri nas najbolj priljubljene. Najhujša je seveda prva kombinacija, saj se skoki začenjajo šele ob 21.30 po lokalnem času, od vetra pa je odvisen konec, medtem ko se alpsko smučanje začenja ob 10. uri. Za prve so pač močne evropske države zainteresirane, za druge očitno ne in potem pride do nečloveškega ritma. Če »pade« še kolajna, potem je to toliko huje.

Večina novinarjev je sicer nastanjena v pol ure oddaljenem Gangnungu, ki leži ob morju, a upati je in zdi se, da teorija spanca deluje tudi tu. Vsaj sodeč po prvem tednu iger, ko povprečje spanca na noč pri številnih gotovo ni presegalo pet ur.