Svetu so že leta 1988 dokazali, da so razvita država

Med olimpijskimi igrami v Pjongčangu je prava priložnost za obisk korejske restavracije v Ljubljani.

tor, 13.02.2018, 15:00
Razlika je recimo v očesnem stiku. Pri nas sogovornika ne gledaš naravnost v oči, še posebno, če govoriš s starejšimi ljudmi, ki imajo več avtoritete.

Če je med olimpijskimi igrami v Južni Koreji zaživela slovenska hiša, je že od lanskega junija v Ljubljani odprta korejska restavracija. Čeprav v njej pravijo, da vsem željam nikoli ne bodo mogli ustreči, je restavracija Suwon vse bolj prepoznavna, ljudje pa domov odhajajo zadovoljni in predvsem siti.

Lastnika sta Gregor Pugelj in njegova žena Hjevon Jang iz Južne Koreje. Spoznala sta med Gregorjevim bivanjem v Južni Koreji, novembra 2009 sta se preselila v Slovenijo. Restavracija takšnega imena nima povsem naključno, ampak zato, ker sta se v istoimenskem mestu z več kot milijon prebivalci tudi spoznala. »Preden sem spoznala Gregorja, nisem vedela veliko o Sloveniji. Vedela sem zgolj za vojno dogajanje po razpadu Jugoslavije,« je govorila Hjevon s preprostim in odkritim nasmehom.

Selitev v Ljubljano ni bila preprosta, kajti Hjevon je prišla v precej drugačno okolje, kot ga je bila vajena doma. »Pri vas je vse bolj tiho, še posebno je bilo mirno tisto prvo zimo, ker je bilo veliko snega. Malo sem se dolgočasila, še posebno če Ljubljano primerjam s Seulom. Naše glavno mesto je precej bolj polno in živahno, a je zato življenje v Sloveniji bolj umirjeno,« je rekla Hjevon. »Sprva mi je bilo nelagodno, saj so me vsi gledali, še posebno starejši, če sem se recimo vozila na avtobusu. Čutila sem, da sledijo vsakemu mojemu gibu. V zadnjih letih je vedno več turistov, zato so ljudje bolj vajeni tujcev. Najtežji sta bili prvi dve leti, sčasoma je tega manj, čeprav če pridem zvečer v kakšen lokal, še vedno čutim poglede.«

Razlika je tudi v očesnem stiku

Precej pogledov je bil v Južni Koreji deležen tudi Gregor, ker je višji od korejskega povprečja. »Moje izkušnje so večinoma zabavne. V Južni Koreji sem bil atrakcija zaradi svoje višine, saj niso vajeni visokoraslih ljudi, zato so otroci zraven mene kar skakali. Slabše izkušnje sem imel zvečer v lokalih. Ko sem prišel s Hjevon v lokal, so me opiti moški zbadali in včasih celo zmerjali,« je razkril.

Na slovenski ritem življenja in navade se je Hjevon zdaj že povsem privadila. »Obstajajo določene razlike, čeprav jih je z globalizacijo vse manj. Razlika je recimo v očesnem stiku. Pri nas sogovornika ne gledaš naravnost v oči, še posebej, če govoriš s starejšimi ljudmi, ki imajo več avtoritete. S tem pokažemo spoštovanje,« je povedala Hjevon, ki je tudi v najinem pogovoru gledala bolj na stran, največkrat ljubeznivo proti Gregorju.

V Sloveniji trenutno živi med trideset in štirideset Južnih Korejcev. »Z nekaterimi se družim, vendar ne z vsemi, čeprav je lepo slišati domač jezik tudi v Sloveniji,« je rekla. »Z Gregorjem se največkrat pogovarjam v angleščini, toda počasi se učim slovenščine. Vaš jezik je precej težak. Korejski in japonski jezik sta drugačna in izolirana, saj nimata skupnih korenin z drugimi jeziki. Mi denimo pri besedah nimamo spola, prav tako ne ednine in množine, vi pa imate zraven še dvojino,« je opisovala z nasmehom.

Na zimskih igrah 53 kolajn, na poletnih kar 267

Restavracijo sta odprla na pobudo prijateljev, ker so ju nenehno spraševali, kdaj bosta vendar poskrbela za korejsko kulinariko. »Hrana je prilagojena slovenskemu okusu. Obdržali smo korejske osnove, a težko bi v Sloveniji prenesli povsem avtohtono korejsko hrano, saj ne moremo imeti niti vseh sestavin,« je pojasnil Gregor, zatem pa je Hjevon razkrila nekatere posebnosti: »Korejci nimamo sladic na evropski način, saj jih ne jemo po koncu obeda. V Južni Koreji dobiš vse naenkrat – juho, glavno jed, riž in veliko prilog. Naša korejska restavracija je zato postavljena na evropski način, ker sem pred tem opazovala korejske restavracije v Evropi, kako se v njih obnašajo lokalni ljudje, in opazila, da se ne znajdejo ravno najbolje, če dobijo vse naenkrat.«

Za marsikoga je azijska hrana povsod enaka, vendar je med korejsko, japonsko in kitajsko kuhinjo kar precej razlik. »Skupno je, da imamo vsi riž in testenine, toda v kitajski kuhinji je več cvrtja in več različnih stvari, ker imajo tudi več pridelovalne zemlje. V Južni Koreji uporabljamo več česna, na Japonskem več ingverja. In če v Koreji rečeš meso, imajo vsi v mislih govedino; če rečeš meso na Kitajskem, pa vsi pomislijo na svinjino,« je predstavila.

Ob okusni jedači in pijači je beseda nanesla tudi na šport. Že res, da so številni Južnokorejci šele v zadnjem času spoznali nekatere zimske športe, ker bodo gostili zimske olimpijske igre, toda tudi marsikateri Slovenec je presenečen, ko spozna, koliko olimpijskih kolajn je Južna Koreja že osvojila. Na zimskih igrah jih ima 53, na poletnih pa kar 267. »Najbolj smo še vedno ponosni na poletne olimpijske igre, ki smo jih gostili leta 1988 v Seulu. Takrat smo vsemu svetu dokazali, da smo razvita država,« je ponosno pristavila Hjevon.

Prijavi sovražni govor