Vsaka kolajna je izjemna, nobeni ne gledamo v zobe

Vodja slovenske odprave Franci Petek o nastopih na OI: uspehi in razočaranja, izpostavlja pa zgolj Faka in Koširja.
Objavljeno
26. februar 2018 00.47
Saša Verčič, poročevalka
Saša Verčič, poročevalka
Pjongčang – Enainsedemdesetčlanska slovenska reprezentanca je v Pjongčangu osvojila dve kolajni – srebrno biatlonec Jakov Fak in bronasto deskar Žan Košir –, dosegla je še nekaj dobrih rezultatov in precej pod pričakovanji. Žiga Jeglič je poskrbel tudi za dopinški škandal in nekoliko zasenčil še eno odlično hokejsko zgodbo. O OI 2018 smo se pogovarjali z vodjo odprave Francijem Petkom.

Pred začetkom iger niste želeli govoriti o pričakovanjih glede kolajn, kako zdaj gledate na iztržek slovenske reprezentance?

Iskreno povedano, res nisem razmišljal, koliko kolajn bomo dobili, vedel sem, da imamo realne možnosti za osvojitev določenega števila, da so posamezni športniki sposobni priti do takšnega rezultata, a odličje se preprosto mora zgoditi. Nam se je pri Jakovu in Žanu, lahko bi se še kakšno več, določenim, ki bi jih pričakovali bližje kolajni, pa se ni izšlo, a to je del športa. Dve kolajni sta izjemen dosežek. Ko smo se takole neformalno tu pogovarjali in so me spraševali, koliko mislim, da jih bo, sem ocenil, da tri, tako da malce sem zgrešil.

Koga pa ste še videli s kolajno?

Ne, o tem pa ne bi. Saj se je na tekmovališčih videlo, kdo je bil blizu, a mu je eno pikico zmanjkalo, pa bi se drugače razpletlo in kolajna bi bila tu.

Sta dve kolajni vendarle malo za 71 športnikov?

Vsaka kolajna je izjemna, nobeni ne smemo gledati v zobe. V Sočiju je bilo osem kolajn, a kar šest jih je osvojila le trojica, tako da je treba to sliko tudi dojemati nekoliko drugače. Vsaka kolajna je veliko.

Je pa bilo kar nekaj slovenskih nastopov razočaranje …

Da, absolutno, in nismo edina reprezentanca, ki je doživljala razočaranja, neposrečene nastope, a to je del športa, del olimpijskih iger. Ne želim pa tu nikogar izpostaviti, kot sploh ne želim nobenega z izjemo Jakova Faka in Žana Koširja. Mislim, da je predvsem naloga posameznih strokovnih svetov, da razglabljajo, kaj je bilo pozitivnega, kaj ne, kaj se lahko nadgradi za bodoče.

Ste pa vendarle bolj vpleteni v skoke, v katerih so bili Slovenci zelo anemični, tu se res niso izkazali. Kako ste videli njihove nastope?

Tudi tu ne bi bilo pravično, da bi komentiral, analiziral. Dejstvo pa je, da je imela ekipa višje cilje in so tudi sami povedali, da so dosegli manj, kot so pričakovali. Se zgodi. To bo zdaj priložnost za strokovni svet, da skuša najti iz tega pot, ki jih bo spet dvignila. Kot smo videli s posameznimi rezultati, so tega sposobni. Dekleta pa sploh.

Kako kot nekdanji športnik gledate na to, da je redkim uspelo načrtovati pravo formo za OI?

To je cela znanost, ki še sama ne ve, ali je res točno to načrtovanje športne forme ali ne. To planiranje lahko zmoti veliko stvari, že vsaka mala pa ti lahko vse poruši. Brez tega sicer v športu ne moreš, vsi stremijo k temu, delajo za to, nikoli pa ne veš, ali se bo zgodilo ali ne.

Na OI naj bi nastopili tisti, ki so pokazali pripravljenost v sezoni, na koncu pa ste vendarle pogledali skozi prste nekaterim, a se ti praviloma niso izkazali. Je pameten tak pristop?

Tu vedno kolebamo. Treba bo vse skupaj analizirati, je pa treba na to gledati dvoplastno. Sem za to, da se mlajšim, perspektivnim, tistim, ki še nimajo izkušnje in rastejo, so nekaj pokazali, omogoči priložnost za nastop na OI, ker je to lahko pomembno za njihov razvoj, kariero. Druga stvar je, ali biti popustljivi pri izkušenih športnikih, ki bi morali glede na staž nastopati na višji ravni.

Predvidevam, da ste močno podpirali nastop nordijskega kombinatorca Marjana Jelenka, ki ne sodi v prvo skupino, na koncu pa se je za slab nastop celo opravičil?

Seveda sem bil za to, da nastopi. Žal ni izkoristil priložnost. To je zdaj priložnost, da interna stroka razmisli, do katere mere pritiskati za posamezne nastope.

Vi sicer sodite med tiste, ki podpirajo zastopanost panog, tudi če ni rezultatske perspektive?

Tega ne bom komentiral.

S čim ste imeli kot vodja tu največje težave?

Največ je bilo težav z urnikom, usklajevanjem, prilagajanjem. In, seveda, imeli smo dopinški primer, ki je neprijetna stvar, a pri tem nam ni preostalo nič drugega, kot da sledimo protokolu.

Kako gledate na hokejsko zgodbo, na eni strani zelo pozitivno in na drugi negativno?

Zame je bila samo pozitivna. Doping je stvar enega človeka in ne sme zamegliti izjemnih iger hokejske reprezentance. Hokejisti so pokazali, da se lahko merijo z najboljšimi na svetu, oni se sem niso prišli le pokazat, ampak so bili konkurenčni. Po nesrečnem naključju so ostali brez četrtfinala, ki bi si ga po igri zaslužili, a žal so dali en gol manj. Oni so res dali vse od sebe, to je fenomen. Upam, da se jim še kdaj uspe uvrstiti na OI.

Kakšno pa je bilo vzdušje v slovenski reprezentanci, zaznati je bilo nekaj napetosti, pri tekačih, biatloncih?

Vzdušje je bilo odlično, nikakršnih napetosti ni bilo čutiti. Določene stvari se morajo pa tudi otroci med sabo zmeniti, da ne tečejo takoj k mamici.

Kakšne so se vam zdele igre z organizacijskega vidika?

Prve dni, še pred začetkom tekmovalnega dela, je bilo malo okornosti pri prirediteljih. Če je bilo treba kaj na hitro spremeniti, sprva niso bili najbolj odzivni, potem pa so spoznali, da je treba hitro odreagirati. Ko so to osvojili, pa so se izkazali za zelo odprte, tople, prijazne, pripravljene poskušati pomagati, najti rešitev. To so bile dobro organizirane igre.

Kaj pa pomanjkanje pravega navijaškega vzdušja?

To se vidi in tega jim ne moremo zameriti. Še presenečen sem bil, koliko ljudi je bilo na tekmovanjih. Zdi se mi, da šport ni del njihove kulture, kaj šele zimski šport, kaj šele smučarski šport. Tuje jim je vse skupaj, videlo se je, da gledajo to čudo, kaj se ti športniki gredo. A če so videli, da se je na ekranu izpisala številka 1, so bili vseeno veseli in so navijali, ni pa bilo stalnega naboja, ki ga sicer dodajo navijači.

Počitka za vas po prihodu z OI ne bo, pred vami sta še dva velika dogodka.

Veselim se, da imamo še dva vrhunca na domačih tleh, konec tedna pokal Vitranc v Kranjski Gori in čez mesec dni finale svetovnega pokala v smučarskih skokih v Planici. Komaj čakam, da se zdaj spet osredotočimo na domačo sceno.