Šport te nauči tudi vztrajnosti

Slovenska smučarska legenda Bojan Križaj je na ZOI v Lake Placidu leta 1980 za las zgrešil kolajno. Iger se rad spominja.
Objavljeno
13. februar 2018 11.41
rsi-Bojan Križaj
»Usodna so bila 24. vrata,« je davnega leta 1980 Delov poročevalec iz Lake Placida Jože Dekleva naslovil prispevek o zamujeni olimpijski priložnosti za tedanjo Jugoslavijo. Naš smučarski as Bojan Križaj je namreč pri teh vratih storil napako, ki ga je najverjetneje stala tistih dveh stotink sekunde zaradi katerih je pristal na četrtem mestu veleslalomske preizkušnje.
»24. vrata so odločala o prvi jugoslovanski kolajni na zimskih OI. Tu je Bojana Križaja v skoku nekoliko preveč dvignilo, tako da je prišel v naslednja vrata za spoznanje prenizko. To pa je bila tudi edina napakica našega reprezentanta na drugi olimpijski veleslalomski progi, ki jo je trener ZRN Peter Endrass trasiral bolj zahtevno kot včerajšnjo trener ameriške reprezentance Schonhaar,« je še zapisal poročevalec z olimpijskih iger Dekleva.

Kolajno izpustil iz rok

»Res je, da sem pri tem skoku izgubil nekaj časa, vendar mislim, da sem izpustil iz rok kolajno že včeraj, ko nisem bil najbolje najbolje razpoložen,« je Deklevi po tekmi dejal Križaj. »Na prvi progi me je dajal občutek odgovornosti. Ne mislim tega, da je kdo od mene zahteval kolajno. Sam pri sebi sem se čutil dolžnega, da dosežem čimveč. Ko sem včeraj zvečer gledal posnetke prvega veleslaloma, sem lahko ugotovil, da nisem v najboljši formi, danes pa sem imel že veliko boljši občutek,« je za takratno Olimpijsko Delo razmišljal Križaj, ki je imel kljub zaostanku s prve proge še vedno možnosti za kolajno. Sicer pa so tistega torka, 19. februarja pred 38 leti v Lake Placidu na olimpijskih stopničkah veleslalomske preizkušnje stali Šved Ingemar Stenmark (zlato), Liechtensteinec Andreas Wenzel (srebro) in Avstrijec Hans Enn (bron).

Enkratna doživetja

Našega smučarskega asa smo zadnjič srečali v Tržiču, ko je pospremil slovensko olimpijsko baklo na pot. Ob tej priliki smo ga vprašali, kako se spomni svojih nastopov na olimpijskih igrah. »Od moje športne kariere je minilo že toliko časa, da se spominjam predvsem lepih stvari in olimpijske igre so zagotovo tiste, ki so mi prinesle kar nekaj vznemirjenj in športnih uspehov. Želel sem si olimpijske kolajne, a se ni vse izšlo po mojih željah. Najbolj mi je žal četrtega mesta in tiste bedaste napake, ki sem jo naredil v Lake Placidu,« nam je zaupal Križaj in dodal, da mu še vedno ni jasno, kako je prišlo do tega. »Očitno je v športu možno vse,« še doda.
Posebno mesto v njegovem spominu pa imajo slovesna odprtja olimpijskih iger - v Innsbrucku je nosil zastavo, v Sarajevu pa je v imenu vseh športnikov dal slovesno zaprisego. »To so enkratna doživetja, ki se ti vtisnejo v spomin in z njimi živiš. V tistem govoru v Sarajevu se mi je sicer na začetku malo zatikalo, a na koncu sem lepo zvozil,« se spomni Križaj.

Vztrajnost je nujna

Sogovornik pravi, da te šport predvsem disciplinira in nauči reda. Nauči te tudi, da šport niso le uspehi, ampak tudi padci in da se moraš znati pobrati. »Ne le šport, tudi v življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev. Vztrajnost je tista, ki ti pomaga, da se pobereš,« sklene nekdanji smučarski tekmovalec.

Vas zanima zgodba še katerega izmed slovenskih športnikov, ki so z zimskih olimpijskih iger prinesli medaljo? Spremljajte serijo člankov o Slovenski olimpijski vztrajnosti ...

Zgodba Jureta Franka

Zgodba Petre Majdič