100 žensk na Triglav: peljali smo jih 4500

LJUBLJANA – Ante Mahkota, novinar tednika TT iz velike Delove hiše, si sredi poletja leta 1966 ni predstavljal, na kako plodna tla bo padla njegova zamisel o množičnem ženskem pohodu v gore. Med listanjem tujega tiska mu je padla v oči reportaža o švicarskem duhovniku, ki je peljal na neprezahtevni štiritisočak Monte Roso sto svojih farank, ideja se mu je zdela zanimiva in na sestanku uredništva je predlagal, da bi TT peljal na najvišjo goro Slovenije, na 2864 metrov visoki Triglav, sto Slovenk. Mlado uredništvo z Zoranom Jerinom na čelu se je strinjalo z »izletom v gore« in v eni od avgustovskih številk je časnik že povabil svoje bralke: »Pojdite z nami na Triglav!«

Gorske vodnike, ki bi žensko stotnijo peljali na goro, je Mahkota zlahka zbral; v Sloveniji ni bilo alpinista višjega razreda, s katerim se ne bi poznal. Izbral je desetino odličnih in še zdravnika Gorske reševalne službe, v Bohinju rezerviral hotel in pod Triglavom planinsko kočo pa še harmonikarja je najel, ki je tisti septembrski petek zvečer v Bohinju raztegoval meh za prvo korajžo ženske stotnije, zbrane z vseh slovenskih vetrov.

Če ne greste z nami, gremo pa same!

Toda še preden so to noč zadnji veseljaki legli k počitku, so se bohinjska vremena pooblačila in v soboto zjutraj je lilo kot iz škafa. Vodniki bi bili pripravljeni pohod prestaviti na lepše vreme, toda ženske so bile odločne: če ne gremo skupaj, gremo pa same!

In so šli skupaj, sprva po mokrem, potem po vedno lepšem do koče Planika pod Triglavom in naslednje zgodnje jutro v še lepšem vremenu do Aljaževega stolpa na najvišji točki domovine, kjer je stotnijo s spremljevalci pozdravil sam tedanji predsednik Planinske zveze Slovenije dr. Miha Potočnik: »Želim, da bi jih prihodnje leto vsaka od vas pripeljala sem gor še sto!«

Še preden se je po srečni vrnitvi v dolino zacelil zadnji žulj na planinsko obutev nenavajene pravkar rojene planinke, je bil v uredništvu že kup pisem s hvalospevi o neizmerno veličastnih občutkih ob Aljaževem stolpu in spominih nanje, ki ne bodo nikoli zbledeli. Preden se je prvi pohod Sto žensk na Triglav prav končal, je bil na seznamu uredniških akcij za naslednje leto že napovedan naslednji – in do letošnjega leta vsi naslednji.

Letošnjega septembra bo skoraj gotovo že 46. ženski pohod na Triglav v organizaciji naše hiše. Ko je prenehal izhajati tednik TT, ga je nadomestil tednik ITD, tega pa revija Teleks, ki so jo tik pred zamenjavo režimov v državi, katere del je bila Slovenija, zaradi prevratniških idej spravili na kant in ukinili, namesto nje pa ustanovili tednik Plus, iz katerega so se razvile Slovenske novice. Sto žensk je kljub tem spremembam hodilo iz leta v leto pod isto blagovno znamko Sto žensk na Triglav na našo najvišjo goro.

Najgloblji vtisi so se končali pred oltarjem

Marsikaj so kronisti zapisali po vrnitvi s teh pohodov, še več dogodkov s teh poti je ohranjenih v spominih. Nekateri vtisi so bili tako globoki, da so se končali pred oltarji in matičarji, še številnejši so za vse večne čase zakopani v neizbrisnih spominih, ki lepšajo z nevihtnimi oblaki pokrito nebo vsakdanjega življenja. Septembrske triglavske poti so po kdo ve koliko letih za marsikatero udeleženko pohoda še vedno spodbuda za nova dejanja: če sem zmogla takrat, ko je bilo res hudo, bom tudi zdaj!

Kdo ve, kaj žene vse te ženske stotnije, da se odločajo za dolge, strme, spolzke, mokre, snežene in ledene, viharne, vroče in nasploh nevarne triglavske poti, na koncu katerih ni niti udobne postelje, niti kopalnice, niti najmanjše zasebnosti. Čeprav so bili tudi neprijetni dogodki s teh poti ničkolikokrat popisani v reportažah, bi šlo vsako leto na pot vsaj petkrat več žensk, kot jih organizatorji lahko varno peljejo.

Glede na prenočitvene zmožnosti so bila izhodišča za ženske triglavske pohode Bled, Bohinj, Gozd - Martuljek in Pokljuka, pod Triglavom so stotnije prenočevale v planinskem domu Planika, Triglavskem domu na Kredarici in Tržaški koči na Doliču, vračale pa so se najpogosteje na Pokljuko in le po enkrat čez Krmo in v Trento. Enkrat samkrat je bil pohod podaljšan za en dan, ko se je stotnija vračala s Triglava čez Dolič in Hribarice, skozi dolino Triglavskih jezer in čez Komno h Koči pri Savici v Bohinju. Pokazalo se je, da so takšni podvigi brez smisla, saj se ženske odpravljajo na to pot izključno zaradi ljubimca Triglava in večino drugi hribi in poti po njih ne zanimajo.

Samo štirikrat v celotni zgodovini pohodov nobeden od stotnije zaradi višje sile ni prišel na vrh Triglava: dvakrat od tega v zadnjih letih, enkrat pred leti zato, ker je po sobotnem nočnem deževju mraz spremenil goro v ledeni kristal, drugič zato, ker so sobotno popoldne in nedeljsko dopoldne nebo nad goro parale strele in sesuvale ogenj v železna varovala okovanega vršnega grebena. Enkrat samkrat je muhasti Triglav presenetil žensko odpravo: ko se je s Kredarice odpravila na njegov vrh, ni nič kazalo, da se bo čez nekaj ur, ko so naveze sestopale z Malega Triglava, v Trenti rodil orkanski veter, ki je grozil, da bo s prepadnega dela zavarovane poti dobesedno pometel pogumne hribovke. Preudarnemu varovanju izkušenih gorskih vodnikov gre zahvala, da se je tvegan spust končal brez vsakršne nesreče.

Na Triglav peljali 4500 žensk

Pred več kot dvema desetletjema se je v Delovi hiši z ogromno časopisi porodila zamisel, da bi ženski pohod na Triglav nadgradili: iz koče Planika naj bi gorski vodniki pripeljali na vrh Triglava sto žensk, iz koče na Doliču na drugi strani gore pa gorske vodnice istočasno sto moških, ki bi jih izbrala takratna Delova ženska in pozneje družinska revija. Še dandanašnji se pripoveduje, da je tisto sobotno noč sneg pobelil goro, da so moški na Doliču temeljito spraznili alkoholne zaloge in da si gorske vodnice naslednje zgodnje jutro niso upale peljati na bele strmine niti dela trdno navezane trhle moške stotnije. Iz Planike je to jutro prišel na vrh del ženske stotnije.

Doslej je bilo s Slovenskimi novicami in njenimi časopisnimi predhodniki na vrhu Triglava okoli 4500 žensk, večina prvič (in marsikatera od njih zadnjič) v življenju. Večina je bila Slovenk, poleg njih so bile še predstavnice nežnejšega spola iz vseh republik nekdanje Jugoslavije, iz Poljske, Islandije, ZDA, Škotske, Nemčije, Anglije, Češke, Italije, Norveške, Švedske, Avstralije, Kanade, Avstrije in Nizozemske.

Največkrat je vodil Roman Robas

Ženske stotnije so varno pripeljali na vrh v svojih časih najboljši slovenski gorski vodniki in alpinisti. Največkrat jih je vodil Roman Robas iz Medvod, sledijo mu Stane Klemenc iz Bohinja, Janez Brojan, Klavdij Mlekuž in Miha Smolej iz Mojstrane, Tone Sazonov, France Zupan in Marjan Keršič Belač iz Ljubljane in zdravnik dr. Evgen Vavken iz Ljubljane. Naše ženske so na Triglav peljali tudi znameniti alpinisti Stipe Božič iz Splita, Viki Grošelj, Mitja Košir in Tone Jeglič iz Ljubljane, Bojan Pollak iz Kamnika, Marjan Manfreda z Bohinjske Bele, Ivč Kotnik iz Velenja, Aco Pepevnik iz Šentjurja ter zdravniki dr. Janez Rupar, dr. Žare Guzej, dr. Franci Kokalj, njegov brat dr. Jani in dr. France Zupančič.

Od leta 1972 so vsakoletni spremljevalci planinskega pohoda Sto žensk na Triglav tudi poštarji. Tisto leto je novinar Milan Govekar predlagal, da bi na dan množične ženske osvojitve najvišje slovenske gore »odprli« na vrhu Triglava najvišjo pošto v državi, Pošto Triglav, ki bi bila edina čisto prava pošta na najvišji gori v kateri koli državi na svetu. Odtlej hodita z ženskimi stotnijami tudi dva poštarja, najdlje med njimi vztraja Janko Kovačič.

Ob številnih ustnih izročilih z naših triglavskih poti je še vedno ohranjeno tudi to, da je na nekaterih od prvih pohodov strogi šef uredništva (ki pa ni bil Ante Mahkota) ukazal v koči Planika tako strogo moralo, da so gorski vodniki spali na klopeh spodaj v jedilnici, ženske zgoraj na posteljah, gazda pa si je postlal na tleh pri vhodnih vratih. Seveda ni zdržala niti ta klavzura.

Večkrat je ženski triglavski pohod spremljala Godba na pihala Gorje, nekajkrat tako skrivaj, da so pohodnice izvedele za te spremljevalce šele tik pred zoro nedeljskega jutra, ko so se pred Planiko navezovale v naveze, z vrha Triglava pa jim je zadonela Avsenikova viža. Enako so bile presenečene osvajalke Triglava v enem od prvih let, ko so jim na Pokljuki sponzorski gostinci spekli celega vola.