Nasilje in spolno nadlegovanje

Prepoved približevanja pogosto ni dovolj

Foto: Reuters

Poznavalci ocenjujejo, da več kot devet desetin žrtev nasilja v družini storilcev ne prijavi

-

Policija je lani prejela več kot 1500 prijav nasilja v družini. To se sliši zelo veliko, a poznavalci ocenjujejo, da več kot devet desetin žensk psihičnih in fizičnih napadov, ki jih doživlja za štirimi stenami, sploh ne prijavi.

Barbara Hočevar

-

Šele ob tragičnih zgodbah, kakršna se je pred tedni zgodila v Celju, ko je moški ubil svojo bivšo partnerko in mater svojih treh otrok, javnost postane bolj pozorna na pojave nasilja v družini. Tega je v Sloveniji očitno mnogo več, kot se zdi na prvi pogled.

Institucije, ki se ukvarjajo z žrtvami, od policije do centrov za socialno delo in nevladnih organizacij, prepoznajo vrsto razlogov, zakaj trpinčene ženske vztrajajo v odnosu ali zakaj se po tem, ko so se že opogumile in storilca prijavile pristojnim organom, potegnejo nazaj. Ne prvih ne drugih primerov namreč ni malo. »Po prijavi policiji se sproži preiskava, ki je zelo obsežna. Policisti zbirajo informacije pri sorodnikih, sosedih, sodelavcih, prijateljih, na CSD, pri zdravnikih, lahko tudi pregledajo stanovanje, se pogovorijo z otroki. Zbrano predajo tožilstvu,« je opisala Neža Miklič, vodja oddelka za mladoletno kriminaliteto na upravi kriminalistične policije, ki se ukvarja z nasiljem v družini.

Ta preiskava je lahko tudi za žrtev zelo mučna. Marsikatera med tistimi, ki so imele dovolj notranje moči in stabilno socialno mrežo, ki jim je stala ob strani, da so se postavile na svoje noge, se nerada spominja težav pri dokazovanju zlasti psihičnega nasilja.

Tretjina storilcev vsako leto krši prepoved približevanja – verjetno tudi zato, ker je globa prenizka.

Poleg tega žrtve s storilci vežejo ponavadi dolgoletni čustveni odnosi, skupni otroci, skupno premoženje. Neredko je ženska v stiski, ker nima dovolj sredstev za preživljanje sebe in otrok ali nima lastne strehe nad glavo. »Pristojne službe se pri odkrivanju in obravnavi nasilja v družini srečujejo predvsem s tremi primeri težav: da žrtev nasilje prijavi, nato pa začne zavračati kakršno koli sodelovanje in se vrne v začarani krog nasilja; da nasilje prijavijo svojci, prijatelji, sosedje ali celo naključni mimoidoči, a žrtev kljub očitnim znakom nasilja to zanika ter odklanja kakršnokoli pomoč. Pogosto pa je tudi, da se žrtev nekomu zaupa ali tretja oseba opazi nasilni odnos, a ta nasilja ne prijavi ali ga prijavi anonimno, pri čemer poudari, da noče sodelovati v nikakršnih postopkih,« je naštela Neža Miklič.

Kljub temu pa je opaziti, da postajajo ljudje bolj občutljivi za nasilje, saj prejema policija čedalje več prijav tudi od zdravnikov, učiteljev in vzgojiteljev, včasih pa tudi od nevladnih organizacij, h katerim se žrtve zatečejo.

300 – 800 evrov znaša globa kršitve približevanja

-

Tretjina jih krši prepoved približevanja

V celjskem primeru je v oči bodla informacija, da je imel storilec prepoved približevanja, a mu je ukrep že potekel. Namen ukrepa prepovedi približevanja izrekajo policisti zaradi takojšnje zaščite pred nasilnežem. V njem je določeno, katerim osebam in krajem se ne sme približati, žrtev ne sme nadlegovati niti po telefonu, z esemesi ali po elektronski pošti. »Če je kršitelj storil nasilno kaznivo dejanje ali prekršek in so policisti pri obravnavi ugotovili tudi dejansko ogroženost življenja, varnosti ali svobode, mu najprej ustno izrečejo ukrep za 48 ur. Pisno odredbo dobi v presojo še preiskovalni sodnik, ki je pravni varuh postopka, in jo lahko potrdi, podaljša do deset dni ali razveljavi,« je pojasnil Alojz Sladič iz sektorja splošne policije v upravi uniformirane policije.

1500 prijav nasilja v družini v letu 2014

Sama žrtev pa lahko potem predlaga sodišču podaljšanje ukrepa do 60 dni ali v civilnopravnem postopku celo do šest mesecev. Prav to, da je potrebna konkretna pobuda žrtve, je ena od slabosti ureditve, opozarjajo pri nevladnih organizacijah. Poleg tega je globa za kršitev ukrepa, ki zdaj znaša med 300 in 800 evri, očitno postavljena prenizko, saj mnogih ne odvrača in jo vsako leto krši približno tretjina storilcev. Načinov, kako lahko grenijo življenje žrtvi, ki je dosegla prepoved približevanja, ne da bi jo kršili, pa je kar nekaj. Niti zastraševanje niti grožnje se ne preganjajo več po uradni dolžnosti, kar je kot slabost ureditve med drugim izpostavila tudi varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Med velikimi izzivi na tem področju tako policija kot organizacije naštevajo ukvarjanje s storilci, da svoje vedenje prepoznajo kot nesprejemljivo.

Pri policiji zagotavljajo, da so vse bolj ozaveščeni pri obravnavi te problematike. Vseeno pa so tudi med policisti storilci. Njihove primere sicer ne obravnava sama policija, temveč specializirani oddelek državnega tožilstva. Lani so štirje policisti dobili izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi storitve kaznivega dejanja nasilja v družini, dva med njimi v Velenju.

-

Spolne zlorabe žensk

–

sivo polje na področju prijav kaznivih dejanj

Foto: Ljubo Vukelič

Kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost lahko naznani žrtev sama ali vsakdo, ki zazna okoliščine, da je bilo tako kaznivo dejanje storjeno. To so ljudje iz socialnega kroga žrtve, zdravstveno osebje in vsi, ki karkoli vedo o tem.

Težava je, če žrtev iz strahu in drugih osebnostnih zadržkov dalj časa takega kaznivega dejanja ne prijavi in tega ne storijo niti drugi, ki so to zaznali. Časovna oddaljenost lahko oteži preiskavo, prav tako tudi dejstvo, da spomin s časom bledi, zato policija težje pridobiva podatke in dokaze.

Policija sicer vedno posluša izpoved žrtve, zbere obvestila, zavaruje dokaze in po preiskavi proti storilcu vloži kazensko ovadbo. Nekoliko težje je to v primerih, ko je žrtev zlorabljena z uporabo psihoaktivnih snovi in ima zaradi tega spominske vrzeli, kaznivo dejanje pa ni prijavljeno v dovolj kratkem času po storitvi, da bi lahko zavarovali materialne sledi.

Zelo pomembno je, da žrtev policiji zaupa. Njena stiska je velika, a policist ji lahko da informacije, kje najde pomoč oziroma katere ustanove in organizacije so strokovno usposobljene za pomoč žrtvam spolnih zlorab.

Še vedno pa je področje prijav kaznivih dejanj zoper spolno nedokazljivost sivo polje, saj žrtev iz različnih, njej lastnih razlogov, ne zmore ali noče prijaviti takega kaznivega dejanja. Za vsako žrtev je najpomembnejše sporočilo, da nikoli ni sama kriva, da je postala žrtev. Da ima pravico do dostojnega življenja in pravico do pomoči v stiski. S tako izkazano osebno močjo in naznanitvijo kaznivega dejanja pa sta zagotovljeni tudi ozaveščenost in zaščita drugih potencialnih žrtev storilca.

Foto: Igor Modic

Praksa je pokazala, da so žrtve v kazenskih postopkih s področja prostitucije in trgovine z ljudmi velikokrat nezanesljive v dokaznem postopku. Na to vpliva veliko dejavnikov: strah, empatija, druge obljube storilcev … Vse to je pogosto posledica stresnih ali psiholoških obremenitev žrtev. Zaradi tega si organi odkrivanja in pregona prizadevajo pridobiti tudi čim več drugih dokazov, da bi tudi v primeru, ko je žrtev neaktivna, uspešno končali postopek.

Žrtve se velikokrat ne prepoznajo kot žrtve zlorabe prostitucije ali trgovine z ljudmi, kar v določenih primerih otežuje samo preiskovanje.

Žrtve prostitucije in trgovine z ljudmi imajo na voljo ustrezno psihosocialno pomoč, ki jo izvajajo nevladne organizacije. Žrtve so v takih primerih nameščene v varnem prostoru, kjer nevladne organizacije izvajajo programe za njihovo okrevanje. Večina žrtev dobi samozavest, tako da so v nadaljevanju pripravljene aktivno sodelovati v nadaljnjih sodnih postopkih.