fenomen žvižgaštva
Julian Assange
eksluzivno za delo,
z njim je govorila jela krečič
Kakšna je po vašem svoboda tiska danes, še posebno po tem, kar smo se naučili od Wikileaksa?
Včasih sem govoril, da na vzhodu novinarje odstranijo z njihovih domov sredi noči, medtem ko na zahodu vzamejo domove novinarjem sredi dne. Fiskalizacija razmerij na zahodu pomeni, da imajo zahodne institucije esteblišmenta ekonomske prijeme cenzuriranja ljudi in organizacij. Ta mreža fiskalizacije hkrati zatira nestrinjanje ljudi in ustvari podporno gnezdo za moč vladajočih institucij (establishment powers), ki so večinoma imune na politične izgrede.
Kompleksne pogodbe in bančni računi v davčnih oazah, ki tvorijo razmerja modernih liberalnih točk oblasti in moči, ne izginejo, ko se spremeni politika in politika, ki ne spremeni tega, kdo ima v lasti kaj, sploh ni oblika politike.
Kakor koli, v razmerju do razsežnosti, ki jo je povzročil Wikileaks, je vladajoče strukture v ZDA zajela panika in zatekle so se k vedenjskim vzorcem, ki jih vidimo v diktaturah tretjega sveta. Ko zahodne institucije moči začutijo, da so njihovi interesi ogroženi, se vključijo v enako agresivne odzive kot nestabilne strukture tretjega sveta.
Tako smo postavljeni pred uganko. Wikileaks je napravil nekaj nenavadnega, a kaj je v ozadju naraščajoče grobe obravnave drugih zahodnih novinarjev in virov? Se zahodne institucije esteblišmenta vse bolj bojijo in se zato odzivajo z obupanimi in sramotnimi ukrepi ali pa imajo občutek, da lahko delujejo nekaznovano in brez pomisleka strejo tudi povsem marginalne upornike?
foto: reuters
Kaj je svobodi govora prinesel lik pogumnega žvižgalkarja
Lenart J. Kučić
Razkritja skupnosti Wikileaks, dokumenti Edwarda Snowdna, potopljeni papirji ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča in davčne skrivnosti luksembourške kneževine bi brez novinarske obdelave ostali samo nepregledna gmota podatkov.
Pred približno desetimi leti sem se v manjšem lokalu na obrobju Ljubljane srečal z dobrim poznavalcem podatkovnih zbirk. Sedela sva pod glasnim zvočnikom in mobilnik sem moral pustiti doma. Na prenosniku mi je pokazal mrežo lastniških povezav in mi razložil, kako podjetniki uporabljajo »kaseljc podjetja« za prikrite prevzeme in skrivanje lastništva pred regulatorji.
Pohvalil se je, da zna že za tri mesece vnaprej napovedati nakup ali prodajo podjetja, saj večino poslov sklenejo po znanem vzorcu: parkiranje delnic, večkratna menjava lastnika in postopno kopičenje deležev pri končnem kupcu. Med razlago pa je ves čas ponavljal, da se nam novinarjem ne sanja, kaj se v resnici dogaja v državi, ker ne znamo brati podatkov.
Strinjal sem se, da je podatkovna pismenost novinarjev zelo pomanjkljiva. A sem ga tudi opomnil, da novinarji nimamo zakonitega dostopa do podatkov na njegovem prenosniku. Za takšne analize bi potreboval popoln dostop do delniških knjig, sodnega registra, davčne uprave, bančnih transakcij in drugih zbirk, ki jih ni mogoče legalno povezati ali pridobiti po uradni poti, saj jih varujejo poslovne skrivnosti in zakon o varovanju osebnih podatkov.
»Kaj pa če bi te podatke dobil neuradno? Denimo, da bi te pri vratarju pričakala pošiljka z računalniškim diskom, na katerem bi bili vsi ti podatki,« ga je zanimalo.
Odvrnil sem, da bi tako pridobljeno gradivo zelo težko uporabil, saj ne bi mogel preveriti verodostojnosti podatkov in ugotoviti, ali v dokumentaciji morda manjkajo ključne informacije, ki jih potrebujem za razumevanje celotne zgodbe. Vprašanje je tudi, ali bi založnik pripravil prepričljiv zagovor javnega interesa in tvegal tožbo zaradi objave zaupnih dokumentov, kar je v primeru pentagonskih dokumentov leta 1971 storil lastnik New York Timesa. Odgovor ga ni zadovoljil. »Novinarji ste postali čisto preveč previdni,« se je namrdnil. »Če bi hotel doseči kak učinek, bi moral vse te zbirke objaviti na internetu in pustiti javnosti, naj opravi vaše delo.«
Njegovo misel je precej let pozneje ponovil Julian Assange – najbolj izpostavljeni predstavnik spletne skupnosti Wikileaks, ki je v zadnjih letih poskrbela za nekatere najbolj odmevne globalne medijske zgodbe.
Strokovnjaki za skrivno komuniciranje so že pred
več stoletji ugotovili, da pomembnih podatkov
nima smisla skrivati, ampak jih je bolje preglasiti
z nepregledno količino podatkovnega šuma, dezinformacij in propagande.
Razkritja skupnosti Wikileaks, dokumenti Edwarda Snowdna, potopljeni papirji ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča in davčne skrivnosti luksembourške kneževine bi brez novinarske obdelave ostali samo nepregledna gmota podatkov. Novinarske organizacije so se morale prvič zares povezati in pozabiti na tradicionalni boj za prestiž, saj so bili podatki preveč kompleksni za posamične novinarje, redakcije ali medijske hiše.
Odmevna razkritja zadnjih let so pokazala, da velike zgodbe daleč presegajo nacionalne meje, zato se jih lahko lotijo samo mednarodni konzorciji ali preiskovalne skupine, ki povežejo znanje in izkušnje ter prispevajo vsaka svoj del zapletene sestavljanke.
Strokovnjaki za skrivno komuniciranje so že pred več stoletji ugotovili, da pomembnih podatkov nima smisla skrivati, ampak jih je bolje preglasiti z nepregledno količino podatkovnega šuma, dezinformacij in propagande. V dobi navidezne transparence, v kateri anonimni viri množično objavljajo nepreverjene in pogosto nepreverljive podatke, lahko koristne informacije izluščijo in ozgodbijo samo ekipe najboljših preiskovalnih novinarjev, programerjev in strokovnjakov. A si takšnih ekip ne more ali noče privoščiti skoraj nobena medijska organizacija.
Assange je trdil, da so postali mediji del sistema, ki bi ga morali nadzirati kot varuhi demokracije, saj preveč spoštujejo pravila tajnosti in zaupnosti, ki so jih vsilile države, politiki in korporacije.
Spletna stran, na kateri so neznani viri objavljali zaupne dokumente, je med drugim objavila skrivna besedila Scientološke cerkve, razkrila neprijetne resnice o ameriški okupaciji Irana in Afganistana, osramotila ameriške diplomate z objavo njihovih depeš ter opozorila na sporne določbe tajnega trgovinskega sporazuma TPP.
Assange je trdil, da so postali mediji del sistema, ki bi ga morali nadzirati kot varuhi demokracije, saj preveč spoštujejo pravila tajnosti in zaupnosti, ki so jih vsilile države, politiki in korporacije. Zato bodo vlogo medijev prevzele anonimne spletne platforme, na katerih bodo žvižgalkarji »osvobajali informacije« in objavljali gradiva, ki si jih mediji nikoli ne bi upali.
So takšne anonimne platforme v resnici prihodnost novinarstva? Novinar New York Timesa in dobri poznavalec ameriških obveščevalnih agencij James Risen je v knjigah State of War (2006) in Pay any Price (2014) večkrat zapisal, kako težko je bilo v ZDA poročati o delu ameriških vohunov, ker je vedno trčil na molk, zanikanje in sklicevanje na državno skrivnost. Njegove zgodbe so v preteklosti velikokrat ustavili ali jim za nedoločen čas preložili objavo, ker njegovi uredniki niso hoteli tvegati jeze vladne administracije ali očitkov, da se obnašajo »nedomoljubno«. Enako izkušnjo so imeli nekateri kongresniki, člani kongresnih odborov in zaposleni v državni upravi, ki so po vseh pravilih opozorili na nepravilnosti, a niso dosegli ničesar – razen groženj, mobinga ali izgube službe.
Širšo javno debato o delovanju ameriških tajnih služb je zato sprožil šele nekdanji obveščevalec Edward Snowden, ki je prekršil vsa pravila in z objavo zaupnih podatkov o globalnih prisluškovanjih tvegal aretacijo in izgnanstvo – podobno kot pred njim vojak Bradley (zdaj Chelsea) Manning, ki je podatke o ameriških vojnih operacijah posredoval skupnosti Wikileaks. Šele njuna razkritja so novinarjem omogočila poročanje o prepovedanih temah in prisilila politike, da so se vsaj načeloma izrekli za ostrejši nadzor nad nadzorovalci. Hkrati bo njuno dejanje morda spodbudilo tudi druge posameznike, naj javno opozorijo na hude nepravilnosti in zlorabe v njihovih organizacijah. Vendar lik pogumnega žvižgalkarja ne pomeni, da je postalo novinarstvo odveč. Prej nasprotno.
ŽVIŽGAŠKE PLATFORME
fenomen žvižgaštva
WikiLeaks
je mednarodna neprofitna medijska organizacija, ki v okviru spletnega portala, zgrajenega s tehnologijo wiki, objavlja tajne oziroma širšim množicam nedostopne dokumente anonimnih virov.
je projekt, ki so ga lanskega februarja po pobegu nekdanjega ukrajinskega predsednika Janukoviča z njegovega posestva v okolici Kijeva vzpostavili ukrajinski novinarji iz različnih medijev in se tako lotili odkrivanja temnih strani preteklosti ukrajinske politike.
LuxLeaks
je projekt, v katerem je sodelovalo več kot 80 preiskovalnih novinarjev iz 26 držav in razkrilo, da so tajni dogovori med velikimi mednarodnimi korporacijami in bankami z luksemburško vlado dopuščali utaje davkov.
OCCRP Leaks
je v začetku marca vzpostavila žvižgaško platformo, ki vsakomur, ki ima informacije javnega interesa, zagotavlja, da jih varno in anonimno prenese oziroma preda ekipi preiskovalnih novinarjev, ki delujejo na območju od Vzhodne Evrope do Srednje Azije.