Iznajdljivi antagonizem

 

klara škrinjar

 

»Cenzura je starejša od samega tiska.« 

 

 

Tako je pred 15 leti zapisal eden naših največjih komunikologov, danes že pokojni France Vreg. Omejevanje svobodne misli ni pogojeno s platformo njenega izražanja, temveč z udejanjanjem svobodne misli same po sebi. Kar danes verjetno postaja vse bolj aktualno in kar cenzuro mogoče bolj kot kdaj prej oddaljuje od medijev kot kanalizatorjev pravice, ki jo danes neločljivo povezujemo s človekovo svobodo in zdravim delovanjem družbe. 

 

 

Danes prevezujejo oči novinarjem v nekem drugem delu sveta. Kjer novinarji končajo v ujetništvih, so nečloveško zlorabljeni in brez slehernega dostojanstva izgubijo življenje.

 

Seveda se ničesar ne da primerjati z vrednostjo človeškega življenja. A vendar je treba biti tudi nekoliko zadržan. Slika, ki jo kupujemo od tako imenovanih zahodnih medijev, je strahovito uniformna. In prepogosto prevzema vlogo nekakšne svetovne parapolitike. Kot takšna je popolnoma nesvobodna in pogosto tudi škodljiva. Kaj je zato huje – ko svobodo govora ogrožajo streli iz pušk, pritiski politike ali diktat kapitala? Delovanje zadnjega je – s prekarstvom na čelu – danes tisto, ki je v našem mikrookolju največji sovražnik svobode tiska. In kakšne so posledice takšnega (načrtnega) uničevanja teh avtonomnih subjektov kritične razprave? To je verjetno še najbolj razvidno, če se ozremo okoli v regijo, v kateri živimo.

 

Da je slovenska medijska krajina polna anomalij, vemo že (pre)dolgo. Neurejeno, zastarelo, analogno sistemsko okolje kot podstat, v kateri delujejo mediji, posledice političnega trgovanja z mediji, rane, ki so bile zadane in še krvavijo zaradi kapitalskega izčrpavanja in njihovega nespametnega ter nestrateškega upravljanja. In da, tudi novinarska skupnost sama ni dovolj naredila za zdravo evolucijo in prepogosto nemo in zaprtih oči opazovala spremembe, kot da se nje ne tičejo. 

 

Kaj je huje – ko svobodo govora ogrožajo streli iz pušk, pritiski politike ali diktat kapitala?

Južno od naše meje se namreč zdi, da v medijih ostaja samo še sled resnega, kakovostnega žurnalizma, vlogo “hard news” pa prevzemajo centri za preiskovalno novinarstvo in ne več tradicionalni mediji;

še zlasti pa ne tisk kot njihov zastavonoša. Novinarstvo tako izgublja (tradiconalne) medije, kar je seveda znak za alarm prve stopnje. Da obratno verjetno ne bo, pa je posredno povedal že Vreg. Cenzura je iznajdljiva reč. A tudi svobodna misel je. Od vedno bila in to mora tudi ostati.

Slovenija

 

Ustava

 

“Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. 

Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.

Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.”

39. člen

 

EvropSKA UNIJA

 

Deklaracija o pravicah človeka in državljana

eden ključnih dokumentov francoske revolucije, sprejet leta 1789

 

“Svobodna izmenjava mišljenja in misli je ena najdragocenejših človekovih pravic; vsak državljan sme torej govoriti, pisati, tiskati svobodno in odgovarja samo za zlorabo te svobode v primerih, ki jih določa zakon.”

11. člen

ZDA

 

Deklaracija o pravicah države Virginije

leta 1776 je nastal dokument, ki je bil temelj ustave ZDA iz leta 1791, ki pa pravic o svobodi izražanja ni več omenjala

 

“Da je svoboda tiska eden od največjih branikov svobode, ki jo le tiranske vlade okujejo v spone.”

12. člen

 

 

Ustava

 

“Kongres ne sme sprejeti nobenega zakona, ki bi se nanašal na ustanovitev verske skupnosti; ki bi omejeval svobodo govora ali tiska; pravico ljudi do mirnega združevanja ali do peticije zoper vlado za popravo krivic.” 

1. amandma

 

Temni zastori svetilnika svobode

 

 

svoboda govora