Obstoječi kapitalizem je (že) kolapsiral

Pri življenju ga ohranjajo le še okosteneli pravni sistem, predvsem pa manko ustreznejše sistemske alternative.
Objavljeno
19. februar 2013 15.57
tlo/protesti
Mato Gostiša
Mato Gostiša

Bolj ali manj enotna ugotovitev številnih uglednih družboslovnih teoretikov o vzrokih in posledicah zadnje velike finančne, gospodarske in socialne krize, ki je po letu 2008 zajela praktično ves razviti svet in v mnogočem močno spominja na t. i. veliko depresijo iz 30. let prejšnjega stoletja, je, da kapitalizem po tej krizi nikoli več ne bo (oziroma vsaj ne bi smel biti) tak, kot je bil. In s to ugotovitvijo se vsekakor kaže v celoti strinjati. Ta kriza je namreč (poleg že prej znanih) dokončno razgalila še vse tiste sistemske slabosti sedanjega modela kapitalizma, na katere morda doslej - zaradi nenehnega vsiljevanja primerjav tega modela izključno samo s socializmom kot bojda edino možno alternativo - niti nismo bili posebej pozorni in za katere za zdaj tudi ni videti pravih sistemskih rešitev.

Kot ugotavlja Jeras (2012: 22), je sedanja kriza »prva velika kriza kapitalizma po padcu socializma v državah t. i. vzhodnega bloka«, zaradi česar je sprožila še toliko širše in resnejše »preverjanje temeljnih postavk in principov funkcioniranja modela 'demokratičnega kapitalizma', ki danes dominira v svetu.« S propadom jugoslovanskega modela socialističnega samoupravljanja, zlasti pa s padcem zgrešenega socializma sovjetskega tipa, se je kapitalizem sicer resda dokončno »znebil strahu pred socializmom« Plut (2012: 10), vendar pa je s tem po drugi strani izgubil tudi vsa dotedanja opravičila in izgovore za lastne slabosti in pomanjkljivosti. Skratka, ta kriza je končno spet nastavila ogledalo zgolj njemu samemu in »cesar je ostal razgaljen v svojih prozornih oblačilih«. Dosedanje primerjave obstoječega kapitalizma s socializmom, ki so dolgo idealizirale prvega in (uspešno) ustvarjale vtis njegove absolutne superiornosti in nenadomestljivosti, so s pojavom te krize naenkrat postale povsem irelevantne, njegove številne slabosti in pomanjkljivosti pa so spet z vso silo udarile na plan in danes nujno terjajo nove, ustreznejše rešitve ekonomskega in socialnega ustroja človeške družbe. Vendar seveda ne zgodovinsko že ovržene »socialistične«, temveč takšne, ki bodo dejansko vodile v smer ekonomsko še učinkovitejše, hkrati pa socialno pravičnejše in kohezivnejše ter vsestransko (predvsem tudi okoljsko) odgovornejše družbe, kar je sicer danes - vsaj na načelni ravni - nekako že tudi splošno sprejet in proklamiran družbenorazvojni cilj.

Kaže, da je tudi aktualna družboslovna, zlasti ekonomska znanost s svojimi doslej veljavnimi recepti ekonomskega in socialnega razvoja pred temi novimi izzivi očitno povsem odpovedala in enostavno otrpnila. Po eni strani, kot je videti, niti pod razno ni več sposobna ponuditi kakršnih koli zares obetavnih sistemskih rešitev za zagotavljanje hitrejše in trajnejše, predvsem pa tudi trajnostne gospodarske rasti v okviru obstoječega modela kapitalizma, po drugi strani pa (prav iz tega razloga) tudi ne more več prav z ničemer znanstveno utemeljiti in teoretično opravičiti enormnih socialnih razlik in drugih katastrofalnih socialnih ter okoljskih posledic, ki jih sicer bolj ali manj neizogibno povzroča ta družbenoekonomski sistem. »Neenakost je postala sistemska in če ne bo sprememb, bo treba plačati visoko ceno, opozarja Joseph Stiglitz, profesor na univerzi Columbia, nobelovec leta 2001 in nekdanji glavni ekonomist Svetovne banke. V knjigi Cena neenakosti: kako današnja razslojena družba ogroža našo prihodnost pravi, da kapitalizem ne daje več tistega, kar je obljubljal, ampak le tisto, česar ni: neenakost, onesnaženje, brezposelnost in najhujše od vsega - degradacijo vrednot do točke, ko je vse sprejemljivo, nihče pa ni odgovoren. Ko se družbene norme spremenijo tako, da veliko ljudi izgubi moralni kompas, to govori o nečem pomembnem v tej družbi. Finančni sektor, v katerem se dogajajo največje nepravilnosti, zagotavlja najvišje plače. Naraščanje bogastva pri enem odstotku ljudi ne povečuje skupnega ekonomskega povpraševanja in s tem prispeva k povečevanju brezposelnih. Stiglitz tudi opozarja, da tolikšna neenakost slabi demokracijo. Pravzaprav je že nekaj časa očitno, da je te vsenaokrog vedno manj; odkar se je politika podredila ekonomiji in financam, imamo le še fasadno demokracijo, kar se bo lahko spremenilo šele, ko se bo ljudstvo preobrazilo iz pasivnih v aktivne državljane.« (Grgič, 2012: 32)
Vse navedene (in druge) negativne socialne in okoljske posledice obstoječega kapitalizma so doslej veljale kot nekakšna nujna kolateralna škoda njegove velike, bojda edinstvene ekonomske učinkovitosti. Toda, če ta ekonomska učinkovitost in trendna gospodarska rast dolgoročno nista več zagotovljeni, čemu in v čigavem interesu torej sploh obdržati in vzdrževati še naprej družbenoekonomski sistem, ki neizogibno povzroča takšne posledice? Ali drugače povedano: čemu še naprej trpeti te katastrofalne družbene posledice sistema, ki v zameno ni več sposoben zagotavljati niti vsaj golega ekonomskega napredka družbe, tako kot doslej, ampak se samo še krčevito bori za svoje preživetje za vsako ceno v interesu doslej privilegiranih družbenih skupin? Teza, da obstoječi kapitalizem - razen morda proslulega socializma - sploh nima nobene možne sistemske alternative, je seveda povsem neznanstvena in je bila sproducirana izključno samo v ta namen. Zato je čas, da se z njo nemudoma povsem prenehamo obremenjevati.

Dejstvo je namreč, da v zvezi s tokratno krizo pač ni več mogoče govoriti zgolj o neki povsem običajni recesiji, kot eni izmed štirih faz »normalnih« ekonomskih ciklov v kapitalizmu (ekspanzija, upočasnitev, recesija, okrevanje), ki jih sicer opisuje aktualna ekonomska literatura. Nasprotno. V tej krizi (če ne že tudi ob prejšnjih), je obstoječi kapitalizem kot družbenoekonomski sistem sam po sebi v bistvu že kolapsiral, pri življenju pa ga zdaj ohranjajo le še okosteneli pravni sistem, ki ga seveda ni mogoče spremeniti čez noč, obilni tekoči ali vsaj periodični državni intervencionizem, predvsem pa pomanjkanje neke teoretično izdelane ustreznejše sistemske alternative, zaradi katere se njegove očitne napake pač še naprej tolerirajo po načelu nujnega zla. Če ga prizadete države s svojimi posegi na makro ravni, marsikje pa tudi delavci s svojim odrekanjem na mikro ravni ne bi umetno reševali s pomočjo številnih tipično »socialističnih« ekonomskih ukrepov (npr. socializacija enormnih izgub oziroma reševanje gromozanskih dubioz povsem zavoženega in zgnitega zasebnega finančnega sektorja z javnim denarjem - v ZDA celo v obliki neposrednega prenašanja nasedlih naložb bank v breme javnih financ oz. v terjatve bank do proračuna; različne oblike interventnega državnega subvencioniranja določenih panog oz. dejavnosti realnega sektorja; socializacija izgub posameznih podjetij na račun »prostovoljnega« zmanjševanja že pridobljenih in pogodbeno dogovorjenih pravic delavcev ...), bi se v tej krizi že zdavnaj tudi dokončno sesul. Doživel bi popoln zlom finančnega, posledično pa tudi od njega eksistenčno povsem odvisnega realnega sektorja gospodarstva s katastrofalnimi posledicami, torej pravo ekonomsko smrt, ne morda samo morebitno upočasnjeno gospodarsko rast. Dejstvo, da do tega - zaradi omenjenih ukrepov - v praksi ni prišlo, pa seveda ne pomeni, da kot sistem pač ni kolapsiral. Je, vendar je bil iz trenutne »nezavesti« prebujen in bo morda celo spet obujen k »življenju«, in sicer z zdravili (beri: ukrepi), ki jih sicer njegov »organizem« (beri: sistem pravil in principov, na katerih temelji njegovo delovanje) sam ne pozna. Zasluge za morebitno tokratno preživetje obstoječega kapitalizma torej zagotovo ne gredo njegovi visoki samoobrambni sposobnosti, ampak organizirani »zunanji« obrambi tega sistema, ki sam (to je z lastnim »imunskim sistemom«) sicer očitno ni več sposoben preživeti in prosperirati (tudi) v sodobnih pogojih gospodarjenja.

Očitno je namreč, da gre pri obstoječem modelu kapitalizma res za t. i. sistem s pozitivno povratno zanko, ki nima vgrajenih ustreznih mehanizmov za zaznavanje in pravočasno reagiranje na različne motenje, ki lahko privedejo do prevelikega notranjega neravnovesja ter s tem nestabilnosti in krize sistema. To so, denimo: imperativ rasti dobičkov za lastnike kapitala za vsako ceno, to je ne glede na realne omejitve, kar je že rezultiralo tudi v aktualni krizi finančnega sektorja in bo zagotovo v podobne krize vodilo tudi v prihodnje; neprestano in vse bolj kontraproduktivno naraščanje socialnih razlik zaradi (tudi) ekonomsko, ne samo socialno nepravičnega modela razdelitve produkta oz. distribucije dohodkov; posledično neravnotežje med agregatno ponudbo in povpraševanjem, ki negativno vpliva na gospodarsko rast; naraščajoče nezadovoljstvo nosilcev človeškega kapitala kot danes najpomembnejšega produkcijskega dejavnika s svojim položajem v produkciji in razdelitvi, ki v »eri znanja« posledično povzroča vse bolj podoptimalno izrabo tega kapitala v produktivne namene, in tako dalje. (opomba: nobene od teh in drugih motenj, ki so dejavnik permanentne nestabilnosti sedanjega kapitalizma, seveda ni moč odpraviti brez korenitih posegov v temelje tega sistema) V sistemski teoriji pa je znano, da vsak sistem s pozitivno povratno zanko prej ali slej kolapsira, ugotavlja Felber (2012: 9), ki sedanjemu kapitalizmu to usodo sicer napoveduje predvsem zaradi njegove evidentne nepravičnosti, nedemokratičnosti in neupoštevanja osrednjih človeških vrednot, kakršne sta skozi zgodovino oblikovali filozofija in religija. Sam sem, kot rečeno, mnenja, da je ta sistem v zdajšnji krizi že kolapsiral, le da je bil še pravočasno »priklopljen na umetno dihanje«. Tako je seveda tudi prav, kajti nihče si ne želi, da bi kolaps družbenoekonomskega sistema samodejno povzročil tudi splošno družbeno kataklizmo oziroma sočasen razpad tudi vseh drugih družbenih (pod)sistemov. Aktualna kriza naj torej služi kot opozorilo, da je čim prejšnji prehod v nov družbenoekonomski sistem nujen in da z njim ni več mogoče prav dolgo odlašati, vendar pa naj bi bil ta prehod po možnosti izveden postopno, premišljeno in na podlagi jasno izdelane razvojne vizije. Morebitno nadaljnje reševanje obstoječega kapitalizma po dosedanjih vzorcih tudi na daljši rok pa je zagotovo hudo nesmiselno, predvsem pa povsem brezplodno početje.

Vedeti je namreč treba, da so vsi zgoraj omenjeni konkretni »reševalni« ukrepi seveda v direktnem nasprotju z izvirnimi sistemskimi načeli kapitalizma. Tako tistimi, ki predpostavljajo, denimo, da mora biti vsak ekonomski subjekt sposoben samostojno preživeti na trgu, ali pa naj propade, kot tistimi, ki lastnikom kapitala sicer priznavajo izključno pravico do delitve ustvarjenih dobičkov, vendar izključno le na podlagi njihovega uspešnega »podjetništva« in popolnega tveganja z vloženim kapitalom ... Vsa ta načela so zdaj poteptana in očitno predstavljajo samo še prazne floskule, ki jih apologeti kapitalizma privlečejo na dan le še v obdobjih, ko je ekonomija v vzponu in ko je treba »podjetnim« lastnikom kapitala kot bojda edinim zaslužnim za gospodarski razcvet deliti visoke dobičke. V času kriz pa se lahko taisti apologeti, kot vidimo, v hipu prelevijo v začasne apologete socializma, ki nas učijo, da smo pač »vsi v istem čolnu« in moramo vsi tudi »stisniti pas« ter dodatno angažirati še skupno državo zato, da prebrodimo, oziroma dokler ne prebrodimo krize. Naprej pa potem spet po starem. Kapitaliste v težavah naj bi bilo dolgoročno vsekakor nujno rešiti v skupnem interesu (čeprav so si pred krizo veselo delili dobičke izključno sami), kajti samo kapitalisti lahko zagotavljajo delovna mesta in s tem preživetje tudi delavcem. Skratka, (tudi) delavci morajo reševati obstoječi kapitalizem (kljub njegovi očitni socialni nepravičnosti), ker jim - zlasti po slabih izkušnjah s socializmom - drugega pač niti ne preostane! Drugih alternativ, razen socializma, naj namreč menda enostavno ne bi bilo. In tako - v nasprotju z zdravim razumom - že od nekdaj »s skupnimi močmi« rešujemo kapital, kapitalizem in kapitaliste od krize do krize, v času vmesnih konjunktur pa si na podlagi »skupno rešenega« kapitala slednji dobičke spet veselo delijo samo sami, medtem ko naj bi bili delavci za reševanje njihovega kapitala poplačani že s tem, da sploh (spet) imajo zaposlitev.

Začarani krog ekonomskih ciklov kapitalizma (to je periodičnih nihanj v gospodarski aktivnosti, za katera pa po zadnji recesiji oziroma depresiji ni več prav nobenega zagotovila, da še vzdržujejo trendno gospodarsko rast) je s tem sklenjen in tudi dodobra pojasnjen. Vse očitno temelji na že omenjeni tezi, da obstoječi kapitalizem preprosto nima alternative, katere pa sicer v znanosti seveda ni mogoče jemati resno. Izhajajoč iz te teze sodobna ekonomija namreč obravnavanih kriz, to je recesij in depresij, ki so sicer posledica različnih notranjih neravnovesij v obstoječem družbenoekonomskem sistemu, niti ne obravnava več kot nek ekonomsko-patološki, temveč kot povsem normalen pojav. A stvar postaja vse bolj smešna in naravnost nepojmljiva. Družbenoekonomski sistem, ki je s svojimi načeli in načinom produkcije ter razdelitve produkta sposoben »normalno« funkcionirati in zagotavljati kolikor toliko sprejemljivo gospodarsko rast le še v obdobjih gospodarske konjunkture in prosperitete, v krizah, ki jih s takšnim produkcijskim načinom sam povzroči, pa se po urgentno »umetno dihanje« nenačelno zateka k ukrepom, temelječim na povsem drugih, ravno nasprotnih, to je tipično socialistično-solidarnostnih načelih, je seveda povsem neresen in si naziva »sistem« pravzaprav niti (več) ne zasluži. Zagotovo pa ta »nenačelna mešanica čistega kapitalizma s primesjo občasnega socializma«, ki bo - glede na nedotaknjena osnovna notranja protislovja, ki so sploh povzročala vse dosedanje krize - lahko deloval le do naslednje hude krize, ne more biti razvojno perspektiven družbenoekonomski sistem.

Le čemu koristnemu naj bi služile neprestane ciklične krize in kje piše, da noben družbenoekonomski sistem ne more funkcionirati brez takšnih kriz? To nesporno velja zgolj za obstoječi kapitalizem z vsemi njegovimi (bolj ali manj znanimi) protislovji, prav tako pa za njegovo že preizkušeno, a izkazano neuspešno alternativo - socializem. A če znanost doslej še ni izoblikovala kake povsem nove realno možne alternative, to seveda nikakor ne pomeni, da te objektivno sploh ni. Toda o tem več še v nadaljevanju te razprave, ki je pravzaprav v celoti posvečena prav temu cilju. Znanstvenemu nesmislu, da je človeštvo pač (bogve zakaj) za vekov veke obsojeno na zdajšnji model kapitalizma, ki ob svoji nesporni socialni nepravičnosti kljub vsem mogočim (monetarnim, fiskalnim, davčnim, socializacijskim in podobnim ukrepom) občasno »povsem normalno« ekonomsko kolapsira, je treba čim prej napraviti konec. Noben tak družbenoekonomski sistem ne more biti dolgoročno vzdržen, zato je treba iskati naprej, in to povsem neobremenjeno z dosedanjimi močno dvomljivimi ekonomskimi »dogmami«.

Če je omenjeno periodično oziroma ciklično »intervencionistično reševanje« obstoječega kapitalizma še imelo svoj smisel, dokler je ta imel še dovolj notranje razvojne moči za zagotavljanje ekonomskega napredka (pa tudi večje socialne vzdržnosti) in je bil torej kljub vsem svojim notranjim protislovjem sposoben po vsaki krizi (preko vsakokratne ponovne gospodarske ekspanzije) spravljati materialno in socialno stanje družbe na višjo raven od tiste pred krizo, ga zdaj nima več. Ekonomsko rast in razvoj namreč lahko zagotavlja le učinkovita izraba najpomembnejših produkcijskih dejavnikov na določeni stopnji družbenega razvoja proizvajalnih sil. Obstoječi kapitalizem z nobenimi dodatnimi »popravki« tega zdaj ni več sposoben brez posega v svoje sistemske »temelje«. Četudi se bo za silo izvlekel iz sedanje krize, torej nadaljnjega ekonomskega in socialnega napredka na dolgi rok objektivno ne more več spodbuditi.

Ključni izziv, na katerega obstoječi kapitalizem z vsemi njegovimi že omenjenimi »sistemskimi popravki« (v smislu vseh vrst državnega intervencionizma v delovanje tržnih zakonitosti), ki jih je skozi zgodovino svojega razvoja doživljal ob vsakokratni krizi, ni več sposoben učinkovito reagirati, je radikalen premik težišča pomena posameznih produkcijskih dejavnikov za ustvarjanje nove vrednosti in poslovno uspešnost podjetij v zadnjih desetletjih. To je izrazit premik tega težišča od finančnega na človeški kapital, o katerem bo sicer tekla podrobnejša razprava v nadaljevanju. Na ta premik številni avtorji že nekaj časa - žal zaman - opozarjamo kot na nekaj, kar bi moralo na sodobno ekonomsko znanost pravzaprav vplivati nekako tako, kot je na astronomijo vplivalo spoznanje o tem, da središče vesolja ni zemlja, ampak sonce. A to, kot da se sodobne ekonomije ne tiče. Še naprej verjame, da je mogoče gospodarsko rast dosegati le z dodatnimi vlaganji finančnega kapitala, pojma »človeški kapital« pa praktično še vedno ne ločuje od pojma »delovne sile« in njene »marginalne produktivnosti«. Zato seveda preprosto tudi ne prepozna prav nobene potrebe po spremembi temeljev obstoječega kapitalizma v smeri priznanja sistemske enakopravnosti obeh omenjenih vrst kapitala. A zdi se, da je brez tega postalo - upoštevaje tudi aktualno (ne)uspešnost dosedanjih prizadevanj s »protikriznimi« in »razvojnimi« ukrepi - popolnoma iluzorno računati na resno (ponovno) gospodarsko rast in razvoj v prihodnje.

Le kako naj bi družbenoekonomski sistem, ki sicer izhaja iz 18. stoletja in ki s svojimi principi in inštitucijami v celoti temelji na takratni družbenoekonomski realnosti, zagotavljal optimalno nadaljnjo gospodarsko rast in razvoj tudi v 21. stoletju, torej v »eri znanja« in »človeškega kapitala« (znanje in zmožnosti ter delovna motivacija in organizacijska pripadnost zaposlenih) kot takrat še popolnoma neznanega, danes pa daleč najpomembnejšega produkcijskega tvorca? So morda lahko mehanizmi za »motivacijo« lastnikov finančnega in človeškega kapitala v produkcijskih procesih enaki in univerzalni? Niti približno, ampak so že v osnovi popolnoma različni. Vloga klasičnega prodajalca delovne sile, ki jo sedanjim nosilcem človeškega kapitala še vedno namenja aktualni družbenoekonomski sistem, le-teh zagotovo ne motivira za t. i. vsestransko in maksimalno »zavzetost« v produkcijskih procesih, ki lahko edina iz njih »izvleče« prav vse razpoložljive delovne in ustvarjalne potenciale, potrebne za doseganje »poslovne odličnosti«. Mar ne? Zato seveda sistem, ki je v celoti prilagojen le zagotavljanju čim bolj stimulativnega poslovnega okolja za investiranje finančnega kapitala, medtem ko obstoja in ekonomskega učinkovanja človeškega kapitala formalno (to je skozi veljavni računovodski model, model korporacijskega upravljanja in model razdelitve produkta) niti ne priznava, že po logiki stvari ni več zmožen optimalne izrabe vseh objektivno razpoložljivih ekonomskih resursov. Da o apriorni nezdružljivosti koncepta nezadržne ekonomske rasti in dobičkov z vse večjimi objektivnimi omejitvami glede razpoložljivih naravnih resursov niti ne govorimo. Je v tem primeru lahko po kaki čudni logiki morda obstoječi kapitalizem kljub vsemu v prihodnje še vedno ekonomsko (ter socialno in okoljsko) optimalno »učinkovit sistem«? Nemogoče, je ni take logike.

Znašli smo se torej v bolj ali manj preživetem in razvojno izčrpanem družbenoekonomskem sistemu, ki perspektivno gledano ni več - dovolj oziroma vsaj ne optimalno - ekonomsko učinkovit, socialno in okoljsko pa je celo izrazito škodljiv za nadaljnji razvoj človeške civilizacije. Kot tak lahko danes ustreza samo še nekaterim privilegiranim elitam, ne more pa več služiti splošnemu družbenemu napredku. Niti enega samega tehtnega razloga torej ni več, zaradi katerega bi kazalo pri tem sistemu še naprej vztrajati za vsako ceno. Nasprotno - nadaljevati po tej poti bi pomenilo zavestno pristajati na bodočo družbenorazvojno stagnacijo ali celo na retrograden ekonomski, obenem pa skrajno destruktiven socialni ter okoljski razvoj. Zato v tej zvezi lahko upravičeno govorimo o globoki krizi kapitalizma na splošno, se pravi o krizi obstoječega kapitalizma kot sistema in o nujnosti spremembe samih temeljev tega sistema, ne zgolj nekaterih njegovih tehnično-izvedbenih modalitet. Ali povedano drugače: ne gre več le za napake v sistemu, sistem je napačen. Že dolgo namreč ne gre več le za vprašanje, ali je perspektivno primernejši bolj (neo)liberalni ali bolj socialno-tržni tip oziroma koncept kapitalizma, ampak predvsem za vprašanje, ali je na današnji stopnji družbenega razvoja sploh mogoče še naprej vztrajati pri klasičnem mezdnem (tržnem, menjalnem, kupoprodajnem) odnosu med delom in kapitalom ter njunimi lastniki, oziroma pri t. i. mezdnokapitalističnem »produkcijskem načinu«, ki je sicer bistvo in enotna temeljna značilnost vseh doslej znanih »tipov« kapitalizma od 18. stoletja pa vse do danes.* Na tem temeljnem odnosu, ki pa v eri znanja in hitro naraščajočega pomena t. i. človeškega kapitala - kot bomo videli v nadaljevanju - že dolgo nima več prav nobene podlage v sodobni objektivni družbenoekonomski realnosti, slonijo prav vse znane inačice (tipi) kapitalističnega družbenoekonomskega sistema, ne glede na njegove zgoraj omenjene različne možne izvedbene modalitete.

Splošno »paradigmo (model, vzorec)« obstoječega kapitalizma lahko torej upravičeno poimenujemo »mezdni kapitalizem«, katerega glavna značilnost - v primerjavi z vsemi drugimi doslej znanimi družbenoekonomskimi sistemi v zgodovini človeške civilizacije (praskupnost, sužnjelastništvo, fevdalizem, socializem) - je ta, da je v njem delo, ločeno od osebe sicer svobodnih posameznikov, tretirano kot samostojno tržno blago, njegova tržna cena (čeprav korigirana s kolektivnimi pogajanji med delodajalci in delojemalci) pa je mezda, s katero so njegovi lastniki udeleženi v razdelitvi ustvarjenega produkta. Omenjeni tržni odnos med delom in kapitalom kot specifičen »produkcijski način«, ki posledično povzroča tudi izrazito ekonomsko in socialno nepravično razdelitev produkta med njune lastnike, pa seveda niti pod razno ni nekakšna predpostavka in imperativ tržnega sistema gospodarjenja nasploh, kot uči aktualna ekonomija. Daleč od tega. Tržni sistem gospodarjenja načeloma lahko povsem lepo in nemoteno deluje tudi ob kakršnem koli drugačnem (npr. partnerskem) odnosu med delom in kapitalom ter njunimi lastniki. Obstoj (tudi) »trga dela«, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, ni nujna sestavina vsakega tržnega družbenoekonomskega sistema, ampak je le značilnost mezdnega kapitalizma. Kdo in na kakšni osnovi bi torej lahko trdil, da tržni način gospodarjenja ne dopušča tudi kake povsem drugačne »paradigme« kapitalizma kot tržnega družbenoekonomskega sistema, razen sedanje »mezdne« v različnih inačicah (tipih)?

Je torej izhod iz te sistemske krize iskati v ponovnem obujanju in morebitnem izpopolnjevanju katerega izmed različnih možnih tipov socializma ali v vzpostavitvi neke povsem nove paradigme kapitalizma, ki bo uveljavila tudi povsem drugačen temeljni odnos med lastniki omenjenih produkcijskih dejavnikov - dela in kapitala, namesto sedanjega »mezdnega«, in bo zato o njej mogoče govoriti kot o »novem družbenoekonomskem sistemu«? In še naprej: če je tudi socializem v vseh svojih doslej znanih inačicah že preživet družbenoekonomski sistem, ali realno sploh obstaja neka možna povsem nova paradigma kapitalizma, ki bo zares »v temelju« drugačna od obstoječe? Odgovor se glasi: vse je odvisno od tega, kaj opredelimo oziroma identificiramo kot »bistvo in sistemske temelje« obstoječega kapitalizma, ki naj bi bili predmet želene celovite rekonstrukcije.

Glede tega se je predvsem treba čim prej otresti marksistične (in kasneje dodatno še stalinistične) zablode, da sta to »zasebna lastnina nad proizvajalnimi sredstvi«, ki naj bi po Marxu predstavljala tudi »temeljni družbenoekonomski odnos«, in »tržni sistem gospodarjenja«, ki ga je zato večina doslej poznanih socializmov sicer skušala nadomestiti z »državno-planskim«. Kot bo v nadaljevanju te razprave še večkrat poudarjeno, sta namreč tako zasebna lastnina proizvajalnih sredstev kot - od izuma kovanega denarja dalje tudi - tržni sistem gospodarjenja uveljavljena že tako v poznem sužnjelastništvu kot tudi v fevdalizmu in torej po nobeni logiki ne moreta predstavljati tudi »bistva in temeljev« kapitalizma, po katerih naj bi se ta ločil od vseh drugih doslej poznanih družbenoekonomskih sistemov. Ti temelji so torej očitno nekje povsem drugje in jih bo treba šele (na novo) identificirati, in sicer povsem neodvisno od prej omenjene marksistično-stalinistične zablode. Prav ta je kriva tako za vse dosedanje zgrešene socialistične poskuse, kot tudi za skorajda popolno brezidejnost vseh dosedanjih razmišljanj o morebitni temeljiti rekonstrukciji obstoječega kapitalizma, ki pa naj v končni fazi vendarle ne bi rezultirala v socializmu. Obsedenost s to zablodo namreč nujno privede do nesmiselne teze, da je mogoče o temeljiti rekonstrukciji obstoječega kapitalizma govoriti le, če sta ukinjena zasebna lastnina produkcijskih sredstev in tržni sistem, torej z uvedbo socializma. Kot bo prikazano in podrobneje utemeljeno v tej razpravi, pa je v resnici mogoče družbenoekonomska razmerja med lastniki posameznih produkcijskih dejavnikov, kar je sicer v resnici edino pravo jedro razlik med različnimi doslej poznanimi družbenoekonomskimi sistemi, postaviti na povsem nove (ne več klasične »mezdne«) temelje tudi znotraj zasebnolastniškega in tržnega sistema, torej znotraj kapitalizma. Sam v to trdno verjamem, zato v kritičnem delu te razprave nikjer ne govorim o kritični analizi »kapitalizma na splošno«, temveč striktno o kritični analizi »obstoječega kapitalizma«. Razlika med obstoječo in predlagano (ter v nadaljevanju te razprave tudi podrobneje predstavljeno) novo paradigmo kapitalizma, ki jo sam imenujem »ekonomska demokracija«, je tako zelo velika, da je o tej novi paradigmi kapitalizma mogoče utemeljeno govoriti kot o povsem novem družbenoekonomskem sistemu, ki pomeni tudi novo etapo v družbenoekonomskem razvoju človeške civilizacije. A o tem za zdaj samo mimogrede.

Na tezo, da je prosluli socializem s podržavljeno oz. podružbljeno lastnino proizvajalnih sredstev in planskim gospodarstvom objektivno edina možna alternativa obstoječemu kapitalizmu, je torej treba preprosto pozabiti. Le zakaj naj bi, upoštevaje zgoraj povedano, tudi bil edina alternativa? Bistvo obstoječega kapitalizma v primerjavi z drugimi zasebnolastniškimi in tržnimi družbenoekonomskimi sistemi v zgodovini človeške civilizacije je, kot že rečeno, pravzaprav le v specifičnem mezdnokapitalističnem »produkcijskem načinu« (beri: odnosu med lastniki glavnih produkcijskih dejavnikov v fazi proizvodnje in razdelitve), njegove sistemske temelje pa predstavljajo konkretne institucije, ki ta produkcijski način omogočajo in vzdržujejo. To pa so:

1) specifična koncepcija kapitalističnega podjetja kot (zgolj) »personificiranega kapitala«,
2) »mezdno« (tržno, menjalno, kupoprodajno) delovno razmerje ter
3) iz tega izhajajoč specifičen model faktorske razdelitve produkta.

Ti trije sistemski temelji pa seveda - čeprav ekonomsko vsekakor naprednejši od tistih, na katerih so (bili) zgrajeni drugi družbenoekonomski sistemi - niti pod razno niso za vse večne čase najoptimalnejši in zato morda nenadomestljivi. Ravno nasprotno: v novi družbenoekonomski realnosti se, kot že rečeno, vse bolj kažejo kot dokončno preživeti. Kam (namesto v poskuse socialističnega ukinjanja zasebne lastnine proizvajalnih sredstev in tržnega sistema) bi veljalo usmeriti nujna iskanja alternativnih družbenoekonomskih modelov, je na podlagi povedanega torej jasno: v radikalno spremembo omenjenih treh sistemskih temeljev obstoječega mezdnega kapitalizma, katera pa seveda nima popolnoma nobene zveze s kako »socialistično revolucijo« na ideoloških osnovah marksizma, ampak pomeni le vzpostavitev povsem nove paradigme kapitalizma. Pomeni povsem nov družbenoekonomski sistem, ki sicer v osnovi še vedno ohranja pojem »kapital« (in zato tudi »kapitalizem«), kar pa seveda ne pomeni, da gre le za malce drugačno izvedbo oziroma drugačno vrsto ali tip kapitalizma znotraj »mezdnega kapitalizma«. Morebitna sprememba mezdnega odnosa med delom in kapitalom seveda ustvarja popolnoma novo paradigmo družbenoekonomskega sistema. Samo in izključno narava odnosov med lastniki temeljnih produkcijskih dejavnikov je, kot rečeno, tisto, kar bistveno loči doslej znane družbenoekonomske sisteme v zgodovini človeške civilizacije med seboj.

»Številne analize nevzdržnosti kapitalističnega gospodarskega modela, njegove dominantne vloge pri generiranju materialne neenakosti in prispevka h kontinuiranemu kratenju človekovih in delavskih pravic, so v zadnjih nekaj letih ustvarile močno argumentacijsko bazo za kritiko obstoječega sistema, ki predstavlja kakovostno izhodišče za artikulirano osmišljanje možnih alternativ. Posebej ohrabrujoča je vse bolj izražena zavest, da problem trenutnega modela ni problem tehnične narave, zaradi katerega je domnevno uspešen (kapitalistični) model po krivdi zlonamernih posameznikov privedel do neželenih posledic (pobudniki frazema 'divji kapitalizem' in pripadajoče frazeologije), temveč da gre za globok strukturni problem, ki s svojimi postavkami nujno generira neenakopravnost in vodi v družbenoekonomski kolaps.« (Jeras, 2012: 22) Ko navedeni avtor potem našteva nekatere znane temeljne predpostavke za realizacijo civilizacijskega cilja izgradnje popolnoma enakopravne, demokratične, solidarne in humane družbe, na koncu pronicljivo ugotavlja: »Čeprav bi današnja politična in ekonomska elita takšne zaključke razglasila za radikalne, je težko ne pripomniti, da je striktno logično gledano le malokaj lahko bolj radikalno od današnjega disbalansa razdelitve moči in bogastva ob popolnoma iracionalnih ter socialno in ekonomsko nevzdržnih modelih, ki ta disbalans kreirajo, vzdržujejo in kontinuirano povečujejo. Razvoj alternativnih rešitev ni niti lahek niti hiter, toda z vsakim dnem je vse bolj jasno, od kje je treba začeti.«

Nobena druga možna alternativa (razen socialistične) doslej niti še ni bila preizkušena, trditi, da jih objektivno sploh ni, pa bi bilo seveda povsem neznanstveno. Dokler ne bo »idealne družbe«, bodo boljše alternative aktualnemu družbenoekonomskemu sistemu vedno obstajale. Niti najmanjšega empirično utemeljenega razloga pa ni (več) za verovanje, da je z obstoječim kapitalizmom (kljub vsem njegovim nespornim velikim slabostim) zgodovina razvoja človeške civilizacije končana in da - ker se je socializem pač izjalovil - morebitnega »boljšega« modela družbenoekonomskih odnosov preprosto ni mogoče »iznajti«.** Nasprotno. Čas, ko so te nesmiselne dogme veljale kot zveličavne, je dokončno minil. Praksa jih danes, kot rečeno, vse bolj očitno demantira na vsakem koraku. Lahko sicer še nekaj časa bolj ali manj učinkovito zavirajo nadaljnji družbeni razvoj v smeri filozofsko že zdavnaj jasno izoblikovanih civilizacijskih idealov človeštva, od katerih smo seveda še zelo oddaljeni, ne morejo pa ga zaustaviti. Tega (vsaj ne za zmeraj) ne zmore prav nobena ideologija. In tudi nadvse žalostno bi bilo, če bi lahko.

Neke vrste »družbenorazvojni darwinizem«, kot nas uči zgodovina, k sreči samodejno in neustavljivo deluje tudi na področju razvoja družbenih sistemov od »slabših« k »boljšim«. Ko nek družbeni sistem začne resneje zavirati nadaljnji ekonomski, socialni in civilizacijski razvoj, ga na dolgi rok nihče več z ničemer ne more obdržati pri življenju. Slej ko prej ga izpodrine nek naprednejši sistem, čeprav seveda drži, da ta razvoj ni vedno ravno premočrten (npr. »vmesni« socialistični eksperimenti, ki so se sicer izkazali kot brezperspektivna alternativa kapitalizmu, a so vendarle v marsičem vplivali na njegovo »izboljšanje«). Družba smo namreč ljudje, ki si že po naravi stvari želimo vedno boljšega in kakovostnejšega življenja, in preprosto ni sile, ki bi te težnje lahko zaustavila. Privilegirane družbene elite jih sicer s pomočjo državne prisile lahko določen čas dušijo, a spričo vse hitrejšega razvoja proizvajalnih sil, ki za svoje učinkovito sproščanje samoumevno predpostavljajo tudi drugačen »produkcijski način«, to je bistveno drugačne družbenoekonomske odnose med lastniki posameznih produkcijskih dejavnikov, je ta čas vse krajši. Če sta sužnjelastništvo in fevdalizem vzdržala na tisoče let, preden sta se spričo teh teženj »ljudstva« in objektivnih potreb po ekonomsko učinkovitejšem produkcijskem načinu zlomila, se je obstoječi mezdni kapitalizem začel resno lomiti (socialistične revolucije) že prej kot v dvesto letih in se tudi danes (po propadu večine socializmov) sam od sebe lomi in sesuva vase vsak dan hitreje. Če ne bo pravočasnih (po evolutivni poti uveljavljenih) radikalnih sistemskih sprememb, je njegov popoln kolaps samo še vprašanje časa, kajti očitno je, da v sedanji obliki ni več sposoben učinkovito odgovarjati na razvojne potrebe sodobne družbe v »eri znanja« in vse hitreje naraščajočega pomena t. i. človeškega kapitala.

Čeprav se z njimi v nadaljevanju te razprave ne bomo več posebej ukvarjali, pa seveda ob utemeljevanju nujnosti čim prejšnje temeljite rekonstrukcije obstoječega kapitalizma ne gre prezreti tudi nekaterih njegovih drugih čedalje bolj nevzdržnih posledic, zlasti za naravno okolje, na katere med drugim dramatično opozarja Plut (2012: 10): »V zadnjih petdesetih letih se je splošna blaginja prebivalcev sveta povečala, prav tako povprečna življenjska doba. Toda hkrati še ni odpravljena svetovna revščina, okoljsko in medgeneracijsko nevzdržno izčrpavanje planeta zaradi nebrzdane rasti potrošniške civilizacije pa dobiva tvegane razsežnosti. Gospodarsko razvite države so višji standard velikokrat dosegle tudi s stopnjevanimi pritiski na okolje - planetarne zmogljivosti okolja na prebivalca presegajo za dva do petkrat! Kljub temu je strateški cilj vodilne svetovne politike nadaljevanje razvojnega modela trajne rasti s sproščenimi socialnimi uzdami in povečanim obsegom snovno-energetskih tokov proizvodnje in potrošnje ter s tem povezanih naraščajoče entropije in onesnaženosti planeta.« Skidelsky (2012: 5) pa k temu dodaja še opozorila na popoln razpad elementarne družbene kohezije, ki je posledica aktualnega modela kapitalistične razdelitve: »Brezbrižen odnos do razporejanja dohodka je v resnici recept za neomejeno gospodarsko rast z bogatimi, zelo bogatimi in super bogatimi, ki se bodo čedalje bolj oddaljevali od vseh drugih ljudi. To pa je popolnoma nesprejemljivo, tako iz moralnih kot tudi povsem praktičnih razlogov. Kar zadeva moralne razloge, večina ljudi nima nikakršnih možnosti, da bi si zagotovili dobro življenje. V praksi pa to pomeni konec družbene enotnosti, na kateri temelji demokracija - pa tudi konec vseh oblik miroljubne in zadovoljne družbe.«

In še bi seveda lahko naštevali razloge, ki govorijo v prid uvodoma navedeni trditvi o hudi krizi obstoječega modela kapitalizma in o nujnosti njegove temeljite sistemske rekonstrukcije. Toda, ali v tem trenutku sploh že imamo vsaj teoretsko izdelano ustrezno konkretno vizijo novega družbenoekonomskega sistema?
Zdi se, da ne - če seveda pri tem zanemarimo nekatere klasične in tudi novodobne »utopične« modele družbene ureditve. A nekaj je zdaj že jasno: če so se socialistični poskusi dokončno izjalovili, lahko tovrstna iskanja, kot rečeno, vodijo le v smer iskanja neke »nove paradigme kapitalizma«, torej klasičnega »tržnega« sistema, ki bo ne samo v celoti ohranil, ampak celo ustrezno razširil dosedanji pojem »kapitala«, in sicer najmanj še s t.i. človeškim kapitalom, obenem pa na tej podlagi institucionaliziral povsem nova, v vseh pogledih enakopravna (partnerska) družbenoekonomska razmerja med nosilci oziroma lastniki obeh temeljnih vrst kapitala (finančnega in človeškega), zaradi česar bo seveda mogoče utemeljeno govoriti o nekem povsem novem družbenoekonomskem sistemu, v temelju drugačnem od aktualnega mezdnega kapitalizma. Gre za sistem, ki bi ga lahko pogojno imenovali »ekonomska demokracija«, in za katerega se zdi, da glede na že doseženo stopnjo družbenoekonomskega razvoja perspektivno prav zares nima realne alternative. Manifestira pa se z visoko razvito (enakopravno) participacijo zaposlenih pri upravljanju podjetij in (obvezni) delitvi dobičkov podjetij ter najširšim notranjim lastništvom zaposlenih.

Opombi:

* Iz navedenih razlogov je z vidika bistva te razprave razlikovanje med t. i. neoliberalnim in t. i. socialno-tržnim tipom kapitalizma povsem irelevantno in ga v nadaljevanju ne bomo več posebej izpostavljali. V obeh primerih gre namreč, kot rečeno, za klasični »mezdni« kapitalizem, ki perspektivno ni več sprejemljiv ne glede na večjo ali manjšo dozo »sociale«. O tem bo podrobneje govora zlasti v delu, ki vsebuje kritično analizo koncepta t. i. socialne države.

** Glede na to, da razmere na današnji stopnji družbenoekonomskega razvoja človeške civilizacije očitno še niti približno niso zrele za morebitno ukinjanje zasebne lastnine produkcijskih sredstev in tržnega sistema gospodarjenja, je veliko vprašanje, če je socializem sploh mogoče šteti kot posebno etapo kontinuiranega družbenoekonomskega razvoja človeške civilizacije. Ta je, kot vemo, potekal od praskupnosti in zgodnjega sužnjelastništva kot naturalnih do poznega sužnjelastništva, fevdalizma in kapitalizma kot pretežno ali izrazito tržnih gospodarstev. Socializem, ki se je iz povsem objektivnih ekonomskih razlogov nujno moral ponovno preobraziti oz. se ponekod še preobraža nazaj v kapitalizem, v tem smislu pomeni določeno razvojno diskontinuiteto in zgolj nekakšno (v praksi dokazano) slepo črevo v omenjenem razvoju. Morda bo nekoč v daljni prihodnosti spet aktualen, a naslednjo etapo družbenoekonomskega razvoja družbe, ki pa se danes, kot rečeno, že kaže kot nujna, bo zagotovo moral predstavljati družbenoekonomski sistem, ki bo v osnovi še vedno temeljil na zasebni lastnini in tržnem sistemu gospodarjenja.

Ideja ekonomske demokracije je podrobneje opisana TUKAJ.

Vir: Gostiša, M. (2012) Ekonomska demokracija - nova paradigma kapitalizma.

 

Dr. Mato Gostiša je univ. dipl. pravnik in doktor sociologije industrijskih odnosov, direktor ŠCID (Študijski center za industrijsko demokracijo) in generalni sekretar Združenja svetov delavcev Slovenije

***

Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.

Objavljena besedila niso lektorirana.