Odloč(il)na reforma političnega sistema

Rešitev politično sistemske krize ni v konstrukciji povsem drugačnega političnega sistema, ampak v popravkih obstoječega.
Objavljeno
21. december 2012 14.21
Gorazd Kovačič, sociolog
Gorazd Kovačič, sociolog

Slovenija se je znašla v primerjalno globlji gospodarski krizi kot evropske sosede tudi zaradi anomalij političnega sistema. Klientelistično plenjenje premoženja pod nadzorom države, prijateljski krediti za neproduktivne naložbe in neučinkovit pregon gospodarskega kriminala so povezani s temeljnim političnim problemom: s preveliko močjo političnih strank, njihovih vodstvenih krogov in nanje navezanih interesnih klientel. Formalno naj bi imeli sistem demokracije z ločitvijo oblasti na tri veje. Dejansko je delno avtonomna le sodna veja oblasti, zakonodajna in izvršna pa sta skoraj zliti: obvladuje ju vodilna stranka vsakokratne vladajoče koalicije. Neodvisne nadzorne institucije, ki bi lahko sankcionirale zlorabe oblasti, so finančno in kadrovsko prešibke in imajo relativno majhna pooblastila. Realno je časovna delitev oziroma menjava oblasti med pozicijo in opozicijo pomembnejša od strukturne delitve oblasti na tri veje. Periodično menjavanje preveč skoncentrirane oblasti nastopa v obliki revanšizma, medtem ko bi uravnotežena napetost med tremi vejami oblasti sproti brusila oblastne ekscese in plenilske apetite vladajočih.

Po več kot dveh desetletjih samopašnosti dvopolne vladajoče elite, ki je niso učinkovito brzdale institucije pravne države, je ulica izrekla sodbo: ljudje ne zaupajo več niti sedanjim politikom, niti predstavniški demokraciji kot taki. Cvetijo alternativne pobude v razponu od zgolj neposredne skupščinske demokracije do razsvetljensko absolutistične vlade modrecev ali poštenjakov. Ljudske skupščine, ki so vzniknile vselej, ko je prišlo do popolnega kolapsa sistema, so sicer zanimive za politizacijo običajnih državljanov, toda prehod od ljudske volje k učinkoviti in kvalificirani porabi devet milijard evrov težkega državnega proračuna ni jasen. Oblikovalci političnih smernic morajo vendarle nekaj vedeti o administriranju države, sicer državna administracija postane država v državi. Vlada modrecev pa bi se še hitreje kot sedanje politične elite odtujila od interesov ljudi, če je ne bi učinkovito nadzirali.

Zato trdim, da rešitev sedanje politično sistemske krize ni v konstrukciji povsem drugačnega političnega sistema, ampak v popravkih obstoječega. Predlagal bom nekaj sicer drobnih popravkov, ki pa bi lahko precej spremenili ravnanje obstoječe politične garniture. Ti popravki, če jih javna razprava in pravna stroka izpilita, utegnejo biti za vladajoče precej bolj zoprni kot zahteve po utopiji, saj so izvedljivi.

1. Kadrovska in finančna okrepitev institucij pravne države, kot so sodišča, inšpekcije, računsko sodišče, protikorupcijska komisija, agencija za trg vrednostnih papirjev in druge. Povečanje njihove neodvisnosti od vladajoče koalicije z modelom uradniške varne zaposlitve sodnikov, inšpektorjev in drugih strokovnih sodelavcev ter s takšnim načinom imenovanja vodilnih funkcionarjev, kjer ključno vlogo igrajo strokovna združenja, predsednik republike in dvotretjinska večina v državnem zboru.

2. Povečanje pristojnosti teh institucij, tudi z možnostjo izrekanja formalnih političnih sankcij. Med temi sankcijami predlagam naslednje: razrešitev javnih funkcionarjev, ki so povzročili večje oškodovanje javnih financ ali ki ponavljajoče kršijo pravila transparentnega upravljanja z javnimi sredstvi; dolgoletna prepoved opravljanja pomembnih političnih funkcij in vodstvenih javnih funkcij; javni funkcionarji naj za večjo povzročeno javnofinančno škodo odgovarjajo z lastnim premoženjem.

3. Bistveno podaljšanje zastaralnih rokov za javnofinančni in gospodarski kriminal večje vrednosti, in sicer tudi retroaktivno, z ustavnim zakonom, za celotno obdobje tranzicije. Ustanovitev finančne policije s pooblastili za zahtevo po lastnikovem dokazovanju izvora premoženja in z možnostjo preiskave vsega plačilnega prometa doma in s tujino od začetka tranzicije naprej.

4. Omejitev najvišjega dovoljenega števila poslanskih in vladnih mandatov posameznika na 2 + 1. To pomeni, da je nekdo lahko največ dvakrat v življenju poslanec državnega zbora in še enkrat član vlade (vključno s predsednikom vlade) oziroma obratno. Enaka omejitev števila svetniških in županskih mandatov tudi na lokalni ravni. S tem bi dosegli prepih znotraj političnih strank, ki jih v nekaterih primerih že 20 let vodijo isti ljudje, ki onemogočajo prodor novih politikov. Omejili bi dolgotrajno koncentracijo politične moči. Možnosti za prodor v kratki politični karieri bi imeli predvsem najsposobnejši in tisti, ki so že kaj dosegli izven politike, ne pa tisti, ki so lojalni vrhu stranke.

5. Ohranitev proporcionalnega volilnega sistema z d'Hontovo razdelitvijo mandatov, toda ukinitev volilnih okrajev znotraj volilnih enot. Konkretni mandat znotraj kvote posamezne politične stranke bi dobili tisti z največ preferenčnimi glasovi na posamezni kandidatni listi. S tem bi volivci dobili možnost glasovati za bolj verodostojne kandidate iz ponudbe stranke, ki jim je najbližje, in bi otežili izvolitev gnilih jajc, ki jih stranka kandidira v sebi naklonjenih okrajih.

6. Institut odpoklica poslanca državnega zbora z referendumom na ravni volilne enote; nadomestil bi ga naslednji po številu zbranih preferenčnih glasov z iste liste na zadnjih volitvah. Institut odpoklica župana z občinskim referendumom.

7. Ustanovitev manjšega števila regij in prenos prostorskega in infrastrukturnega planiranja, upravljanja in investiranja z občin in države na regije. Znotraj občin so si odločevalci in zasebni interesenti preblizu, državna centralizacija pa tudi povečuje tveganje korupcije. Alternativa je združevanje občin, tako da bi dosegli število, podobno tistemu pred reformo lokalne samouprave leta 1994. V tem primeru bi morali ohraniti ali ponovno ustanoviti krajevne skupnosti kot najmanjše enote lokalne samouprave, ki so pomembne za politično participacijo državljanov.

8. Krepitev pogojev za neodvisno poročanje in preiskovalno delo »četrte veje oblasti«, to je nacionalnih in lokalnih medijev, na primer z zakonskim razbijanjem koncentracij lastništva v medijih.

9. Od obstoječe politične garniture ni mogoče pričakovati glasovanja za optimalne popravke političnega sistema, ki bi omejili njihovo moč. Takšne spremembe bi lahko sprejela enkratna ustavodajna skupščina, v katero bi lahko kandidirali ustrezno kvalificirani strokovnjaki, mandat pa bi jim podelil žreb kot v Islandiji. če poslanci državnega zbora ne bi hoteli izglasovati zakona o sklicu takšne ustavodajne skupščine, ga lahko izglasujemo na referendumu.

***

Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.