Socialno podjetništvo: biti pošten je kul

Sem praktik. Zato bom tudi v tem članku praktičen. Pisal bom o orodju, s katerim lahko že jutri začnemo ustvarjati boljši svet.
Objavljeno
22. februar 2013 14.23
Slovenija Ljubljana 8. januar 2013 Mnozicni protest proti vladi Foto Joze Suhadolnik
Tomaž Stritar
Tomaž Stritar
Pa vendar za uvod nekaj paradoksov, v katerih živimo. Živimo v dobi tehnološke revolucije. Prodajalci tehnologije nam ves čas zatrjujejo, da nam tehnologija lajša življenje in omogoča kvalitetnejše delo. Meni pa nikakor ne gre v račun, zakaj je vsak dan brez dela vse več ljudi, ki jim je tehnologija odvzela delo, spadajo pa v skupino s prav simpatičnim imenom, ki neposredno nakazuje izvor njihove izgube dela – tehnološki višek. Tisti pa, ki delo (še) imajo, delajo bistveno preveč. Ko nam bo tehnologija resnično lajšala življenje, bo delovno aktivna večina človeštva, delali pa bodo štiri ure na dan ali manj. Ves čas si dopovedujemo, kakšen razvoj je človeštvo doživelo v zadnjih sto letih in kakšne vse neverjetne dosežke smo dosegli. Pravimo, da je svet postal globalna vas. Pa vendar ne verjamem. Dokler bo več kot milijarda ljudi živela z manj kot 1,25 dolarja na dan, nekaj milijard pa mogoče z dvema ali tremi dolarji, ne bom verjel, da smo kakšna globalna vas. Žal se ne moremo pohvaliti s svetom, kjer trenutno divja 26 krvavih vojn, marsikatero od teh je zakuhala ameriška administracija, in kot da bi se norčevali iz človeštva, njihovemu šefu podelijo še Nobelovo nagrado za mir. O svetu, kjer si otroci na vzhodu za božič želijo, da bi si otroci na zahodu želeli čim manj, pač ne moremo govoriti kot o globalni vasi, kjer je tehnologija gibalo napredka, ki nas pelje k bolj lagodnemu življenju. V bistvu (za zdaj še) ne gre za globalni napredek, ampak za globalni pohlep. In zdaj bi bil čas, da bi pljunil po politiki, po kapitalistih, po multinacionalkah ter po različnih stricih iz ozadja, ki jih mediji vsak dan znova razkrinkajo, kako upravljajo naša življenja in kako smo vsi privezani na njihove vrvice in plešemo po njihovih taktih. Pa ne bom. Zakaj? Je že res, da marsikdaj plešemo, kot nam drugi godejo, pa vendar se problem in rešitev skrivata v nas.

Deliti z drugimi

Rešitev ekonomske krize in vseh drugih kriz se skriva v slehernem posamezniku. To ljudje neradi slišimo. V resnici je lažje plesati na vižo nekoga drugega in se pri tem neznansko pritoževati, jokati, jamrati. Pa vendar ne bo nič pomagalo. Ljudje, ki želijo drugim slabo, ki kradejo in izkoriščajo, se ne bodo nikoli spremenili. Spremenimo pa se lahko mi, ki njihovo izkoriščanje trpimo. Kako? Zelo enostavno – postanimo karakterji. To so pošteni (v polnem pomenu besede) posamezniki, ki naredijo prav tudi takrat, ko jih nihče ne gleda. To so posamezniki, ki mamino vzgojno navodilo iz otroštva, »da je stvari treba deliti z drugimi«, vzamejo resno in ga prakticirajo tudi, ko odrastejo, ko so uspešni in bogati. In ravno takšni ljudje se zelo uspešno lotevajo socialnega podjetništva, ki je rdeča nit mojega zapisa. Torej socialno (družbeno, ljudsko) podjetništvo je podjetništvo, katerega namen je reševati družbene probleme na podjetniški način. Dobičke, ki pri tej aktivnosti nastanejo, pa vlagati nazaj v lastno dejavnost in razvoj. To obliko podjetništva odlikuje tudi demokratično vodenje podjetij in omogočanje sodelovanja delavcev v procesih odločanja. V socialnem podjetništvu stavimo na družbene inovacije, ki zadovoljijo potrebe ljudi, ki jih klasična ekonomija in javni sektor nočeta, ne zmoreta ali pa ne znata rešiti. Govorimo o vključujočem podjetništvu, ki v svojem okolju ponudi priložnost ljudem, ki težko pridejo do službe, in o podjetnikih, ki razmišljajo tudi o tem, da je treba poskrbeti za okolje, v katerem deluješ, in da je zadovoljen in srečen sodelavec vreden več kot kakšna dodatna številka na tekočem računu firme.

Majhno dejanje – velik vpliv

Vsekakor pa je treba opozoriti, da obstaja velika nevarnost (na katero opozarjajo predvsem sindikati), da poskuša državni aparat s socialnim podjetništvom skozi »zadnja vrata« vpeljati krčenje socialne države in ukinjanje pravic, in sicer tako, da skrb za šibke člane skupnosti (ranljive skupine prebivalstva) prevali s svojih pleč na ramena socialnih podjetnikov. S takšnim ravnanjem se seveda ne strinjam. Socialna država mora ostati socialna. Mora biti dostopna in pravična. Ne smemo dopustiti, da organizacije socialnega varstva postanejo socialna podjetja, ki za svoje storitve zaračunavajo, delujejo po tržnih principih in si konkurirajo.

Za socialno podjetništvo in družbene inovacije je treba navdušiti podjetne posameznike, ki tako ali drugače izberejo podjetništvo kot svojo karierno pot. Za preusmeritev v socialno podjetništvo je treba navduševati in spodbujati lastnike in vodje klasičnih podjetij. Skratka, (bodočim) podjetnikom je treba pokazati, da je biti pošten »kul«, da jih imajo delavci in stranke zaradi poštenega delovanja raje, in ne nazadnje, da je biti pošten edina življenjska pot, ki ti dovoli zvečer zaspati brez slabe vesti in ti dovoli pogledati sodelavcu v oči. Vsi drugi, ki v sebi nimajo podjetniškega duha, pa naj z nakupi v socialnih podjetjih poštene poslovne prakse nagradimo.

Zelo redko se zavedamo (ali pa se nikoli ne), da imamo vsakič, ko odpremo svojo denarnico, zelo velik vpliv na okolje, v katerem živimo. Če bomo z nakupi podpirali poštene podjetnike, bomo pripomogli k njihovi rasti in prav ta rast bo nekoč omogočila pošteni ekonomiji in podjetnikom s karakterjem, da prevladajo in naredijo ta svet boljši in lepši. In ko bomo vsi skupaj spoznali, da človeštvo ne dela zaradi finančnih dobičkov, ampak zaradi svoje neizmerne inovativnosti in prvinske želje pomagati skupnosti, v kateri živimo, se bodo napovedi iz mojega uvoda o uresničeni pravici do dela in končanju revščine uresničile. Kljub temu da se v duhu današnjega časa berejo kot znanstvena (socialna) fantastika.

Torej vse naše tegobe, ki nas danes pestijo, se bodo končale, ko bomo kot posamezniki v polnosti spoznali, da ima vsako naše (majhno) dejanje velik vpliv na svet, v katerem živimo. Zato delajmo prav in pošteno, tudi ko nas nihče ne gleda, delimo dobrine in spodbujajmo ter podpirajmo tiste, ki počnejo enako.

Tomaž Stritar je univerzitetni diplomirani socialni delavec in direktor zavoda Socialni inkubator.