Tiskane izdaje
Pri nas, po svetu iz dneva v dan, vsak dan, vrstenje vstaj. Toliko jih je, da mediji o vseh niti ne poročajo več. Glas ljudstev se širi, na ulice prihajajo vedno novi posamezniki, ki so jih vladajoči ekonomski odnosi pahnili v brezizhodno bedo. Za njimi počasi capljajo pripadniki srednjega razred, ki se deklarativno odrekajo pozi atomiziranih posameznikov in drage prostočasne dejavnosti zamenjujejo z obiski protestov, predavanj, omizij, tribun, postavljanje z buržoaznimi priboljški pa s snovanjem ljudskih iniciativ, gibanj, društev, strank in drugih asociacij. Glas ljudstev se širi in v tem glasu lahko razberemo besede kot so demokracija, socializem, poštenost, razredni boj, človekove pravice, emancipacija, solidarnost, ki jih izrekajo najpogumnejši, najbolj osveščeni; drugi vlečejo na ušesa in kot velja za naš potrošniški svet, kjer je vse naprodaj, merijo, preračunavajo, ugotavljajo kaj od slišanega bi utegnilo postati uspešna znamka, artikel, blago, kaj bi navrglo kak cekin, družabni ali celo političen uspeh.
Pri nas je nekaj najpogumnejših, najbolj ozaveščenih v zadnjem letu začelo ponovno izrekati in misliti socializem v njegovem klasičnem pomenu: socializem kot razredni boj, kot boj med delom in kapitalom, socializem kot odpravo kapitalizma - v kolikor kapitalizem ni nič drugega kakor družbeno-ekonomski sistem, ki ga poganja izkoriščanje oziroma prilaščanje ustvarjene presežne (dodane) vrednosti -, socializem kot prevzem demokratičnega nadzora nad delom samim, nad delovnim časom in nad delitvijo novo ustvarjene vrednosti. Medtem, ko so se mnogi posmihali vračanju k socialističnem besednjaku in socialistični tradiciji, ker izrazoslovje pač ni obetalo uspeha v dnevnem političnem boju, je vstajniškemu gibanju, ki je ostalo gluho za semantične probleme, uspelo besedo za besedo, vrniti v življenje celotno zgodbo: zgodbo, ki - ker govori o odpravi krivic, solidarnosti in enotnosti - nemara zveni kakor pravljica; in vendar, ali ni prav ta zgodba, vrnitev te velike zgodbe v medije zaenkrat največji uspeh vstajniškega gibanja? Navsezadnje gre za zgodbo, ki je od nekdaj navdihovala ljudske množice in jih spodbudila k najveličastnejšim dosežkom. Gre za zgodbo, ki je pojem pravičnosti znova povezala naravno z enakostjo ljudi, ki je začela osvetljevati pogoje kapitalističnega izkoriščanja, hkrati pa se je uspešno distancirala od preteklih spodletelih poskusov uvajanja socializma. Skratka, na svetlem meščanskem nebu je zasijala kot Batmanov logo, dovolj očitno, da je zbudila pozornost trgovcev z novci, popoldanskih politikantov in dušebrižnikov z libertarističnimi ideali. Zganila je njihov pohlep, da se je polastijo, si jo prisvojijo, prežvečijo daleč od vstajniških skupin, ki so jo iz zaprašenih knjig sploh zbezale na ceste, in jo pripravijo za množično konzumiranje.
Če hočemo razumeti to dogajanje, si odgovoriti na vprašanje, kako pride do poblagovljenja besed in idej, ki jih besede označujejo, se vrnimo k tvorcem socialistične ideje. Okolje, kjer so izpolnjeni vsi pogoji poblagovljenja ideje, je seveda meščansko, s kapitalom prešito in obrobljeno okolje; okolje, za katero je, kot pravi Karl Marx v Židovskem vprašanju, značilna ločitev človeka kot državljana od človeka kot člana občanske (civilne) družbe.
Kako se človek, član občanske, civilne družbe, domnevni posestnik človeških pravic, loči od človeka kot državljana? Marx pravi tole: »Predvsem ugotavljamo dejstvo, da tako imenovane človekove pravice [...] niso nič drugega kot pravice člana občanske družbe, se pravi sebičnega človeka, od človeka in skupnosti ločenega človeka (MEID I, 172).«
Svoboda človeka, ki deluje v polju civilne družbe, svoboda, na katero je ponosen in verjame, da v njenem imenu dela dobro, je - to je Marxova prva poanta - zgolj svoboda za uveljavljanje kakršnekoli meščanske muhe, ki ne moti ali škodi podobno muhastih občanov. »Gre za svobodo človeka kot izolirane, nase skrčene monade (prav tam, 173).« To nadalje pomeni, da človekove pravice oziroma pravice človeka kot občana, ne temeljijo »na povezavi človeka s človekom, ampak nasprotno na ločitvi človeka od človeka. To je pravica te ločitve, pravica omejenega, nase omejenega individua (prav tam).«
To je tudi pravica - če s temi besedami mislimo dinamiko povezovanja in razhajanja vstajniških skupin pri nas in po svetu - do samovoljne identitete te ali one vstajniške skupine, do indentitete, ki ni osnovana na nobeni idejni razliki do katerekoli druge skupine, temveč zgolj na čisti samovolji peščice individumov, ki sestavljajo jedro te skupine, na njihovi pravici do te samovolje, do - če hočete - na njihovi pravici do lastnine nad neobveznim imenom te skupine in prostovoljnim delom posameznih članov. A ta pravica do lastnine (intelektualne ali materialne), ni nič drugega kot pravica posameznika ali posamezne skupine, »da samovoljno, ne glede na druge ljudi, neodvisno od družbe uživa svoje premoženje in razpolaga z njim (prav tam).« Kot taka je to »pravica sebičnosti (prav tam).«
Svoboda človeka kot nase skrčene monade in njegova pravica do sebičnosti sta po Marxu prava resnica civilne, občanske družbe v meščanskem, s kapitalom obrobljenem okolju: sebična svoboda tvori pravo »osnovo občanske družbe. Vsakemu človeku dopušča, da v drugem človeku ne najde udejanjenja, ampak oviro svoje svobode. Predvsem pa razglaša človekovo pravico (prav tam).«
Čeprav se ljudje kot pripadniki civilne družbe in člani različnih civilno-družbenih povezav v vsakdanjem življenju prizadevamo za človekove pravice, nam v naših dobronamernih prizadevanjih uide, da naša prizadevanja zaradi strukture družbe in zaradi nepremišljenih ter vnaprej danih pogojev bivanja nikoli ne morejo »prek sebičnega človeka, prek človeka, kakršen je kot član občanske družbe, [...], na svoj zasebni interes in svojo zasebno samovoljo skrčen in od skupnosti ločeni individuum (prav tam, 174-75).« Kar druži takšne, sebične ljudi, je zgolj »naravna nuja, potreba in zasebni interes, ohranitev njihove lastnine in njihove sebične osebe (prav tam, 175).«
Kje je Marx videl alternativo? V družbenem delovanju, kot si ga je zamislil Rousseau in je v Družbeni pogodbi zapisal tole: »Če torej hočemo, da se obča volja zares izrazi, je pomembno, da v državi ni nobenih delnih družb in da vsak državljan misli s svojo glavo. [...] Če pa delne družbe obstajajo, potem je treba povečati njihovo število in preprečiti neenakost med njimi.«
V minulih vstajniških dneh bi bilo idealno, da bi se vsi vstajniki ovedeli družbenih, strukturnih pogojev, zaradi katerih se boj za njihove pravice sprevrača v obrambo sebičnih interesov, jih med seboj ločuje in ponižuje. S tem zavedanjem morda ne bi prišlo do pojavov, ko ena skupina ali stranka snuje načrte, zelo podobne, no ja, identične drugi skupini ali stranki. Nasprotno, vstajniki, čeravno različni, bi se morda po načelu vsi za enega, eden za vse podredili skupni obči volji in s tem osvobodili sebičnih interesov. Tako bi se, kot so upali že materialisti v 18. stoletju, njihovi zasebni interesi približali človeškim interesom, saj bi šele s tem udejanjili tudi lastno individualnost. S tem bi hkrati postali svobodni. Z Marxovim besednjakom: na ta način bi človek, ki je sedaj ločen na občana (pripadnika meščanske civilne družbe) in državljana, dosegel emancipacijo.
A priznajmo - za zdaj je to še utopija.
***
Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.
Objavljena besedila niso lektorirana.
