Skriti davek umetne inteligence: bo naša infrastruktura zdržala?

Ko podjetje umetni inteligenci zastavi vprašanje, se odgovor ne rodi v praznem digitalnem prostoru. Nekje se prižgejo strežniki, stečejo hladilni sistemi, električno omrežje prevzame novo obremenitev. Tisto, kar na zaslonu deluje skoraj breztežno, ima v ozadju zelo otipljivo težo.

Razprava o podatkih se zato hitro širi tudi na energijo, infrastrukturo in nadzor nad sistemi umetne inteligence. Ni več pomembno samo, kje so podatki shranjeni in kdo lahko dostopa do njih, temveč tudi, kje poteka njihova obdelava in kdo upravlja okolje, v katerem nastajajo odgovori umetne inteligence.

Podatki o uporabi energije so zelo zgovorni: klasična strežniška omara v podatkovnem centru običajno porabi od enega do pet kilovatov električne energije. Zagonski UI-sistemi, na primer tisti, ki uporabljajo procesorje NVIDIA A100, zahtevajo od 40 do 50 kilovatov moči na omaro, kar ustreza porabi tudi do 20 gospodinjstev.

To je skriti davek umetne inteligence. Podjetja ga ne bodo občutila samo v naročninah, podatkovni odvisnosti ali stroških storitev, temveč tudi v zahtevah do lastne digitalne infrastrukture. Zato se bodo morala vprašati, ali njihova trenutna IT-infrastruktura sploh lahko prenese obremenitve, ki jih prinaša jutrišnji dan.

Ko umetna inteligenca postane infrastrukturni problem

Dolga leta je veljalo, da digitalni svet potrebuje predvsem več prostora za podatke. Umetna inteligenca pa podatke ne le shranjuje, ampak neprestano obdeluje, primerja, analizira in uporablja za učenje modelov v realnem času. Prav zato se spreminjajo tudi zahteve do infrastrukture, na kateri teče sodobno digitalno gospodarstvo.

Največji pritisk občutijo podatkovni centri. Ti so bili še pred nekaj leti zasnovani za precej bolj predvidljive obremenitve, današnji sistemi umetne inteligence pa zahtevajo bistveno več računske moči in neprekinjenega delovanja. Z rastjo zmogljivosti raste tudi potreba po električni energiji in hlajenju.

Klasično zračno hlajenje pri takšnih obremenitvah pogosto ni več dovolj učinkovito. Moderni podatkovni centri zato prehajajo na zahtevnejše sisteme tekočinskega hlajenja, ki lahko odvajajo ogromne količine toplote, nastale pri delovanju zmogljivih UI-sistemov. Tudi to pomembno vpliva na stroške, načrtovanje infrastrukture in porabo energije.

Ob tem postajajo vse bolj očitne tudi omejitve velikih centraliziranih podatkovnih centrov, na katerih je dolga leta temeljila rast javnih oblakov. V številnih državah se pojavljajo težave z razpoložljivostjo električne energije, zmogljivostjo omrežij in umeščanjem novih centrov v prostor.

Prihodnost oblaka se seli bližje uporabniku

Prav zaradi teh omejitev se arhitektura digitalnega sveta začne spreminjati. Model, v katerem ogromni centralizirani podatkovni centri obdelujejo podatke za uporabnike po vsem svetu, vse težje sledi zahtevam umetne inteligence in sodobnih poslovnih procesov.

Zato se vse več pozornosti usmerja v robno računalništvo oziroma edge computing, kjer se del obdelave podatkov preseli bližje uporabniku, mobilnemu omrežju ali proizvodnemu procesu. Namesto enega samega velikega centra nastaja mreža manjših, med seboj povezanih podatkovnih centrov, razpršenih po različnih lokacijah.

Takšna arhitektura prinaša več pomembnih prednosti. Prva je hitrost. Pri storitvah, ki zahtevajo odziv v realnem času, vsaka milisekunda pomeni razliko. Industrija 4.0, avtomatizirana proizvodnja, logistični sistemi, pametna mesta in prihodnje generacije avtonomnih rešitev potrebujejo infrastrukturo, ki lahko podatke obdela skoraj hipno. Če podatki potujejo v oddaljene podatkovne centre na drugem koncu Evrope ali sveta, se zakasnitve hitro povečajo.

Druga prednost je odpornost sistema. Več medsebojno povezanih centrov pomeni manjšo možnost popolnega izpada in večjo stabilnost delovanja.

Pomemben vidik postaja tudi energija. Manjše podatkovne centre je lažje vključiti v lokalna električna omrežja, povezovati z obnovljivimi viri energije in učinkoviteje upravljati njihovo porabo.

Ker se del obdelave izvaja bližje uporabniku in znotraj lokalne infrastrukture, podjetja hkrati ohranjajo več nadzora nad občutljivimi podatki in modeli umetne inteligence.

Ko se omrežja, oblak in umetna inteligenca povežejo v enoten sistem

Prav zato postaja vloga telekomunikacijskih operaterjev bistveno širša kot nekoč. Če so bila omrežja še pred leti predvsem kanal za prenos podatkov, danes postajajo temelj digitalne infrastrukture, na kateri delujejo oblačne storitve, umetna inteligenca in sistemi realnočasovne analitike.

Mobilna omrežja nove generacije se namreč hitro virtualizirajo in prehajajo na oblačne tehnologije. Z razvojem 5G SA se mobilna omrežja pomikajo k samostojnemu 5G-jedru. SA pomeni standalone oziroma samostojno 5G-omrežje, ki ni več odvisno od obstoječe 4G-infrastrukture. To je pomemben korak proti prihodnjim omrežjem 6G, v katera bo umetna inteligenca vgrajena že v same temelje omrežja. Ob tem se vse bolj briše meja med telekomunikacijskim omrežjem, podatkovnim centrom in oblakom. Nastaja enoten ekosistem, kjer se podatki prenašajo, obdelujejo in analizirajo znotraj iste infrastrukture. Telekom Slovenije ima pri tem pomembno prednost, saj povezuje znanje, lastno omrežno infrastrukturo in podatkovna okolja, ki bodo ključna za razvoj zahtevnejših digitalnih storitev prihodnosti.

V tej povezanosti postaja pomembno tudi vprašanje digitalne suverenosti. Če podjetje ključne podatke in modele umetne inteligence obdeluje znotraj lokalne infrastrukture, pod domačo oziroma evropsko zakonodajo, ohranja bistveno več nadzora nad svojim znanjem, poslovnimi procesi in intelektualno lastnino.

Telekom Slovenije zato razvoj digitalne suverenosti gradi kot povezan sistem omrežij, podatkovnih centrov, suverenega oblaka in kibernetske odpornosti. V ozadju delujejo trije glavni podatkovni centri v Ljubljani in Mariboru, povezani v visoko razpoložljivo infrastrukturo, ki omogoča varno obdelavo in hrambo podatkov znotraj Slovenije. Ob tem Telekom Slovenije razvija tudi koncept robnih podatkovnih centrov, ki bodo igrali pomembno vlogo pri prihodnjem razvoju storitev umetne inteligence in omrežij 6G.

Pomemben del te infrastrukture je tudi energetska učinkovitost. Ker podatkovni centri postajajo eden največjih porabnikov energije v digitalnem gospodarstvu, postaja trajnost sestavni del razvoja sodobnih oblačnih okolij. Telekom Slovenije zato vlaga v energetsko učinkovite podatkovne centre in lastne obnovljive vire energije, med drugim v sončne elektrarne, s katerimi zmanjšuje obremenitev okolja in krepi dolgoročno stabilnost infrastrukture.

Hkrati je infrastruktura neposredno povezana s Centrom kibernetske varnosti in odpornosti, kjer strokovnjaki 24 ur na dan spremljajo delovanje sistemov, zaznavajo anomalije ter skrbijo za odpornost omrežja in storitev.

Umetna inteligenca zato ni več samo vprašanje programske opreme ali izbire posameznega orodja. Postaja infrastrukturno, energetsko in strateško vprašanje, ki bo pomembno vplivalo na konkurenčnost, odpornost in digitalno neodvisnost podjetij v prihodnjih letih.

---

Vsebino ustvarja Vsebinski studio Delo mediji d.o.o.