Jaka Bijol: zgodba, ki je večina navijačev ne pozna

Slovenski nogometni reprezentant Jaka Bijol je letos odigral prvo sezono na Otoku kot član angleškega Leedsa, zanj pa se po pisanju tujih medijev zanimajo tudi nekateri največji evropski klubi. Danes velja za enega najbolj talentiranih nogometašev svoje generacije, a njegova kariera bi se lahko razvila čisto drugače.

Njegova športna pot je bila namreč nekako zapisana že od rojstva, saj so doma vsi pričakovali, da bo sledil očetovi ljubezni do smučanja. »Jaka je praktično dobesedno smučal, takoj ko je shodil,« se danes spominja Janez Bijol, ki je o sinovi poti govoril na okrogli mizi Po poti zmagovalcev: od talenta do ikone – kako nastane vrhunski športnik. Ta je potekala v okviru konference Delovega poslovnega centra Šport je posel: kako ustvariti zmagovalce prihodnosti. Čeprav je Jaka več let uspešno tekmoval v alpskem smučanju in leta 2012 na Krvavcu postal državni prvak v veleslalomu, je imel sam drugačne načrte. Po zmagi na državnem prvenstvu je namreč sledil preobrat. »Stopil je z odra in rekel: Zdaj pa ne bom več smučal, zdaj bom pa samo nogomet igral,« se je spominjal Janez Bijol.

Takrat se je očetu zdelo, da gre za otroško navdušenje, ki bo hitro minilo. Danes ve, da je bil to eden najpomembnejših trenutkov v športni karieri njegovega sina. Pot, ki je vodila od Dravograda do Moskve, od Moskve do Italije in naprej do angleške Premier lige, se je začela precej bolj nepričakovano, kot si večina navijačev predstavlja.

Od otroških sanj do Premier lige

Jaka Bijol si je svojo športno pot začrtal zelo zgodaj. Ne samo z vztrajnostjo, ampak tudi s precej natančno postavljenimi cilji, ki jih je kot otrok zapisal na kos papirja. »Dejansko, da bo profesionalni športnik, se je kar hitro odločil. S prehodom v Gimnazijo Šiška je že sanjal, celo plan si je napisal. Še zdaj ima tisti list doma shranjen, kako bo njegova profesionalna pot šla, kje se vidi.«

Načrt ga je očitno gnal naprej, saj je že pri 18 letih podpisal prvo profesionalno pogodbo z Nogometnim klubom Velenje. Ko so ga nato na turnirju v Sankt Peterburgu opazili predstavniki moskovskega CSKA, se je začela njegova pot v evropski nogomet. Pri 19 letih je podpisal pogodbo in šel, kot je povedal njegov oče, »s trebuhom za kruhom« sam v Moskvo.

Zadnjo sezono je odigral v eni najmočnejših nogometnih lig na svetu. V Premier ligi je nosil dres Leedsa in tudi tam pokazal, iz kakšnega testa je. Tako zelo, da se danes zanj zanimajo tudi številni evropski velikani.

Oče, ki ni želel biti trener iz ozadja

Kot predsednik panoge za alpsko smučanje pri Smučarski zvezi Slovenije že vrsto let spremlja šport tudi z druge strani – kot funkcionar, organizator in človek, ki dobro pozna odnose med starši, trenerji in klubi. Pravi, da je sam vedno pazil, da ni deloval v športu, s katerim se je ukvarjal njegov sin. Ne zato, ker ga ne bi zanimalo, ampak ker je dobro vedel, kako hitro lahko nastane konflikt interesov. Če je otrok v istem športu, v katerem ima eden od staršev vpliv, se hitro začnejo vprašanja: kdo odloča, kdo pritiska in kdo bi rad pomagal malo preveč.

Pri tem ni skrival, da je to eden večjih izzivov slovenskega športa. Ker smo majhna država, so starši pogosto tudi trenerji, organizatorji, financerji ali člani klubov. Vse to lahko prinese veliko dobrega, hkrati pa tudi precej zapletenih situacij.

»Mešajo se v delo trenerjev, mešajo se v postavljanje programov, celo določene ekipe bi sestavljali,« je opozoril Bijol. Po njegovem mnenju se največ težav začne takrat, ko starši svoje ambicije postavijo pred otrokove. Ne skriva, da enostavne rešitve ni. Staršev ne moreš izključiti iz športa njihovih otrok, saj so pogosto prav oni tisti, ki vozijo na treninge, financirajo opremo in stojijo ob strani v najtežjih trenutkih. Vseeno pa meni, da je včasih treba znati potegniti mejo. »Prepovedati jim ne moreš, lahko jih pa malo zabremzaš pri njihovih ambicijah,« je dejal.

Morda je prav zato zanimivo, da sam nikoli ni poskušal usmerjati Jakove kariere. Čeprav je bil ves čas ob njem, je odločitev o športni poti prepustil sinu. Ko je ta po naslovu državnega prvaka v smučanju napovedal, da bo igral samo nogomet, mu ni verjel. Danes pa je jasno, da je bila to ena najboljših odločitev v njegovem življenju.

Če zgodba družine Bijol govori o eni stvari, je to zaupanje. Oče je ponudil podporo, sin pa je sam izbral smer. Od smučišča na Krvavcu do stadionov v Moskvi, Italiji in Angliji je bila pot dolga, a očitno dovolj jasno začrtana že na tistem listu papirja, ki ga doma hranijo še danes.