Mladi športni talenti sami izskočijo kot kokice (VIDEO)

Kaj delate v Sloveniji, da imate ob tako majhnem številu prebivalcev toliko vrhunskih športnikov? S tem vprašanjem k nam prihajajo strokovnjaki z vsega sveta, tudi iz Skandinavije, ugotavlja Gregor Starc, vodja laboratorija za diagnostiko telesnega in gibalnega razvoja na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani in nacionalnega sistema Slofit.

V laboratoriju se med drugim ukvarjajo z analizami pripravljenosti in gibalnih sposobnosti otrok in mladostnikov na podlagi podatkov o opravljenih merskih nalogah v okviru športnovzgojnega kartona – pod tem imenom morda starejše generacije bolje poznajo sistem Slofit.

»Športna vzgoja je v Sloveniji še na zelo visoki ravni – učni načrti se sicer spreminjajo na slabše – in imamo najboljšo infrastrukturo na svetu. V nobeni državi nimajo toliko in tako dobro opremljenih in urejenih telovadnic, pri njihovi gradnji pa zdaj uporabljajo slovenske standarde. In tudi če gledamo spremljanje gibalnih sposobnosti otrok, imajo daljšo tradicijo športnovzgojnega kartona (ŠVK) le še Japonci, ki pa ne zbirajo podatkov celotnih generacij, tako kot pri nas, ampak samo vzorčne,« odgovor na vprašanja tujcev strne Starc.

Podpora da, vstopna točka ne

Na vprašanje, ali oziroma kako se za prepoznavanje mladih talentov v Sloveniji uporabljajo podatki iz Slofita, odgovori, da jih sicer obdelajo, vendar so prepričani, da je najpomembnejša povratna informacija staršem. Odkar so kartoni digitalizirani, starši lahko do njih dostopajo v profilih svojih otrok, »že več kot 300.000 staršev ima dostop do teh podatkov in oni potem presojajo, ali in kako jih bodo uporabili«.

Lahko jih delijo s trenerjem, zdravnikom, tudi pediatri so zadovoljni, če imajo vpogled vanje, ker tako dobijo drugo sliko o otroku. Trenerji iz njih lahko razberejo, kakšen je razvoj otroka, kako mogoče trening učinkuje nanj, ali je na stopnji razvoja, ko določenih stvari na treningih ne bi smel delati.

V nekaterih državah, kot sta Madžarska in Portugalska, poskušajo na podlagi informacij iz teh kartonov načrtno iskati talente. »To je v zelo hudem nasprotju s tem, kar počnemo mi. Iz podatkov je res mogoče razbrati, kdo je potencialni svetovni prvak, vendar mi tega zavestno nočemo, ker nočemo vzgajati otroke kot dirkalne konje. Težko bi mi bilo na primer reči otroku, da bi bil po vseh parametrih lahko svetovni prvak v rokoborbi in naj se ukvarja s tem športom. On pa na primer želi igrati košarko ali postati kaj drugega. Pri nas se kaj takšnega ne dogaja in upam, da bo tako ostalo,« je poudaril.

Spodbujajo pa trenerje, naj pri tistih mladih, pri katerih odkrijejo določen talent, oni pa se tudi z veseljem ukvarjajo s tem športom, uporabijo podatke iz Slofita za to, da spremljajo, kaj se z otrokom dogaja, kako se razvija. »Takrat se nam zdi to koristno, nočemo pa, da bi bila to vstopna točka.«

Priložnosti za izboljšave

Je pa možnosti za izboljšave še veliko. Enega največjih izzivov vidi pri trenerjih, ki se izobrazijo ali usposobijo za delo z odraslimi, potem pa na enak način delajo z otroki. Vendar to ni v redu, ampak je treba upoštevati, da otroški organizem še ni do konca razvit in se lahko naredi velika škoda, če se otroka napačno obremenjuje.

»In tudi to počnemo. Ogromno otrok se neha ukvarjati s športom, ker jih poškodujejo, ustvarijo razmere za kasnejše obrabe in kronične poškodbe, ker delajo s prevelikimi bremeni, ko telo nanje še ni pripravljeno,« opozarja. Zelo pomembno je, da se trener zaveda, na kateri stopnji razvoja je otrok. Letni prirastek telesne višine pove, ali je nekdo v puberteti in je morebitna trenutna dominantnost morda le posledica tega, »pogosto trenerji zapostavljajo tiste, ki še niso zrasli, so še majhni, še niso v puberteti in zato niso konkurenčni. Ti otroci včasih celo odpadejo, čeprav imajo tisti, ki pozneje dozorijo, večji potencial, da postanejo vrhunski športniki, kot tisti, ki zgodaj začnejo dozorevati.« Se pa to z leti izboljšuje.

Druga težava je, da se mladi zelo neuravnoteženo ukvarjajo s športom: bistveno preveč jih je v nogometu, ki je vzel otroke drugim športom, pravi – imamo nekaj nogometašev na vrhunski svetovni ravni, a ne veliko glede na to, koliko jih ta šport trenira.

Gregor Starc se obregne ob kakovost treninga, ki povsod ne dosega ustrezne ravni, tudi zato, ker ob delu z žogo posvečajo premalo pozornosti drugim gibalnim vsebinam, na primer gimnastiki, atletiki, s čimer otrok lahko razvije vse svoje gibalne vzorce.

»Ni dobro, če otroka zelo hitro zelo ozko usmerimo v en šport. Večina naših vrhunskih športnikov se je v otroštvu ukvarjala z različnimi športi in dobri so bili v vseh. Tina Maze bi bila verjetno briljantna tudi v atletiki in še katerem individualnem športu, Primož Roglič pa je tipičen primer, ki potrjuje, da se za doseganje vrhunskih rezultatov ni nujno ukvarjati z nekim športom že od mladih nog.«

Ko mame vozijo na treninge

Podatki iz desetletne študije Artos, ki jo izvajajo na fakulteti za šport, kažejo trend povečevanja deleža mladih, ki trenirajo katerega od športov. Pred desetletjem jih je bilo približno polovica in skoraj vsi so tudi tekmovali, pri čemer so jih na treninge, drugače kot med raziskavo iz leta 2003, večinoma že vozile mame. Leta 2023 so to vlogo že skoraj popolnoma prevzele one, hkrati pa se organizirano ukvarja s športom še 20 odstotkov otrok več, ki redno vadijo, a ne tekmujejo.

»Na treninge hodijo, ker tam uživajo, se družijo in želijo napredovati, a nočejo tekmovati. Nekateri trenerji to težko razumejo, vendar se mentaliteta počasi spreminja. Mame so morda eden od katalizatorjev, ki otroke spodbujajo k vadbi s ciljem, da se imajo lepo in niso pod pritiskom tekmovanj. Kar je zelo dobro,« pove Starc, ki delo z otroki v Sloveniji ocenjuje kot večinoma dobro, »talenti, ki želijo v vrhunski šport, pa iz tega sistema sami izskočijo kot kokice«.

Obregne se še ob prihajajoče spremembe za mlade športnike pri vpisovanju na fakultete, ki bodo zanje lahko precejšen udarec, saj ogromno časa preživijo na treningih in hodijo na tekmovanja po vsem svetu, zato je razumljivo, da ne morejo toliko časa posvetiti šolam.

»Potrebujejo možnost prilagajanja in neki bonus, da se vpišejo v šolo, ki jih veseli. Slabo je, če se jim to vzame, kajti v preteklosti smo imeli že dobro izobražene športnike,« opomni in kot dva primera izmed mnogih navede Tineta Urnauta in Jako Lakoviča. Ko sta prišla na fakulteto, sta znala vse, za kar so se dogovorili, nista prišla »blefirat«, čeprav sta prej vse leto igrala nekje v tujini.