Po delovne izkušnje še pred zadnjim sodnikovim žvižgom

Prehod iz vrhunskega športa v drugo kariero je za večino športnikov eden najzahtevnejših življenjskih izzivov, saj se pred njimi odpre novo življenje, ki prinaša tudi iskanje nove identitete, nov socialni krog, drugačne dnevne rutine. Tisti, ki se že med športno kariero aktivno ukvarjajo z vprašanjem Kaj po tem?, prehajajo lažje, podpora sistema pa je pri tem pomembna.

»Že od osnovne šole sem razvijal dve vzporedni zanimanji – za šport ter pridobivanje znanja na različnih področjih, kot so fizika, kemija in matematika. Odraščal sem med bazenom in šolo, ki sta bila zame enako pomembna, čeprav je plavanje postajalo vedno bolj intenzivno,« pojasnjuje nekdanji vrhunski plavalec Jernej Mencinger, zdaj vodja oddelka za validiranje v NLB.

»Po končani športni karieri sem prvič občutil praznino, saj šport daje jasno strukturo in identiteto. Prehod ni bil enostaven,« priznava. Ga je pa šport pomembno oblikoval, naučil ga je potrpežljivosti in dolgoročnega razmišljanja. Zdaj prehod vidi kot logično nadaljevanje poti, izkušnje iz športa je prenesel v novo okolje. V NLB sta ga privabila analitičen, teoretičen pristop ter priložnost sodelovati pri vzpostavljanju ekipe za modeliranje in validiranje.

»Delovali smo kot močno povezana ekipa, kjer so poglobljene strokovne razprave in delo s podatki vodili v razvoj in razumevanje modelov, to pa postopoma tudi v prevzem večje odgovornosti in vodenje oddelka. Pri tem so mi športne izkušnje dale ključne prednosti – predvsem disciplino, vztrajnost, sposobnost dela pod pritiskom in analitično doslednost – ki jih je zunaj vrhunskega športa težje tako dobro razviti.«

Regeneracija v športu je počitek v poslu

Da so značilnosti uspešnega športnika podobne, kot jih ima uspešen posameznik v poslovni karieri in tudi v družini, se strinja Miran Stanovnik, enduro motorist, ki je med drugim 18-krat nastopil na vzdržljivostnem reliju Dakar, bil podjetnik, poveljnik športne enote v Slovenski vojski, zdaj pa že tretji mandat župan občine Log - Dragomer.

Sam prehoda iz športne kariere v poslovno ni zelo občutil, po njegovem zato, ker je kot športnik opravljal veliko funkcij in pri tem pridobil različne izkušnje. »Tako med športno kariero kot kasneje in vse do danes sem se bil vedno pripravljen učiti od ljudi, ki imajo na nekem področju več izkušenj in znanja kot jaz,« pravi.

Na svoji poti se vedno obda s strokovnjaki s tistih področij, ki jih potrebuje, in tak način razmišljanja se mu obrestuje. »Športnike bi bilo treba tudi naučiti, da včasih ego, ki ga sicer potrebujejo v športu, dajo nekoliko na stran. To jim da prednost, da stopijo na višjo stopnico,« razmišlja.

Na vprašanje, katere kompetence, ki jih je pridobil kot športnik, mu na poslovni poti pridejo najbolj prav, poudari pomen počitka. »V športu počitek pomeni regeneracijo. Podobno je v poslu, sploh če ta od tebe zahteva kreativnost, ki potem prinaša rezultate.«

Poleg tega pa tudi ferplej, ki je pomemben tako v vsakdanjem kot v poslovnem življenju. Ponosen je, da je kot športnik prejel evropsko nagrado za ferplej, ker je na reliju Dakar pomagal tekmici, ki se je znašla v težavah, in s tem tvegal lastno diskvalifikacijo. Šport posameznika nauči tudi fleksibilnosti, prilagodljivosti v okolju, ob ovirah iskanja rešitev skupaj s timom in zaupanja.

»Včasih je na kakšno stvar treba pogledati z razdalje in brez nepotrebne evforije ter adrenalina narediti prve korake k rešitvi,« poudarja.

Dvojna kariera

Kako bi profesionalni športniki lažje prehajali v delovno kariero? Po Mencingerjevih besedah bi potrebovali podporo pri tem že med kariero, ne šele ko se konča. »Trenutni sistem ponuja določene prilagoditve, kot so status športnika in posamezne študijske prilagoditve, vendar so pogosto premalo usklajene, neenotne med institucijami in v praksi odvisne od posameznikov.«

Ključno je pridobivanje delovnih izkušenj med kariero, kar pa je pogosto težko izvedljivo, zato bi bile smiselne povezave s podjetji, kjer bi športniki lahko sodelovali v krajših, projektnih ali sezonsko prilagojenih oblikah dela, ko ne tekmujejo ali trenirajo. Potrebovali bi premik k bolj integriranemu sistemu dvojne kariere, kjer šport in izobraževanje nista ločena procesa, temveč gre za vzporedno in usklajeno razvijanje posameznika. Samo tako bi bil prehod iz športa v poklicno okolje bolj naraven, postopnejši in manj odvisen od individualne iznajdljivosti.

Dr. Tomaž Čater, profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki se ukvarja s športnim menedžmentom, ocenjuje, da je bil posebej v zadnjih letih v Sloveniji narejen korak naprej pri sistemski podpori športnikov za prehod v drugo kariero. Spomni na nacionalni karierni center, ustanovitev katerega OKS napoveduje v začetku letošnjega julija ter na certifikat športnikom prijazno izobraževanje, ki ga prav tako OKS podeljuje zavodom v srednjem-, višjem- in visokošolskem izobraževanju, ki športnikom omogočajo učinkovito usklajevanje športnih in šolskih obveznosti. Letošnje šolsko leto ima ta certifikat skoraj 60 izobraževalnih ustanov.

»Pomembno je, da ta podpora na voljo že v času, ko je posameznik še aktiven športnik, ne šele po tem, ko to kariero konča. Torej, da se ne razvija v času kariere samo tekmovalno, ampak tudi na področju izobrazbe, da izdeluje načrt glede zaposljivosti in finančne stabilnosti po tem,« poudarja in dodaja, da so se pomena tega čedalje bolj zavedajo tudi v posameznih športnih zvezah. Kot primer dobre prakse navaja odbojkarsko zvezo, kjer bo v novi strategiji temu področju namenjene precej pozornosti.

Za več sodelovanja med športom in šolo

Dr. Mojca Doupona, profesorica na fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, ki v okviru evropskega projekta skupaj z evropsko biatlonsko zvezo raziskuje ovire mladih športnikov pri usklajevanju šolskih in športnih obveznosti, ocenjuje, da imajo v Sloveniji mladi talentirani športniki na različnih starostnih stopnjah različno dobro sistemsko urejene možnosti izobraževanja ob hkratni polni vpetosti v trenažni in tekmovalni ritem.

Na srednješolski ravni imamo športne oddelke na posameznih šolah, kamor so razporejeni mladi športniki, ki dosegajo določene ravni na športnem področju in so uspešni v šoli. Kjer so oddelki v celoti namenjeni enemu športu, so pogoji drugačni kot tam, kjer so v enem razredu zbrani športniki različnih športov, kjer imajo mladi različno razporejene treninge, tekme, nekateri so aktivnejši v zimski, drugi v poletni sezoni itn.

V resnici pa je vse zelo odvisno od učiteljev, ki neposredno poučujejo te mlade, poudarja sogovornica, koliko poznajo posamezni šport in obremenitve, ki jih prinaša posamezniku, koliko posluha imajo na splošno za šport in kako ga vidijo v primerjavi s šolskimi obveznostmi. V nekaterih šolah imajo tako to zelo dobro urejeno, ni jih pa veliko, pravi. To področje bi lahko uredili s smernicami za dvojno kariero, ki so jih v nekaterih državah že uvedli.

Izzivi usklajevanja dvojne kariere

Raziskava o izzivih mladih biatloncev v Sloveniji pri usklajevanju športnih obveznosti in izobraževanja je pokazala, da je največja težava čas. Biatlon združuje dva športa hkrati – tek na smučeh in streljanje – zato za treninge porabijo veliko časa. »Ne samo za treninge, tudi za vožnjo na Pokljuko, kjer je poligon. Kot navajajo, jih trenerji poberejo v šoli in jih odpeljejo na trening, zvečer pa domov. Po dolgem dnevu težko sedejo še za knjige,« pravi Doupona.

Še posebej v zimski sezoni v šoli veliko manjkajo in vse morajo nadoknaditi. Trenerji jih spodbujajo pri učenju, težava pa se lahko pojavi pri določenih predmetih, kjer je potrebna razlaga. Ker se mladi športniki učijo predvsem iz zapiskov sošolcev, nekaj gradiva pa jim je na voljo tudi v e-učilnicah, se trenerji včasih vključujejo tudi v učni proces, ali pa v ekipi poiščejo koga, ki lahko pomaga pri razlagi. Sistem ne nudi veliko podpore pri tem, na primer v smislu, da bi učitelji imeli na voljo dodaten čas tudi za te mlade.

Sogovornica poudarja, da bi tovrstne izzive, ki jih imajo tudi v drugih športih, lahko bolje reševali z večjo povezanostjo športnih zvez in šol, ki bi skupaj iskale rešitve. V tujini, predvsem v Skandinaviji, je med primeri dobre prakse izpostavila, da določene šole organizirajo predavanja za športnike zunaj njihovih sezon. Večjo dostopnost bi omogočila tudi spletna ali pa posneta predavanja, ki bi omogočila mladim, da si jih lahko ogledajo kasneje.