Rdeči karton nekaterim staršem na tribuni

Vrednote v športu zagotavljajo, da šport ni kaotičen boj za prevlado, ki temelji na surovi fizični moči, ampak je plemenita disciplina in šola za življenje. Spoštovanje, prijateljstvo, ferplej, odgovornost in sodelovanje športniki prenašajo z igrišča tudi v vsakdanje življenje. Kako močno so jim zavezani, ali je v ospredju zmaga ali pa empatija in odgovornost, je odvisno predvsem od klime, ki jo ustvarjajo trenerji, pa tudi starši in navijači.

Po raziskavah naj bi imeli trenerji največji vpliv, saj da športniki svojo moralo na igrišču prilagodijo tistemu, kar trener nagrajuje. Če pohvali »pametno storjen prekršek«, bo športnik to sprejel kot normo.

A zunaj igrišča – naj bo doma, na tribuni ali na poti s tekme – so moralni temelj starši, od katerih mladi športniki tudi čutijo največji pritisk. Ali na tribuni kričijo na sodnike, otroke in druge starše? Jih zanima, ali je otrok na tekmi zmagal ali užival? Ali med vožnjo domov kritizirajo sodnika, zaradi katerega da je »naša« ekipa izgubila, ali pohvalijo dobro nasprotnikovo potezo?

»Otrok na igrišču pogosto ponavlja vedenje, ki ga vidi na tribuni. Če starši kričijo na sodnika, ponižujejo nasprotnika ali merijo vrednost otroka le na podlagi rezultata, ta dobi sporočilo, da je zmaga pomembnejša od poštenosti in da je njegov tekmec sovražnik, namesto partner v igri. Zato se bo tako tudi obnašal. Če pa starši pri otroku spodbujajo trud, spoštovanje in veselje do igre, bo ta lažje razvil zdrav odnos do športa in tudi do življenja,« poudarjajo v Olimpijskem komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez (OKS).

Pomemben je pogovor z mladimi

»Ključno je, da je igra poštena. Da ob kakršnih koli zapletih, na primer pri sodniških odločitvah, pošteno povemo, kaj se je zgodilo, z vidika tekmovalcev pa ferplej pomeni tudi spoštovanje nasprotnikov in sotekmovalcev,« pove Miha Koncilija, prvi trener Tadeja Pogačarja, ki zdaj skrbi za Pogi & Pika team. Strinja se, da se razumevanje koncepta ferpleja spreminja. Pri delu z mladimi kolesarkami in kolesarji so na to zelo pozorni in se pogovarjajo o tem. Še posebej če mladi športnik ali športnica v zanosu neustrezno reagira, komu kaj neprimernega reče.

V splošnem se tudi v kolesarstvu občuti, da se vse dogaja zelo hitro, da je z internetom šport postal globalen, navijačev je veliko več in na voljo je veliko informacij, ki jih vsakdo želi dobiti čim prej. Vse to vpliva tudi na čustva. Tako se tudi v kolesarstvu včasih zgodijo nespoštljiva ali nekorektna dejanja, ki jih v preteklosti niso bili vajeni, prizna.

»Najbolj sporni se mi zdijo različni komentarji pod članki, kjer lahko vsakdo anonimno napiše, kar hoče. Posebnost našega športa je tudi, da so kolesarji na tekmah dobesedno na dosegu roke navijačev, ki so sicer v veliki večini zgledni. Določen odstotek pa jih iz različnih vzrokov naredi kaj, kar ne le da ni korektno, lahko je tudi škodljivo ali nevarno za športnika,« opiše.

O vplivu domačega okolja in pritiskih staršev na trenerje, na kar so v preteklosti že javno opozorili v nekaterih klubih iz ekipnih športov, Koncilija pravi, da je kolesarstvo kot individualni šport glede tega manj konfliktno. Res pa je, da se starši kolesarjev v najstniških letih veliko pogosteje kot v preteklosti pozanimajo pri trenerju, zakaj njihov otrok ni bil uvrščen v ekipo za tekmo. »Ferplej pri mladih športnikih vidim v tem, da se spoštujejo med seboj, da so po tekmi prijatelji in se družijo,« poudari kot najpomembnejši del.

Koristi športa pred rezultati

Športna psihologinja dr. Maja Smrdu meni, da so v športu mladih starši tisti, ki lahko največ naredijo, da bodo otroci razvili ustrezno športno kulturo, in posledično so oni tudi – seveda ne vsi – največji izziv poštene igre. »S komentiranjem sodniških odločitev, vmešavanjem v delo trenerjev, zelo nešportnim obnašanjem na tribunah, čemur v resnici sploh ne moremo reči navijanje,« našteva in doda, da otroci na igrišču in tudi sicer lahko postanejo njihov odsev.

Poudarja številne pozitivne vplive vključevanja že vrtčevskih otrok v šport. Po raziskavah imajo na primer boljše sposobnosti načrtovanja, organizacije, bolje razumejo in umeščajo informacije, ki jih prejemajo iz okolja. Kot dodajajo v OKS, se otrok v športu nauči tudi, kako zmagati, ne da bi, na primer, ponižal drugega, kako izgubiti brez iskanja izgovorov, kako sodelovati v ekipi, spoštovati pravila, vztrajati, ko je težko, »te vrednote posameznika prek športa spremljajo tudi v vsakdanjem življenju. Šport ni le prostor medalj in rezultatov, je prostor, kjer se učimo, kakšni ljudje si želimo biti. Zato je krepitev športnih vrednot ena najboljših naložb v prihodnost družbe.«

Starši bi se v prvi vrsti morali zavedati teh prednosti, pravi Maja Smrdu, in da je doseganje športnih rezultatov drugotnega pomena. Še posebej, če vemo, da manj kot odstotek tistih, ki trenirajo kot otroci, postanejo vrhunski, profesionalni športniki, kar običajno pričakujejo ambiciozni starši.

Samo 0,02 do 0,03 odstotka srednješolskih športnikov pride do najvišjih lig, kot je na primer NBA. Tudi med zelo talentiranimi mladimi (npr. top 100 na svetu v mladinskih kategorijah), jih samo med 20 in 35 odstotkov ostane vrhunskih tudi v odrasli konkurenci. »Starši, ki poudarjajo v zgodnji starosti samo uspeh in ne razvoja, ki ga omogoča šport, vzgojijo osebo, ki ne bo zadovoljna s svojim življenjem, saj bo razvila predvsem ekstrinzične vrednote in bo pretirano odvisna samo od potrjevanja drugih,« je poudarila odgovornost družine. 

Navijaški ferplej

Dogajanje na tribunah sogovornica povezuje s socialno psihologijo. Posameznik kot del večje množice deloma izgubi občutek osebne odgovornosti, postane bolj impulziven in verjetneje naredi kaj, česar sam ne bi. Pa naj bo to žaljenje, žvižganje ali pa izražanje pozitivnih čustev, na primer ploskanje za dobre poteze, za sodelovanje ekipe.

Vzdušje na tribunah je zelo pomembno tudi za pošteno igro na igrišču, saj se čustva od tam prenašajo. Pozitivno energijo, evforijo navijačev igralci začutijo in zato govorijo o publiki kot dodatnem igralcu. To je še posebej koristno, ko športnikom zmanjkuje energije, in da ob napakah, ko se tekma lomi, dobijo spodbudo.

Tako kot športniki začutijo spodbudna čustva, začutijo tudi agresijo, ki se izraža z žvižgi, metanjem stvari na igrišče, s čimer lahko ustavijo nalet nasprotnega moštva. Raziskave kažejo, da igralci zaradi negativnega socialnega pritiska s tribun tudi sami postanejo agresivnejši in simuliranje se lahko stopnjuje, če občinstvo to spodbuja. »V takih okoliščinah ima trener zelo pomembno vlogo kot mediator med igralci in navijači, razmere pa lahko ublaži tudi sodnik,« pravi Maja Smrdu.

Podobno kot na športnike in trenerje občinstvo lahko vpliva tudi na odločitve sodnikov, da na primer podzavestno dovolijo agresivnejšo igro. »Še dodatno dimenzijo takšno obnašanje dobi, kadar so na igrišču otroci, starši pa kot navijači kričijo, spodbujajo grobo igro, odrivanje in podobno.

V tem primeru lahko govorimo o normalizaciji nasilja od mladih nog, o čemer veliko poročajo tudi trenerji, ki marsikdaj nimajo moči ukrepati proti takšnim staršem,« še pojasnjuje. Spremembe pravilnikov, ki jih pripravljajo v posameznih športnih zvezah, bodo to področje izboljšale, saj bo večji poudarek na integriteti in varnem športnem okolju.

Izobraževanje mladih in zgledi

»Verjamemo, da je prava pot do sprememb izrazito preventivno delovanje, zato skupaj s partnerji, predvsem Fundacijo za šport ter ministrstvom za gospodarstvo, turizem in šport, veliko pozornosti namenjamo spodbujanju in krepitvi športnih vrednot med mladimi,« poudarjajo v OKS. S svojimi aktivnostmi vsako leto dosežejo več kot 20.000 otrok. Na šolah imajo program mini olimpijad, kjer pred vsakim začetkom izvajajo olimpijski protokol, namenjen poudarjanju olimpijskih vrednot, ferpleja, spoštovanja pravil in pozitivnega odnosa do tekmovanja.

»Otroci tako že ob prvem stiku s športom dobijo jasno sporočilo, da rezultat ni edino merilo uspeha.« V okviru Olimpijskih uric, namenjenih predvsem osnovnošolcem, lahko pa tudi srednješolcem, vsako leto izvedejo več kot 30 delavnic na temo vrednot, športnega obnašanja, olimpizma in spoštovanja v športu.

Pomembno pa je tudi mednarodno sodelovanje, kjer izmenjujejo dobre prakse in sledijo sodobnim pristopom pri spodbujanju etike, spoštovanja in odgovorne športne kulture. Pomembno se jim zdi tudi poudarjanje primerov ferpleja, športnega duha, pomoči nasprotniku, spoštljivega ravnanja in zglednega vedenja.

V zadnjem obdobju sta Mednarodni komite za fair play in Evropsko gibanje za fair play prepoznala in nagradila mlado atletinjo Lino Žlindra, ki je leta 2023 na državnem prvenstvu U14 in U12 v skoku v daljino po tekmovanju sodnike opozorila na napako pri meritvi rezultata tekmice. Napako so popravili, sama pa je zaradi tega izgubila medaljo. Brin Vovk Petrovski pa je na mednarodnem turnirju v namiznem tenisu nasprotniku iz Nigerije, ki ni imel ustreznega loparja, tega posodil in mu je zaradi tega grozila izključitev.