Sam proti tovarnam: ne ustavita ga niti kaktus niti kamela

Koroški motorist Toni Mulec je januarja z zmago na reliju Dakar v kategoriji rally 2 dosegel enega od večjih uspehov slovenskega motošporta in dokazal, da se lahko tudi brez podpore tovarniškega moštva z motorjem KTM 450 Rally Factory Replica bolj ali manj enakovredno kosa z najboljšimi vzdržljivostnimi dirkači na svetu. Med pripravami za nadaljevanje sezone in že tudi za Dakar 2027 je 40-letni as iz Legna pri Slovenj Gradcu, ki se je v minulih dneh na preizkušnji za svetovno prvenstvo v Argentini izkazal s skupnim 11. mestom in tretjim v razredu rally 2, v natrpanem urniku le našel čas za Delovo poslovno konferenco Šport in zanimiv intervju, v katerem je spregovoril o zakulisju svojega športa, boju z bogatejšimi tekmeci, večnem iskanju finančnih sredstev in veliki želji, da bi postal svetovni prvak.

Kar težko sva se uskladila za ta pogovor. Kot ste mi omenili, ste imeli veliko različnih opravkov. Kaj vse počnete?

»Ker sem bolj ali manj sam za vse in nimam za seboj mehanizma, ki bi delal zame, sem res polno zaposlen. Zmage na reliju Dakar sem se seveda nadvse razveselil, vendar je prinesla s seboj tudi ogromno obveznosti. Zaradi tega uspeha se moja sezona nadaljuje, zaradi česar potrebujem precej več sredstev, hkrati pa so se že začele tudi priprave za Dakar 2027. Ob tem sem imel še dirko v Argentini, pred katero sem želel opraviti še trening v puščavi, vendar pa so se mi ti načrti »sfižili«. Nenehno se moram prilagajati različnim okoliščinam, ustvarjati vedno nove načrte, iskati denar ... Zaradi tega sem toliko bolj hvaležen vsem, ki mi kakorkoli pomagajo; pravzaprav vsi to počnejo prostovoljno.«

Koliko dirk imate na leto?

»Za svetovno prvenstvo jih je pet in letos bom – zaradi odličnega položaja v skupni razvrstitvi – prvič poskusil odpeljati vse. Zaradi izjemno visokih stroškov je to zame skoraj nemogoče oziroma izjemno težko izvedljivo. Vsaka preizkušnja je sicer zame odlična priprava za Dakar.«

Kakšne cilje zasledujete?

»Želim si osvojiti naslov svetovnega prvaka, ki bi mi v marsičem olajšal nadaljnjo športno pot. Naredil bom vse, da si ga bom tudi pridirkal, čeprav moram priznati, da mi je zelo težko tekmovati proti tovarniškim dirkačem, ki imajo v ekipah podporo številnih strokovnjakov. To je moj hendikep v primerjavi z njimi, po drugi strani pa imam toliko večjo željo po dokazovanju oziroma po tem, da jih premagam.«

Kje še vidite svoje prednosti?

»V tem, da se znam dokaj hitro prilagoditi določeni situaciji. Morda tudi v izbiri posameznih materialov, saj glede njih nisem vezan na določene pokrovitelje.«

Kolikšna je možnost, da bi po takšnih uspehih tudi sami prejeli vabilo v tovarniško moštvo?

»Zagotovo možnosti za to so, vendar pa je treba pri tem gledati širšo sliko. V našem športu se večinoma sklepajo kratkoročne pogodbe, ki so dvorezen meč. Ko enkrat postaneš tovarniški dirkač, imaš na voljo zelo malo časa, da se prilagodiš na motor, ljudi ... Če v tem kratkem času ne oddelaš tako, kot od tebe pričakujejo, hitro izgubiš sedež. Zaradi tega je treba biti pri tem nadvse previden.«

Z zmago na reliju Dakar v razredu rally 2 je Toni Mulec januarja letos dosegel za enega od večjih uspehov slovenskega motošporta. FOTO: Giuseppe Cacace/AFP

Zagotovo ste na dirkah doživeli že marsikaj – kaj je bilo za vas najbolj nenavadno?

»Zanimivo vprašanje. Zgodilo se mi je res že veliko stvari, največji vtis pa je name naredila medsebojna kolegialnost, ki morda v drugih športih ni tako navzoča. To bi morali tudi ohranjati – ne le na dirkah, temveč nasploh v življenju.«

Kaj pa kakšna bližnja srečanja? Miran Stanovnik je pred leti trčil v kravo ...

»Jaz sem se enkrat na treningu zaletel v kamelo. Ko sem namreč skočil čez sipino, se je kar naenkrat pojavila pred menoj, tako da se ji nisem mogel več izogniti.«

Kakšne so bile posledice?

»Za oba najboljše možne, saj sva jo odnesla brez poškodb. Še najhuje jo je skupil moj motor. Na dirki v Argentini pa sem po padcu pristal naravnost v kaktusu. Na srečo sem lahko nadaljeval preizkušnjo.«

Poškodbe so sicer sestavni del dirk. Katera je bila najhujša, ki ste jo staknili?

»Najhuje sem se poškodoval pred dvema letoma, ko sem pičla dva meseca pred štartom Dakarja zaradi okvare na motorju grdo padel in pri tem utrpel enajst zlomov na šestih različnih mestih. Takrat se je vse skupaj precej zapletlo.«

Kako se prehranjujete med preizkušnjami?

»Jemo, kar nam pripravijo prireditelji. Zjutraj zajtrkujemo, kosilo pa dobimo, če se pravočasno vrnemo v cilj. V večini primerov ga ne ulovimo, tako da nam potem preostane le še večerja. Po njej že začnemo loviti spanec, ki je zaradi kratkih noči izjemno pomemben. V bivaku je sicer precej hrupno, tako da ni lahko (za)spati. Tudi glede prehrane so tovarniški dirkači v prednosti, saj imajo ekipe svoje kuhinje.«

Kakšne so na vzdržljivostnih dirkah nagrade?

»Zelo nizke. Če se ne motim, jo v razredu rally 2 prejme najboljših pet oziroma šest dirkačev.«

Ali nam lahko zaupate, koliko ste prejeli za zmago?

»Za prvo mesto sem dobil 15.000 evrov. Zmagovalec v razredu rally GP je prejel 50.000 evrov.«

Koliko znaša vaš proračun za sezono?

»Na to vprašanje ne znam odgovoriti natančno, toda na tej ravni, na kakršni sem, se suka okrog 300.000 evrov. Pri tem sem domala z vsem na minimumu, marsikdaj sem zaradi sestanka s sponzorjem prikrajšan za trening, včasih se moram odpovedati tudi spancu in kosilu ...«

Potemtakem imate glede tega še rezerve?

»Da, toda dan ima le 24 ur. Ko se enkrat nabere toliko obveznosti, moraš nekaj pač odščipniti. Ko se enkrat znajdeš v tem kolesju, moraš iti z njim in oddelati svoje. Ko enkrat zbereš 100.000 evrov in nato vložiš 150.000, ne moreš kar odnehati.«

Na Delovi poslovni konferenci je bil med gosti tudi skakalni šampion Domen Prevc. Kakšno je vaše mnenje o njem?

»Moram reči, da je izjemna osebnost in odličen promotor slovenskega športa, da o njegovih dosežkih sploh ne govorim. Če sem iskren, sem prijetno presenečen nad tem, kako dobro in mirno opravlja vse obveznosti. Takšnih ljudi bi vsekakor potrebovali več. Čeprav se zavedam, da so mu javni nastopi tudi v breme, bi si želel, da bi jih imel več, kajti od njega se je možno res veliko naučiti. Nekako bi si tudi sam želel, da bi lahko zadeve opravljal mirneje. Kot ste se lahko sami prepričali, me je bilo že težko dobiti za ta intervju.«