Starši ostanejo starši in prva podpora športniku (VIDEO)

Na okrogli mizi z naslovom Po poti zmagovalcev: od talenta do ikone – kako nastane vrhunski športnik, v okviru poslovne konference Delovega poslovnega centra (DPC) z naslovom Šport je posel: kako ustvariti zmagovalce prihodnosti, so sodelovali starši vrhunskih športnikov. In sicer sicer Darja Garnbret, mama Janje Garnbret, najboljše plezalke na svetu, Rebeka Zdešar, mama Žana Kranjca, olimpijskega podprvaka v veleslalomu, ter Janez Bijol, direktor podjetja Bijol, predsednik panoge za alpsko smučanje pri SZS in oče nogometaša Jake Bijola.

Razpravo so odprli z vprašanjem o vplivu staršev na začetek kariere. Darja Garnbret je za Janjo želela, da se poleg šole ukvarja še z nečem. Šport so izbrali za to, da je kot zelo živahen, hiperaktiven otrok lahko porabila energijo. Tako so izbrali plezanje in ob tem, da se je zavedala pomena podpore, ki jo nudi hčeri, je bila tudi stroga mama. Na prvih tekmah jo je prevzelo, kako športniki navijajo za svoje boljše sotekmovalce in ta miselnost jo je prevzela, jo želela prenesti tudi na Janjo.

Pomembno je spoštovati druge, biti prijazen in ostati enaka osebnost ne glede na uspehe, ki jih dosega. »Ponosna sem, da Janja čuti potrebo, da me pokliče, da obstaja most med nama,« je dejala Darja Garnbret, ki je vrednote hčeri predajala tudi tako, da sta skupaj gledali filme in jih komentirali ter iz njih jemali življenjske nauke.

Rezultate pričakuje zaradi otroke, ne zaradi sebe

Rebeka Zdešar je dejala, da v njihovi družini vrhunski šport nikoli ni bil tema pogovora, niti ni bil cilj, da bi Žan postal vrhunski športnik. Vpisali so ga v šport, ker je bil športni tip, v smučanje pa, ker so bili prijatelji tam. Na mladinskih tekmah so prepoznali, da gre zares, doma pa se zaradi tega ni nič spremenilo, »način življenja ostane isti, samo na tekme smo začeli hoditi v tujino. Nismo razmišljali, da sploh obstaja mladinsko svetovno prvenstvo, dokler ni prišel domov, in nam povedal, da gre. In enako je bilo, ko se je uvrstil na svetovno prvenstvo.« Sčasoma pričakuješ rezultate, je dejala, Zdešarjeva, vendar ne zaradi sebe, ker si sam želiš, ampak zato, da ne bi bil sam razočaran.

Kadar v karieri ne gre po načrtu, je ravno to, da se doma ne pogovarjajo o športu, velika prednost. »S tem pokažemo, da šport ni vse in da nek neuspeh na tem področju ne pomeni konca sveta, da imajo težave tudi drugi, na primer v poslu, in da se vse da rešiti.«

Kot je povedal Janez Bijol, je bila prva izbira v njihovi družini smučanje in tako je Jaka najprej stal na smučkah. Pri sedmih letih so ga na pikniku trenerji začeli novačiti v lokalni nogometni klub. Ko je postal državni prvak v smučanju, je stopil z odra in nam povedal, da je zadnjič smučal, s prehodom v gimnazijo pa se je odločil, da bo profesionalni športnik in si je tudi napisal, kje se vidi v prihodnje ter načrt.

Dotaknil se je vključenosti staršev v klube, kjer so njihovi otroci. Sam ni nikoli delal v športu, kjer je bil sin, še ko je sam treniral, je občutil, da to ni nujno pozitivno. »Večji del staršev je zdaj vpetih v smučanje, mešajo se v delo trenerjev, v postavljanje programov, sestavljali bi ekipe. Gre za velik konflikt interesov,« je pojasnil.

Prednost je biti zunaj cone udobja

V razpravi z moderatorjem Igorjem E. Bergantom o oblikovanju športnika kot blagovne znamke sta sodelovala še Katja Fašink, menedžerka (W.B.F. licensed manager) Eme Kozin, slovenske svetovne prvakinje v boksu, ter Filip Flisar, nekdanji smučar prostega sloga v disciplini smučarski kros.

Flisar se je strinjal s starši zdajšnjih vrhunskih športnikov, da vzgajati športnika ne sme biti starševskih projekt. »Če bi gledali tako, da bile zelo majhne možnosti za uspeh. Je pa težko reči, kdaj je tista meja, ko ukvarjanje s športom preide v neko profesionalnost. Kot otrok se začneš ukvarjati s športom, starši te podpirajo, vedno boljši si in na neki točki se odločiš in si rečeš, da boš vložil vse, tudi v relaciji do izobraževanja, drugega dela.«

Biti športnik je tako fizično kot psihično naporno, rezultati te lahko zavedejo, ko ne gre, je težko, ko si uspešen, se lahko okrog tebe zberejo ljudje, ki bi se radi okoristili. Ob vsem tem potrebuješ steber, nekoga, ki mu res zaupaš. In to so starši. Med športnikom in starši nastane najbolj pomembna vez.

Na vprašanje, kaj loči slovenske športnike od ostalih je dejal, da večinoma zrastejo v zahtevnem okolju, kjer jim ni vse postlano, ves čas so zunaj cone udobja. »Tako smo v zahtevnih razmerah borbeni, gremo prek sebe. Tisti, ki imajo vse na pladnju, hitro pokleknejo v težkih situacijah.« Dodal je, da šport potrebuje več financ in boljše programe, vendar »ali bi s tem izbrisali našo prednost? Vprašanje je, kako ponuditi boljše pogoje ob tem pa ohraniti mentaliteto, ki nas ločuje od drugih.

Katja Fašink je dejala, da menedžerji lahko naredi veliko dobrega za športnika. Pojasnila je, da sta z varovanko Emo prijateljici. To, da je njena edina varovanka, je prednost, »prvi v tej panogi imava etičen poslovni model, imava podjetje v solastništvu«. V praksi prepoznava vlogo družine, »najbolj prodorni ljudje niso imeli podpore doma. S tem, ko starši ne dojamejo oziroma ne začutijo, da je nekaj narobe, s tem potlačijo tudi otroka. Tako vstopiš kot menedžer, ko se športnik spopada s čustvenimi težavami,« je povedala. Kot je pojasnila, se nanju z Emo, ki je ambasadorka nenasilja – o boksu govori kot o veščini – obrne marsikdo od teh in mu ponudita pomoč.