

Blaž Brodnjak opozarja, da se mora Slovenija odločiti, kakšno gospodarstvo želi razvijati in kakšna delovna mesta bomo imeli v prihodnosti.
Denarja za velike energetske projekte v Sloveniji po besedah Blaža Brodnjaka ne primanjkuje. Tudi gradnja drugega bloka jedrske elektrarne Krško (JEK2), vredna več milijard evrov, po njegovi oceni ni nepremostljiva finančna ovira. Precej večjo težavo vidi v pomanjkanju dolgoročnih razvojnih odločitev. Kaj želimo zgraditi, koliko energije bomo potrebovali in kakšno gospodarstvo bomo z njo poganjali? Predsednik uprave NLB je na konferenci Energetika 2026 opozoril, da bi si morala Slovenija na ta vprašanja odgovoriti čim prej.
Na konferenci, ki sta jo 3. novembra na Bledu organizirala medijska hiša Delo in Delov poslovni center (DPC), so na okrogli mizi Ali si Evropa sploh lahko privošči zeleni prehod? poleg Brodnjaka sodelovali še Aleksander Mervar, direktor Elesa, Andrej Vizjak, generalni direktor GEN energije, Igor Koprivnikar, član uprave GEN-I, in Tomaž Štokelj, generalni direktor Holdinga Slovenske elektrarne. Razpravljali so o visokih cenah električne energije, naraščajoči uvozni odvisnosti, financiranju energetskih naložb in prihodnosti JEK2. Ob tem so opozorili tudi na dolgotrajne postopke umeščanja energetskih objektov v prostor in vprašanje, kako lahko Slovenija ob energetskem prehodu ohrani konkurenčno gospodarstvo.
Blaž Brodnjak je razpravo začel z odgovorom na vprašanje, ali so slovenske banke pripravljene financirati velike energetske projekte. Pojasnil je, da je za banke odločilen predvsem denarni tok, saj morajo pri posojanju odgovorno ravnati z denarjem varčevalcev. Toda razpravo je hitro razširil na vprašanje, kako Slovenija razpolaga s svojimi finančnimi sredstvi in koliko jih namenja dolgoročnemu razvoju. Kot je navedel, se je obseg slovenskega državnega proračuna od leta 2019 povečal s približno 11 na 19 milijard evrov letno. Ob tem je postavil vprašanje, kam je šlo dodatnih osem milijard evrov in koliko tega denarja smo namenili produktivnim naložbam v proizvodnjo in infrastrukturo. Po njegovi oceni je prevelik delež sredstev usmerjen v tekočo porabo, premalo pa v projekte, ki bi zagotavljali prihodnjo gospodarsko rast.
Takšna usmeritev lahko postane posebej problematična ob staranju prebivalstva. Vse več ljudi bo potrebovalo pokojnine in zdravstveno oskrbo, za njihovo financiranje pa bomo potrebovali gospodarsko rast. Brodnjak je opozoril, da sedanje ravni socialnih pravic dolgoročno ni mogoče zagotavljati brez povečanja ustvarjene vrednosti. Pri tem je pomembna tudi konkurenčnost podjetij. Za industrijo ni odločilna samo cena električne energije na trgu, temveč njen končni strošek, ki vključuje omrežnino in druge dajatve. Če slovenska podjetja poslujejo v bistveno dražjih razmerah od tujih konkurentov, težko vlagajo v razvoj in ohranjajo proizvodnjo.
»Denar ni ovira. Projekt izgradnje nuklearne elektrarne, tudi če je 16 milijard, če se ga deli malo s sosedi, pa se premosti čez 15-letno obdobje, ni ovira.«

Pomemben del razprave na okrogli mizi je bil namenjen prihodnosti drugega bloka jedrske elektrarne Krško (JEK2), predvsem njegovi gradnji, financiranju in dolgotrajnim postopkom umeščanja v prostor. Aleksander Mervar je opozoril, da se bo uvozna odvisnost Slovenije brez novih proizvodnih virov še povečevala, Andrej Vizjak pa ocenil, da bi se lahko sprejetje državnega prostorskega načrta za JEK2 zamaknilo do leta 2030, čeprav je začetek obratovanja leta 2044 po njegovem mnenju še dosegljiv.
Brodnjak je ob tem poudaril, da Slovenija potrebuje proizvodne vire, ki lahko zagotavljajo električno energijo neprekinjeno, ne glede na vremenske razmere. Sončne, vetrne in hidroelektrarne so namreč odvisne od razpoložljivosti sonca, vetra in vode, vse pogostejši vremenski ekstremi pa lahko dodatno vplivajo na njihovo proizvodnjo. »Moramo graditi obrate, ki imajo kakor koli 24/7 sposobnost proizvajanja energije. Zdaj, če Termo ni opcija, se zdi nuklearka edina alternativa,« je poudaril. Ob tem je kot primer navedel Kitajsko.
Je mogoče zgraditi JEK2 za 16 milijard evrov?
Glede financiranja je bilo njegovo stališče jasno: »Denar ni ovira. Projekt izgradnje nuklearne elektrarne, tudi če je 16 milijard, če se ga malo deli s sosedi, pa se premosti čez 15-letno obdobje, ni ovira.« Po njegovi oceni bi lahko Slovenija za takšno naložbo namenila del javnih sredstev, vključila zasebne vlagatelje in uporabila bančno financiranje. Kot eno od možnosti je omenil tudi izdajo trajnih obveznic, ki nimajo vnaprej določenega roka zapadlosti. Prepričan je, da je financiranje predvsem vprašanje strateške odločitve države, koliko želi vlagati v lastne proizvodne vire in zmanjševanje energetske odvisnosti.
Posebej je poudaril možnost sodelovanja s Hrvaško, saj po njegovih besedah obstaja interes za njeno vključitev v projekt JEK2. »Mislim, da je ključno vprašanje, ali nam bo uspelo izkoristiti zgodovinsko okno priložnosti za dogovor s Hrvaško, ki ima širše implikacije,« je poudaril. Po Brodnjakovem mnenju bi sodelovanje s sosednjimi državami, bodisi Hrvaško bodisi Italijo, lahko zmanjšalo finančno breme Slovenije in pospešilo postopke. Projekt bi namreč s podporo več držav članic dobil tudi večjo težo na evropski ravni.
»Če so Kitajci 30 (jedrskih elektrarn) zgradili, potem so jih z razlogom.«
Bi lahko Hrvaška pomagala financirati JEK2?
Toda Brodnjak je opozoril tudi na širšo težavo slovenskega razvojnega načrtovanja. Spomnil je, da država ob gradnji avtocest ni pravočasno predvidela prostora tudi za hitre železniške povezave. Podobno se po njegovem mnenju dogaja v energetiki, kjer se pomembni projekti zaradi dolgotrajnega odločanja in umeščanja v prostor odmikajo v prihodnost. Zato zagovarja odločnejše ukrepanje pri strateških naložbah. »Če stroka reče, da ima smisel, lex specialis, gremo v gradnjo,« je poudaril in se zavzel za posebne zakonske rešitve, ki bi omogočile hitrejšo izvedbo pomembnih projektov.
Zakaj Slovenija pri velikih infrastrukturnih projektih izgublja dragoceni čas?
Več odločnosti pa po njegovem mnenju potrebujemo tudi pri uveljavljanju slovenskih gospodarskih interesov v Evropski uniji. Opozoril je, da Slovenija premalo izkorišča možnosti, ki jih evropska pravila dopuščajo za podporo strateško pomembnim dejavnostim. »Ker ne znamo iti v Bruselj pa udariti po mizi, ne pa zahtevati,« je bil kritičen.
Brodnjak je razpravo o energetski prihodnosti povezal tudi z vprašanjem, kakšno gospodarstvo želi Slovenija ohraniti. Opozoril je, da je Evropa velik del primarne proizvodnje preselila v druge dele sveta, posledice takšne odvisnosti pa so se pokazale že med pandemijo in ob zapletih v Sueškem prekopu, ko so bile prekinjene pomembne dobavne poti. Po njegovem mnenju mora Evropa zato ohraniti vsaj del proizvodnje ključnih surovin in komponent, tudi zaradi lastne varnosti.
Zakaj je ohranjanje evropske industrije tudi vprašanje varnosti? Blaž Brodnjak opozarja na posledice previsokih cen energije in odvisnosti od tujih dobaviteljev.
»Na koncu se zna zgoditi, da bomo zadnji dinozavri, taki mali prilagodljivi igralci.«
Slovenija ima po njegovem mnenju še vedno priložnost kot proizvajalka visoko kakovostnih izdelkov v manjših serijah, pri čemer sta prilagodljivost in zanesljivost dobave pomembni konkurenčni prednosti. »Na koncu se zna zgoditi, da bomo zadnji dinozavri, taki mali prilagodljivi igralci,« je opozoril. Vendar bi bilo po njegovi oceni zelo tvegano računati na to, da bomo obstali zgolj zato, ker bodo drugi proizvajalci prej propadli.
»Lahko se odločimo, da industrije nočemo. Samo potem se moramo vprašati, s čim bomo nadomeščali ta izpad. S kakšnimi delovnimi mesti in za koga bomo ponujali te storitve,« je opozoril. Ob tem se je vprašal, ali bomo v prihodnosti še imeli močno proizvodnjo ali pa bomo postali predvsem turistična država. Po njegovem mnenju zato potrebujemo jasno industrijsko strategijo in energetsko politiko, ki bo omogočala dolgoročni razvoj slovenskih podjetij.
»Lahko se odločimo, da industrije nočemo. Samo potem se moramo vprašati, s čim bomo nadomeščali ta izpad. S kakšnimi delovnimi mesti in za koga bomo ponujali te storitve.«
Evropa želi zmanjšati izpuste in povečati energetsko neodvisnost, vendar se ob tem spopada z visokimi cenami energije, naraščajočo porabo elektrike in velikimi potrebami po novih naložbah. Na drugi okrogli mizi konference Energetika 2026 so sogovorniki zato iskali odgovore na vprašanja, kako zagotoviti dovolj zanesljive in cenovno dostopne energije, kako financirati nove proizvodne vire in kako pospešiti njihovo gradnjo. Posebno pozornost so namenili prihodnosti JEK2, obnovljivim virom energije in razvoju elektroenergetskega omrežja. Razprava je pokazala, da bodo energetske odločitve prihodnjih let pomembno vplivale tudi na konkurenčnost slovenskega gospodarstva.
Konferenca, ki sta jo na Bledu organizirala medijska hiša Delo in Delov poslovni center (DPC), je pod osrednjo temo Evropa med energetsko suverenostjo in industrijsko konkurenčnostjo povezala vprašanja energetske varnosti, prihodnosti industrije in dolgoročnega gospodarskega razvoja Slovenije.

Komentarji