Pot do brezogljičnega cementa v Sloveniji

Alpacem Cement, edina cementarna v Sloveniji in hkrati eno tehnološko najnaprednejših podjetij v regiji, deluje v panogi, ki je odločilna za gradnjo in razvoj infrastrukture v državi. Vendar kot ena najbolj ogljično intenzivnih industrij nujno potrebuje razogljičenje svojega proizvodnega procesa. Evropski podnebni cilji so vse bolj ambiciozni, praksa pa pogosto pokaže, da je izvedba počasnejša, kot bi bilo potrebno za resničen zeleni prehod. Trajnostne rešitve zato zahtevajo dostopne in konkurenčne vire čiste energije, učinkovitejše proizvodne procese ter tudi zaupanje v skupnosti, v kateri industrija deluje.

Prav preplet energetike, regulative in odnosa do lokalnega okolja določa tempo, s katerim cementarna v Anhovem načrtuje svojo preobrazbo na proti ogljično nevtralne proizvodnje cementa.

Energetsko intenzivna industrija na preizkušnji

Cementna industrija je izrazit primer energetsko intenzivne panoge, saj je za proizvodnjo vsake tone cementa potrebna visoka količina električne in termične energije; od pridobivanja surovine v kamnolomu, proizvodnje klinkerja – osnovne surovine cementa, do mletja cementa.

Hkrati Evropska unija stopnjuje svoje podnebne cilje; novi strateški okviri poudarjajo prehod v elektrificirano industrijo in drastično znižanje emisij do leta 2040, kar pomeni za to panogo največjo transformacijo v njeni zgodovini.

Dr. Tomaž Vuk, predsednik uprave Alpacema Cementa, d.d. FOTO: Alpacem Cement

»Za ambicije, ki jih imamo v Evropi, smo preprosto prepočasni,« opozarja dr. Tomaž Vuk, predsednik uprave Alpacema Cementa. Poudarja, da od prvih načrtov do pridobitve dovoljenj in začetka izvajanja velikih industrijskih projektov pogosto mine več let: »V povprečju kar sedem, medtem ko večina naših globalnih konkurentov pridobi potrebna dovoljenja v približno polovico krajšem času, najbolj konkurenčni pa v manj kot treh letih, kar nas postavlja na rep razvitega sveta.« Ob tem dodaja še razmislek: »Če bomo samo za postopke dovoljenj porabili tretjino časa, ki nam je še ostal na voljo do leta 2050, bomo težko uresničili načrtovane cilje – kaj šele, da bi jih dosegli že do leta 2040.«

Industrija se medtem spopada z visokimi stroški energije, konkurenco iz držav, kjer so postopki umeščanja in pridobivanja dovoljenj hitrejši in energenti cenejši, ter z regulativo, ki je pogosto neusklajena med različnimi ravnmi odločanja.

Prehod k trajnostni proizvodnji cementa

Alpacemova pot k trajnostni proizvodnji cementa je jasno začrtana. V naslednjem desetletju si prizadevajo za vzpostavitev proizvodnje z minimalnim ogljičnim odtisom. Ključni del njihove poti bo kombinacija energetskih in tehnoloških rešitev, ki bodo omogočile učinkovitejše in okolju prijaznejše delovanje.

Eden od korakov je postopno povečevanje deleža obnovljivih virov energije, predvsem s postavitvijo sončnih elektrarn na lastnih površinah, s čimer želijo zagotoviti pomemben del potrebne električne energije za svoje delovanje. Hkrati preučujejo možnost uvedbe sistemov za izkoriščanje odvečne toplote, ki nastaja pri pečenju klinkerja. Ta toplota, ki je neizkoriščen stranski produkt, bi lahko postala vir električne energije, s čimer bi dodatno zmanjšali ogljični odtis.

Poseben poudarek namenjajo procesu pečenja in skrbni izbiri primernih goriv, kar neposredno znižuje ogljični odtis klinkerja in s tem cementov. V celotni Evropi cementarne uporabljajo vse več biomase za proizvodnjo klinkerja in na ta način tudi znižujejo emisije CO₂.

Razvoj poteka tudi na področju samih receptur cementa, kjer z zmanjševanjem deleža klinkerja in uporabo ustreznih mineralnih dodatkov, ki predstavljajo praviloma odpadne produkte ostalih industrij (npr. filtrski pepel in železarska žlindra) dosegajo nižje emisije že na ravni sestave izdelka.

Poleg tega skozi različne študije preverjajo možnosti zajema, transporta in skladiščenja zajetega CO₂, ki ga ni mogoče odstraniti z optimizacijo proizvodnega procesa.

V Anhovem povečujejo lastne obnovljive vire energije s postavitvijo sončnih elektrarn na svojih objektih. FOTO: Alpacem Cement

Energija kot odločilni dejavnik konkurenčnosti

V cementni industriji je energija ključna za pretvorbo naravne surovine - kamna, v končni proizvod - cement. V Anhovem porabijo večino energije v obliki toplote, ki je potrebna za pečenje klinkerja, preostanek pa v obliki elektrike za drobljenje, mletje in transport materialov. Če želi panoga preiti na ogljično nevtralno proizvodnjo, se bo morala energetska slika spremeniti. Za popolno razogljičenje industrije s pomočjo zajema CO₂, bo potrebne od dva- do trikrat več energije kot danes, ki bo morala prihajati iz čistih, nizkoogljičnih virov.

Tu se pokaže tudi vpliv globalne konkurence. »Če bo naš konkurent v Afriki imel cenejšo energijo, bo zeleni cement tam cenejši,« opozarja dr. Vuk. Zato v Alpacemu energetskemu vprašanju posvečajo veliko pozornosti. Zmanjševanje deleža fosilnih goriv, širitev lastnih obnovljivih virov, izboljšanje izkoristka toplote in raziskovalni projekti zajema ogljika imajo skupni imenovalec: brez cenovno konkurenčne čiste energije noben zeleni prehod ne bo vzdržen.

Z elektrifikacijo industrije bo treba okrepiti elektroenergetska omrežja, ki morajo prenesti bistveno večje obremenitve. To zahteva umeščanje v prostor, soglasja lokalnih skupnosti, usklajevanje med državami in jasno politično podporo. Hitrost prehoda bo odvisna od tega, ali bomo kot družba znali sprejeti nujne spremembe v infrastrukturi, ki brez sodelovanja in zaupanja ne morejo steči.

Brez zaupanja ni zelenega prehoda

Vsaka energetsko intenzivna industrija deluje v konkretnem prostoru in v dialogu z ljudmi, ki tam živijo. »Pri tako velikih transformacijah je nujno, da se znamo slišati. Če si ne zaupamo, bomo vsak korak preverjali v nedogled ali ga blokirali,« opozarja dr. Vuk.

Zato v Alpacemu zadnja leta veliko energije usmerjajo prav v krepitev povezav. V ospredje postavljajo odprt dialog z lokalnim prebivalstvom, občino, državo in okoljskimi organizacijami ter v osveščanje, zakaj je njihova prisotnost pomembna za širšo skupnost, in ne le za gospodarsko verigo.

FOTO: Miran Kambic

Cement kot temelj infrastrukture in strateška priložnost za Slovenijo

Cement ostaja eden ključnih materialov sodobne infrastrukture. Prav zaradi svoje trajnosti, požarne varnosti in lokalne dostopnosti omogoča zanesljivo in dolgoročno gradnjo.

Z razvojem cementov z nižjim ogljičnim odtisom se spreminja tudi pogled na gradbene materiale. Dr. Vuk pojasnjuje, da »v evropskem stavbnem fondu predstavlja približno 50 odstotkov mase beton,« vendar »le okoli 15 odstotkov vgrajene energije.« Prav zato beton in les v prihodnje ne bosta razumljena kot tekmeca, temveč kot komplementarna materiala, ki vsak na svojem področju ponujata najboljše rešitve z bistveno nižjim vplivom na okolje.

To odpre pomemben prostor za nove arhitekturne in inženirske pristope, usklajene s trajnostnimi standardi. Slovenija lahko s preobrazbo cementarne v Anhovem pokaže, da je tudi energetsko intenzivna industrija sposobna postati zgled zelenega prehoda in del rešitve, ne le del izziva.

Naročnik oglasne vsebine je Alpacem Cement