Energetika potrebuje preudarnost in realne cilje

Energetski prehod ni izbira ene tehnologije, temveč iskanje uravnoteženega portfelja virov, omrežij in znanja. Uroš Kerin, direktor Elektroinštituta Milan Vidmar, govori o možnostih razogljičenja industrije, razpršeni proizvodnji, visokih stroških infrastrukture, slovenskih razvojnih priložnostih in vlogi umetne inteligence. Poudarja, da mora biti hitrost sprememb usklajena z zanesljivostjo sistema in realnimi nacionalnimi cilji.

Kje ima industrija še možnosti za dodatno razogljičenje?

Raje kot o razogljičenju bi govoril o energetski učinkovitosti. Tu pa vidim vsaj dva motiva: okolje in konkurenčnost. Mnogi uspešni projekti dokazujejo, da se slovenska industrija zaveda pomena sobivanja z okoljem in v to vlaga vedno več sredstev. Hkrati je tudi pretežno izvozno usmerjena in navzoča na mednarodnih trgih, kjer so cena, ogljični odtis, učinkovitost in ne nazadnje sledljivost materialov povsem običajni vstopni pogoji oziroma zahteve do ponudnikov in dobaviteljev. Menim, da so izboljšave možne pri energetski učinkovitosti stavb in industrijskih procesov, v portfelju energentov, izkoriščanju lokalnih danosti, celostnem energetskem upravljanju in uporabi novih tehnologij.

Velik delež sončnih elektrarn zahteva močnejše omrežje in nadomestne vire za čas brez sonca. Kdo naj zgradi in financira takšno infrastrukturo?

Morda bi raje kot močnejše rekel drugačno omrežje, tako v kontekstu infrastrukture kot tudi načinu delovanja. Velik delež enega tipa elektrarn pa zagotovo spremeni dinamiko proizvodnje električne energije. Odgovornosti za gradnjo in vzdrževanje bistvene infrastrukture so že danes jasno opredeljene, mehanizem financiranja pa bi moral stroške, koristi in tveganja pravično porazdeliti med vse ključne deležnike.

Slovenija je razpršeno poseljena, ali zato potrebuje tudi bolj razpršene energetske vire?

Elektrifikacija držav se je zgodovinsko začela z razpršenimi viri: elektrarna je preskrbovala bližnje območje, drugod pa elektrike ni bilo. Pozneje so vire povezali, ker posamezen ni vedno zadoščal ali bil na razpolago. Tako je zrasel elektroenergetski sistem. Zdaj se z viri, ki jih lahko postavimo na strehe ali jih imamo kako drugače blizu porabe, deloma vračamo k lokalnemu konceptu. Mislim, da največjo zanesljivost lahko omogoči le kritična infrastruktura, gotovo pa jo je z lokalnimi rešitvami smiselno še izboljšati.

Uroš Kerin se ne spomni dobe, ko je bila cena energije res ugodna. FOTO: Leon Vidic

Ali enako velja tudi za ogrevanje?

Sistem ogrevanja nima enakih povezav kot elektroenergetski sistem in je po mojem mnenju pretežno lokalnega oziroma razpršenega značaja. Mnogo gospodinjstev, industrijskih postrojev in drugih objektov ima lastne toplotne črpalke, peči in kotlovnice. Daljinsko oziroma centralno ogrevanje je običajno le v mestih, v bližini elektrarn s soproizvodnjo električne energije in toplote ali pa morda industrijskih objektov z odpadno toploto.

Novejše tehnologije pa so pogosto dražje.

Ne spomnim se, da bi bila cena energetike kdaj resnično ugodna. Gre za enega izmed stebrov družbe ali doma, ki je tehnološko napreden, učinkovit, potrebuje preprosto vzdrževanje, naprave pa morajo na naš poziv zanesljivo delovati več desetletij. Naložbe so velike, vendar dolgoročne.

Koliko dodatnih sistemov bo potrebnih za uravnoteženje omrežja z več spremenljivimi obnovljivimi viri?

Če se kot družba odločimo za razpršeno proizvodnjo, je povsem smiselno tudi uravnoteženje deloma reševati razpršeno. Po drugi strani pa so pri bolj centralizirani zasnovi rešitve lahko drugačne, vendar nič manj učinkovite. Število in časovnico lahko zanesljivo predvidevamo le na podlagi jasnih in realnih načrtov, pri tem pa moramo biti pozorni na odstopanja med dejanskimi in načelnimi namerami.

Povezovanje organizacijskih silosov ima velike učinke

Je evropski cilj občutnega zmanjšanja končne rabe energije do leta 2030 realen?

Menim, da cilj zmanjšanja porabe kot take ni kredibilen. Ločiti moramo med zmanjšanjem porabe in učinkovitejšo rabo energije. Poraba energije je povezana z industrializacijo, gospodarsko rastjo in blaginjo. Ob podatkovnih centrih, elektrifikaciji prometa, elektrifikaciji ogrevanja in vse več električnih napravah nasploh si težko predstavljam, da bomo preprosto porabili manj.

Kje je pri energetski učinkovitosti Slovenija?

Zavedanje o energetski učinkovitosti je v družbi precejšnje. Ljudje se o tem pogovarjajo in iščejo alternative klasičnim rešitvam. Včasih smo posamezne sisteme gradili in obravnavali ločeno, danes pa jih povezujemo in vedno bolj koordinirano upravljamo. To je velik skok ne zgolj v tehnološkem smislu, temveč predvsem tudi v kontekstu načrtovanja, upravljanja in razumevanja energetskih sistemov kot povezane celote.

Umetna inteligenca predlaga, človek pa naj presodi, meni Uroš Kerin. FOTO: Leon Vidic

Je umeščanje energetske infrastrukture v prostor eno glavnih ozkih grl?

Da. Prepričan sem, da bi bili številni pogovori o energetiki drugačni, če bi bilo umeščanje kritične infrastrukture hitrejše, vendar še vedno podprto z argumenti ter odgovornostjo do okolja, narave in družbe. Ker se postopki kopičijo, nastajajo zamaški, medtem ko tehnologije in potrebe napredujejo. Po drugi strani tudi preveliko število sočasnih projektov prinaša izzive, saj lahko zelo hitro presežemo izvedbene in organizacijske zmogljivosti.

Koliko industrije ima Slovenija za podporo energetskemu prehodu in krepitvi omrežja?

Imamo že nekaj zelo dobrih nišnih proizvajalcev, razvoj energetike pa je lahko zelo primerna odskočna deska za realizacijo tudi novih tehnoloških idej in pospeševalec razvoja povezanih industrij. Potencialni multiplikativni učinki so lahko veliki, vprašanje pa je, ali smo jih sposobni prepoznati in realizirati.

Kakšna je vloga Elektroinštituta Milan Vidmar v slovenskem elektroenergetskem sistemu?

Elektroinštitut Milan Vidmar je bil ustanovljen kot strokovna opora slovenski elektroenergetiki. Skoraj osem desetletij že krojimo elektrifikacijo Slovenije in sodelujemo pri razvoju sistema, na katerega se država opira danes. Pri tem imamo res dragocen tehnični spomin: vemo, zakaj so bile nekatere rešitve sprejete in kako so se obnesle v praksi.

Danes smo neodvisna in avtonomna strokovna ustanova z visoko usposobljenimi raziskovalci in inženirji, ki energetiko razumemo kot celoto, hkrati pa znamo odgovoriti na zelo konkretna vprašanja. Naša vloga je pomagati slovenski energetiki sprejemati dobre odločitve na strateški ali operativni ravni, še posebej v obdobju korenitih sprememb.

Ali energetski prehod poteka prehitro?

Energetski prehod je hiter, a vprašanje ni le, kako hitro uvajamo nove tehnologije. Pomembno je, ali lahko enako hitro zagotovimo omrežje, naložbe, kadre in administrativne podlage, ki jih te tehnologije potrebujejo. Energetika zahteva velike vložke, zato odločitve potrebujejo stabilno okolje in resno presojo tveganj. Dober energetski prehod je dovolj odločen, da omogoča napredek, in dovolj preudaren, da bodo današnje odločitve pravilne še vsaj dvajset let.

Energetika zahteva velike vložke, zato odločitve potrebujejo stabilno okolje in resno presojo tveganj. FOTO: Leon Vidic

Kako naj se nacionalni energetsko-podnebni načrt odzove na skupne evropske cilje?

Prav je, da upošteva skupno evropsko smer, vendar jo mora prilagoditi slovenskim danostim in zmogljivostim. Upoštevati mora možnosti proizvodnje, zmogljivosti omrežja, čas za izvedbo naložb in stroške za ljudi ter gospodarstvo. Ambicija je potrebna, vendar mora načrt temeljiti na strokovnih podlagah in biti izvedljiv.

Koliko lahko pri upravljanju energetike pomaga umetna inteligenca?

Veliko. Elektroenergetski sistem ustvarja ogromno podatkov in umetna inteligenca lahko v njih hitreje prepozna vzorce, ki bi jih človek težko opazil. Napove lahko na primer proizvodnjo iz obnovljivih virov in operaterju predlaga, kako uskladiti proizvodnjo s porabo. Tako mu da boljši pregled in več časa za odločitev. A izkušen operater pozna tudi okoliščine, ki jih podatki običajno ne zajamejo povsem. Zato naj umetna inteligenca predlaga, človek pa presodi.