Zaradi velikih potreb po računalniški moči naložbe v podatkovne centre rastejo kot gobe po dežju, v štirih letih se bodo početverile. Še več: do leta 2030 naj bi povpraševanje po kapljevinskih sistemih za hlajenje prehitelo povpraševanje po zračnih. Tu se začne odmik od Draghijevega poročila, ki trdi, da Evropa nima nič z razvojem najnovejših tehnologij. A regulacijo hlajenja omogočajo izključno izdelki, razviti in praviloma tudi izdelani v Evropi. To je še vedno konkurenčna prednost Evrope. Kaj pa slovenska?

Če bodo investicije res tako skokovito rasle, se je vredno vprašati, kam bo šel ves ta denarni vložek. Kje bodo postavljeni podatkovni centri? Hladno okolje, ki je bilo prvi pogoj za gradnjo podatkovnih centrov, že dolgo ni več najpomembnejše pri izbiri lokacije. Pomembni so trije pogoji, in sicer poceni električna energija do tri cente za kilovatno uro, malo birokracije pri pridobivanju gradbenih dovoljenj in priključkov na omrežje ter nevmešavanje države (ogromna podjetja, kot so Meta, Google in Microsoft, niso rada odvisna od lokalne oblasti).

Zato veliko večino podatkovnih centrov načrtujejo v ZDA. Mnogi centri imajo na strehi fotovoltaične elektrarne. Tako proizvajajo lastno elektriko, ki jo tudi shranjujejo v baterije. Standard PUE (Power Usage Effectiveness) graditeljev podatkovnih centrov v ZDA ne zanima preveč, a tudi tam postaja energija vse dražja, zato bo PUE v prihodnosti igral ključno vlogo. Podobno je na Bližnjem vzhodu, v Evropi in Aziji pa je PUE pomemben dejavnik.

Zanimivo je, da se, ne samo v ZDA, veliko vlaga v podatkovne centre tudi na Bližnjem vzhodu in v Aziji, Evropa je nekako ob robu predvsem zaradi zelene energetske politike, ki ima posledično precej višjo ceno energije.

Novi igralci na trgu

Okoli podatkovnih centrov se je vzpostavil nov gospodarski ekosistem. To je posledica skoraj eksponentne rasti, ki je omogočila tudi razvoj novih igralcev na trgu. Ti izdelujejo zlasti opremo za hlajenje podatkovnih centrov in podobno. Eno izmed velikih podjetij je Veriv, še pred desetletjem neznano podjetje za izdelavo hladilnih klimatskih sistemov, ki ima proizvodne enote okoli Slovenije – v Italiji, na Hrvaškem in Slovaškem. Ta podjetja so v zadnjih letih svoje prihodke podeseterila. Tudi velika podjetja, ki so bila prej tipični igralci na področju klimatizacije, na primer Daikin, Carrier, Trane in podobni, so s prevzemi ali razvojem lastnih izdelkov postala pomembna na trgu infrastrukture podatkovnih centrov. Izjemno preobrazbo je na primer doživelo podjetje Eaton, ki se je iz dobavitelja električnih in avtomobilskih delov ter hidravlike prelevilo v enega glavnih dobaviteljev sistemov za pametna omrežja in podatkovne centre, in sicer s prevzemom podjetja Boyd Thermal Systems.

Poslovnih priložnosti je veliko, nova podjetja, kot so CoolIT, Liquid stack (prevzem Trane), JetCool, Motivair (prevzem Schneider Electric), bodo v nekaj letih postala izredno močna. Podjetja pa ne rastejo samo v ZDA, ampak tudi tam, kjer si nihče ne bi mislil: na primer Petra Technologies v Jordaniji ali Khazna v Savdski Arabiji. Priložnosti je torej res veliko, samo uporabiti jih je treba.

Kje na tem zemljevidu je Slovenija

Kaj pa Slovenija in regija? Z vsem birokratskimi ovirami Slovenija ni ravno najbolj gostoljubna država za gradnjo podatkovnih centrov, cena elektrike pa je na povprečju EU. Tudi napovedi, da bo država gradila in upravljala podatkovne centre, niso najbolj spodbudne. V Sloveniji ni niti enega kapljevinsko hlajenega podatkovnega centra. Se pa gradi Arnesov center v Mariboru.

Zadnje čase se Slovenija zelo rada primerja z Balkanom. V tej regiji nastaja deset ali petnajst podatkovnih centrov, prednjači Grčija, sledijo Romunija, Srbija in Hrvaška ter celo Albanija. V Sloveniji Arnes gradi edini večji center, ki je daleč od velikosti največjih (Meta, Google ...) ali pa centrov, kjer podjetja najemajo prostor, moč, hlajenje in mrežno povezavo za lastne strežnike (na primer Equinix). Obstaja več manjših, a še vedno gre večina naših podatkov iz Slovenije. Če se primerjamo z Višegrajsko skupino, je slika še slabša: v tej regiji je kar 189 velikih podatkovnih centrov, Srednja Evropa jih ima približno 860.

———

dr. Miha Bobič, Danfoss Trata, predsednik upravnega odbora Zbornice elektroindustrije GZS

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.