Zeleni prehod nujen, hkrati pa se tudi izplača

Danes za sončno elektrarno z več kot tridesetletno življenjsko dobo ni smiselno sprejemati odločitev glede na trend, ki bo trajal omejeno obdobje, ampak je treba upoštevati bolj dolgoročno, optimistično sliko ob tem, da je elektrifikacija še vedno zelo prisotna. To je v intervjuju poudaril Sandi Kavalič, član uprave Gen-I.

Kaj se je zgodilo z investicijami v sončne elektrarne, skupinske sončne elektrarne, manjše in večje projekte?

Stanje investicij v sončne elektrarne je precej dinamično. Kriza je spodbudila investitorje, da so prepoznali priložnosti v obnovljivih virih energije, predvsem v sončnih elektrarnah. Govorimo o znižanju stroška energije, večji energetski neodvisnosti, prispevku k skupnemu cilju trajnostnega razvoja in zmanjšanju odvisnosti od nepredvidljivosti trga. Zaradi vseh koristi se po Evropi še vedno postavlja zelo veliko sončnih elektrarn, samo lani kar 65 GW.

Glede na nedavno analizo se predvideva, da bo letos v Evropi postavljenih približno enako število sončnih elektrarn kot v rekordnem lanskem letu. Prednjačijo podjetja in veliki akterji, medtem ko je med gospodinjstvi čutiti zmanjšanje interesa. Vsa vlaganja v obnovljive vire energije v zadnjih letih so nam omogočila, da smo med energetsko krizo zaradi manjših potreb po uvozu dragega fosilnega plina privarčevali skoraj 60 milijard evrov. Vsi čisti, nizkoogljični viri nam zagotavljajo že več kot 70 odstotkov vse električne energije, s čimer znižujejo porabo dragih fosilnih goriv in potiskajo cene električne energije navzdol. Se pa zato pojavljajo novi izzivi, povezani s sočasnostjo proizvodnje in njenim vplivom na cene električne energije.

Čedalje več je obdobij s celo negativnimi cenami elektrike.

Eden izmed ključnih izzivov je postala sočasna proizvodnja sončne energije, ki se večinoma dogaja med 11. in 16. uro. V tem času je ponudba električne energije na trgu tako velika, da cene pogosto padejo ali celo postanejo negativne. To je še posebej izrazito ob koncih tedna, ko je industrijski odjem nižji. Negativne cene so posledica presežka proizvodnje, ki ga sedanji sistemi za shranjevanje energije ne morejo učinkovito obvladati.

A na to ne gledam kot na težavo, ampak kot na priložnost. Priložnost za vse gospodinjske in poslovne akterje, ki so sposobni prilagoditi odjem ali postaviti baterijski hranilnik, ter s tem izkoristiti finančne in druge koristi nizkih cen električne energije. In te premike vidimo že v praksi – letos se v Evropi pričakuje 50-odstotna rast baterijskih hranilnikov v primerjavi z lani. To je jasen signal, da vse več podjetij in gospodinjstev prepoznava priložnost v tej specifični situaciji. Seveda pa smo na začetku poti. Baterijski hranilniki in drugi načini shranjevanja še niso v dovoljšnji meri implementirani, da bi lahko absorbirali vse presežke.

Negativne cene električne energije so velik izziv za nove projekte. Investitorji se sprašujejo, zakaj bi vlagali v nekaj, kar bi jim lahko prineslo izgubo.

To velja za primer, ko postavljamo zgolj sončno elektrarno ali drugo proizvodnjo brez sočasnih rešitev hrambe, medtem ko s pametnimi, inovativnimi pristopi, kjer se proizvodnji doda še hranilnik energije, takšne razmere prinašajo poslovno priložnost za dodaten zaslužek ali prihranek.

Pa tudi pri sončnih elektrarnah brez baterijskega hranilnika bi rad na nekaj opozoril. Ko govorimo o energetskih investicijah, ne govorimo o kratkoročnem dogajanju. Na elektrarno je treba računati dolgoročno. Recimo, sončna elektrarna ima življenjsko dobo – z nadgradnjami – tudi več kot trideset let. Treba bo pripraviti dobre scenarije gibanja cen v prihodnje in upoštevati tudi določene scenarije povečanja odjema. Ni se še zgodilo, da bi dejansko odjem, razen v kakšni krizi, padel.

Realno je pričakovati, da bodo negativne cene električne energije spodbudile dovolj poslovnih priložnosti, da se bodo sedanje razmere spremenile in da se bodo cene spet bolj stabilizirale. Tako se bo ekonomika sončnih elektrarn konkretno izboljšala. Zato zdaj za elektrarno z več kot tridesetletno življenjsko dobo ni smiselno sprejemati odločitev glede na trend, ki bo trajal omejeno obdobje, temveč je treba upoštevati bolj dolgoročno, optimistično sliko, poleg tega da je elektrifikacija še vedno zelo prisotna.

Digitalizacija, umetna inteligenca, računalniška moč, vse to potrebuje zelo veliko električne energije. Če se elektromobilnost zažene enako kot v Belgiji, na Nizozemskem ali pa na Norveškem, potem so to zelo veliki porabniki, ki bodo lahko kompenzirali presežek proizvedene električne energije, sploh ob določenih urah največje proizvodnje sončnih in vetrnih elektrarn. Tako bomo avtomobil lahko polnili brezplačno v službi, po potrebi pa bomo zvečer v omrežje oddajali električno energijo in s tem še dodatno zaslužili. Takšni produkti, ki jih razvijamo tudi v Gen-I, bodo v prihodnosti stalnica, zdaj pa se v določenih primerih ekonomika morda še ne izplača.

Kaj se dogaja z investicijami v Sloveniji? Vrh je bil takrat, ko se je oglaševalo, da bo konec neto merjenja.

Opažamo previdnost v segmentu gospodinjskih odjemalcev, medtem ko je pri podjetjih in večjih akterjih situacija boljša. Pri gospodinjskih odjemalcih vlada previdnost, ali je ta elektrarna sploh prava rešitev. Zgodila sta se dva momenta. Eno je to, da je bila shema net meteringa (shema neto meritev) prekinjena. Po tej shemi tudi ni smiselno nadaljevati. Obenem se je premalo osmišljalo celovitost pristopa in trajnostnost dolgoročne naložbe ter dobrobiti samopreskrbe po novih shemah.

Zgodilo se je tudi to, da so se spremenili tudi določeni temelji v zakonih, ki so privedli do nerazumevanja in pazljivosti pri odjemalcih. Neto merjenje je bila na neki način spodbuda in priložnost oziroma pravica, da proizvodnjo in odjem lahko obračunamo samo enkrat na leto. Vsaka podporna shema je smiselna do trenutka, ko so drugačne oblike storitev tudi tržno zanimive ali boljše, predvsem zaradi tehnoloških izboljšav. In zakaj to poudarjam? Ker je novi model samopreskrbe s hranilnikom še vedno ekonomsko zanimiv in bolje pripravljen na izzive prihodnosti.

Tudi vlada vztraja, da so nove spodbude podobno ugodne kot neto merjenje.

Celovite in tehnološko napredne rešitve so deležne spodbud za hitrejše skaliranje. Novi modeli samopreskrbe niso splošno sprejeti, smo na novem začetku. Podobno smo startali z neto merjenjem, saj je bilo tudi v prejšnji shemi sprva zelo malo postavitev. Novi model morajo ljudje še sprejeti. Malo bolj je kompleksen, dejansko je bolj pripravljen na prihodnost, na spremembe, saj zagotavlja zelo veliko možnosti prilagoditve, a zato potrebuje tudi spodbude, ki bodo omogočale pospeševanje implementacij.

Ključni tehnološki napredek v celoviti samopreskrbi predstavljata hranilnik in upravljanje celotnega sistema, ki mora čim bolj uravnotežiti razlike med presežki in primanjkljaji proizvedene in porabljene električne energije, to je njegova primarna osnovna funkcija. Ima pa lahko še dodatno funkcijo, da ga dejansko uporabimo takrat, ko ima celoten sistem na globalni ravni težave. Investicija z dodatkom baterije sicer nekoliko naraste, a se zaradi povečanih koristi in spodbud povrne v približno enakem obdobju kot v preteklosti samo sončna elektrarna v predhodni shemi samopreskrbe.

Investicija z desetih skoči na dvajset tisoč evrov?

Investicija skoči za dobrih dva tisoč evrov in ne za deset tisoč, saj so subvencije države visoke, cene pa zaradi tehnološkega napredka padajo. Tak produkt prinese več koristi, kar pomeni, da se nekoliko višja investicija povrne v približno enakem obdobju kot v preteklosti zgolj sončna elektrarna. Seveda pa hkrati drži, da zahteva zeleni prehod dodatne investicije.

Bi pa poudaril pomembnost termina zeleni prehod. Večjo proizvodnjo zahteva povečevanje naših potreb po električni energiji ob ohranjanju enakega udobja. Temu dodamo mogoče kakšen strateški cilj, da, denimo, nismo odvisni od drugih velesil oziroma držav v dobavi energentov. Kakršenkoli proizvodni vir nas bo dodatno stal, katerakoli nadgradnja, katerikoli tehnološki napredek, pri tem pa je pomembno, da izbiramo optimalne rešitve tudi s stališča trajnosti in čim manjšega ekološkega odtisa.

Moramo pa se zavedati, da zeleni prehod ne pomeni le dodatnih delovnih mest, rasti gospodarstva in neodvisnosti od tujih režimov, ampak tudi prispevek k reševanju podnebne krize. V zadnjih desetletjih so se stroški podnebne krize zvišali na skoraj 9000 evrov na prebivalca Slovenije, posledice smo občutili tudi preko nedavnih požarov in poplav. Zaradi vsega tega je prehod nujen, hkrati pa se tudi izplača. To je pomembno zavedanje na poti iskanja optimalnih rešitev oskrbe z energijo.

Za vse to bo treba okrepiti omrežja in to bo tudi stalo, kar distribucije opozarjajo že nekaj časa. Tudi za to manjka denarja, zato bo treba povišati omrežnine.

Poraba energije se povečuje, zato bo treba pač investirati tako v prenosne kot proizvodne zmogljivosti. Sončna elektrarna je za zdaj najcenejši vir energije in najlažje in najhitreje ga je postaviti na že degradirana območja, strehe. Rešitev je z energetskega in ekonomskega vidika idealna rešitev tudi za premostitev časa, potrebnega za dogradnjo večjih proizvodnih enot. Ko govorimo o večjih enotah, na primer gradnji lastne nuklearne elektrarne, investicija ne bo nizka, proizvodna cena pa prav tako ne. Tudi do gradnje je zelo dolga doba, do zagona nuklearke je zato nekaj vseeno treba narediti.

Najcenejše so sončne elektrarne, skupaj s hranilniki na srednji rok pa dodatne investicije v nuklearno energijo in dodatne plinske enote. Idealni, z vidika ekonomike, upravljanja in trženja, bi bili modularni reaktorji v kombinaciji s hrambo vodikovih tehnologij, so pa tehnologije v začetni fazi razvoja in nepreverjene, zato pričakujem dialog v smeri ekonomičnosti izbire manjše enote, ki ne bo zapirala v daljšem obdobju možnosti implementacije teh tehnologij. Si pa ne smemo zatiskati oči. Karkoli se bo dalo v energetski sistem za zagotavljanje dodatne proizvodnje elektrike, bo zahtevalo dodatne investicije. Od optimalnih odločitev bo odvisna ekonomičnost in cena preskrbe. Ko govorimo o centraliziranih enotah, bodo investicije v omrežje lahko še večje, zato je treba iskati ravnovesje centralizirane in decentralizirane proizvodnje električne energije.

Brez omrežja ni niti sončnih elektrarn.

Danes je že približno 56 odstotkov vlog za soglasje za priključitev zavrnjenih. Iz tega izziva je najlažje ugotoviti, da bo treba za zeleni prehod investirati tako dodatna sredstva kot tudi morda v prilagoditve odjema. Če bomo hoteli priklopiti toplotne črpalke, električne avtomobile, podatkovne centre, bo treba okrepiti omrežje in izvajati ustrezne prilagoditve cenovnim signalom. A omrežje moramo krepiti samo tam, kjer je nujno, in po tem, ko izkoristimo vse dejanske vire prožnosti. To je zelo pomembno poudariti.

Ne moremo osnovati celotnih investicij v omrežje samo glede na hipne potrebe, ne da bi dejansko pomislili, katere vse priložnosti prilagoditev še imamo, ne da bi se odrekli udobju. Nismo naredili še te domače naloge, da bi rekli, kako lahko dejansko prilagodimo svoj odjem na zelo učinkovit in preprost način brez nobenih dodatnih investicij. Šele takrat lahko dejansko ciljno investiramo v omrežje.

Morda samo en hiter in praktičen primer. Marsikdo si je vgradil klimatsko napravo, vsak pa ni dobro pogledal na daljinca. Večina ima možnost določitve časa vklopa in izklopa, da mu enota hladi točno takrat, ko jo najbolj rabi, to je čez dan, ko je najbolj vroče. Če ne nastaviš vklopa, prideš v razgreto stanovanje. Tako veliko ljudi vključi klimo na največjo moč točno takrat, ko je cena elektrike najvišja.

Bo pa treba določen del spodbud iz shem zelenega prehoda preusmeriti ne samo v proizvodnjo in racionalno rabo, ampak tudi v povečevanje prenosnih zmogljivosti. Omrežninskim modelom je nujno treba dodati dodatne spodbude na podlagi kvot implementiranih dodatnih naprednih tehnologij na omrežju.

Pa sva pri naprednih samopreskrbnih energetskih rešitvah.

Pomembno je zavedanje, da je Slovenija relativno majhna in dobro vpeta v energetske sisteme. To je mogoče vsaj srednjeročno izkoriščati na zelo lep način, in sicer tako, da lahko podnevi skoraj zastonj porabljamo elektriko, ponoči pa jo lahko prodajamo po relativno visokih cenah. Tako velike razlike v ceni so dejansko sprožili obnovljivi viri. Če ne moremo prilagoditi odjema, imamo priložnost to početi s hranilniki. Lahko pogledamo, kaj vse lahko doma prilagodimo, naše navade in tako naprej, da izkoriščamo to priložnost, da dejansko spravimo celoten odjem na tiste ure, ko nas to nič ne stane.

Storitev smo zato poimenovali Pametna samooskrba. In zakaj pametna? Ker smo vse to znanje predvidevanja za naprej, trženja, predvsem možnosti upravljanja in prilagajanja različnim scenarijem, prevelike proizvodnje, visokih, nizkih cen, premajhne proizvodnje, prevelikega odjema iz okolice in drugega, poskusili čim bolj zložiti v en enostaven paket odjemalcem. Največ naredi odjemalec sam, če prilagodi svoj odjem, seveda na način, da ne vpliva na njegove življenjske navade, brez dodatnih investicij. A nismo vsi vešči energetskega znanja in nimamo časa spremljati dinamičnega dogajanja na energetskih trgih. Zato v paketu pametne samopreskrbe z upravljanjem baterijskega hranilnika in prilagajanja urnim cenovnim signalom storimo praktično vse namesto stranke. Pametna samopreskrba, celotno upravljanje hranilnika in sončne elektrarne, je opravljena na lokalni ravni. Prilagoditev celotnega sistema cenovnim signalom zagotavlja čim večjo ekonomičnost samopreskrbe.

Kaj pa v dnevu, ko se pooblači, pred tem smo pa polovico elektrike dobili iz sončnih elektrarn?

Da se to zgodi po vsej Evropi, je zelo majhna verjetnost. Treba se je zavedati, da ne smemo gledati dogajanja v energetskih sistemih na mikro ravni, kot je to recimo slovenski trg. Mi smo dejansko del vseevropskega trga z električno energijo. Ob meddržavnih povezavah, ki omogočajo velike prenose energije, lahko v omenjenih primerih odigrajo pomembno vlogo proizvodnja v drugih državah, prenosno omrežje in navsezadnje agregirana hramba, ki omogoča prenos energije iz osončenega dela Evrope znotraj dneva v del, kjer energije primanjkuje. Hranilniki bodo dodatno pokrili večino vse porabe oz. proizvodnje v večernih poletnih konicah in s tem pomembno zniževali porabo fosilnega plina.

Je pa res, da pridejo zelo zahtevni dnevi, recimo predvsem pozimi, ko je že lahko manj osončenosti dalj časa. Pozimi pa je precej več vetra, tako da vetrne elektrarne tukaj kompenzirajo kar velik del manjka energije iz sonca. Pridejo pa tudi zahtevni dnevi ob močnih anticiklonih, ko pride do inverzij, ko ni osončenosti. Ponavadi takrat ni prevetrenosti za vetrne elektrarne, istočasno pa imamo sredi dneva pokrito nebo, lahko nad tremi četrtinami Evrope. Takrat je pač treba nadomeščati proizvodnjo s konvencionalnimi viri in tu so idealne plinske enote, ki so takrat najbolj dejavne. Vseeno velja poudariti, da so taka obdobja redka ter da tudi v teh časih nizkoogljični viri igrajo vedno pomembnejšo vlogo. Leta 2023 je bila v Evropi zgolj ena ura, ko je proizvodnja iz fosilnih goriv znašala 50 odstotkov, vse ostale ure v letu je obsegala manj kot polovico ne glede na vremenske razmere. Velika verjetnost je, da bo nekje v Evropi prevetreno. Ob tem je nujno zavedanje, da pasovni del proizvodnje in podporo večji rabi v pasu podpirajo jedrske elektrarne, zlasti v Franciji, pa tudi v drugih državah. Tako vedno rad poudarim, da je idealna pot v prihodnje s stališča ekonomičnosti in trajnostnosti investicij ustrezna diverzificirana proizvodnja in prenos električne energije.

Fosilna goriva morajo ven, upoštevani pa morajo biti vsi nizkoogljični viri.

Da bi se odrekli že postavljenim enotam, je nesmiselno in nepotrebno. Vseeno bo treba pozimi imeti vsaj na zalogi tudi plinske ali druge konvencionalne enote, ker so hitro odzivne, in se jih dejansko uporabi takrat, ko res ni druge rešitve. Treba je zagotavljati varnost in zanesljivost sistema. Pomembna je pragmatičnost in realnost izvedbe. Radikalni ukrepi so tvegani v kompleksnih in zahtevnih sistemih oskrbe.

Cene elektrike iz teh elektrarn so že tako visoke, da ne obratujejo redno.

Konvencionalne enote se lahko uporabi v režimu hladne rezerve, obstajajo tržni mehanizmi, s katerimi so za to funkcijo tudi ustrezno ekonomsko kompenzirane. Takrat, ko jih rabimo za proizvodnjo električne energije, jih tudi aktiviramo. Bo pa dolgoročno tudi te vire treba nadomeščati zaradi podnebnih sprememb, ki se dogajajo. Slovenija se ogreva trikrat hitreje kot druga območja. Če je problem za cel svet ena in pol stopinje, se je v Sloveniji zgodil že 3 do 4°C dvig v zelo kratkem obdobju. Ne spomnim se, pa nisem več tako mlad, temperatur med 36 do 38°C, dveh tednov z 38°C, tega ni bilo. Tornado je bil v Evropi zelo redek pojav, zdaj je že stalnica v prehodih hladnih front. Ali pa supercelične nevihte, ki jih spremlja toča, nisem meteorološki ekspert, vendar se tega v preteklosti ne spomnim v taki pojavnosti.

Zaradi tega energetiki investiramo veliko napora v iskanje ustreznejših in trajnostnih rešitev. Zato je nesmiselno kar ukiniti vse, kar je bilo že narejeno, saj s tem ogrožamo ne samo energetski sistem, temveč celostne trajnostne rešitve. Pomen hladne rezerve in tako minimizacije vpliva na okolje je nekaj drugega kot radikalizem nadomeščanja vsega s samo zelenimi tehnologijami. Na tak način lahko dejansko premostimo dva tedna, tri tedne, en kvartal, en mesec, recimo da zime. Navsezadnje bodo takšna obdobja tudi zaradi globalnih sprememb redkejša. Nedavna analiza za Veliko Britanijo, ki si jo lahko predstavljamo kot pomanjšano Evropo, je pokazala, da je na otoku zgolj 7 dni na leto takšnih, ko je proizvodnja tako iz sonca kot iz vetra nizka. Vse ostale dni pa lahko eden od teh virov skupaj z drugimi nizkoogljičnimi viri prevzame glavnino proizvodnje električne energije. Ob tem je pozitivno, da se za obdobje po letu 2030 razvijajo različne tehnologije za naslovitev tega problema, od dolgotrajnega shranjevanja energije do zelenega vodika, proizvedenega v času nizkih cen električne energije

Da bi elektrarne na fosilna goriva stalno obratovale, je pa res že tudi ekonomsko nevzdržno tudi zaradi emisijskih kuponov. Marsikdo problematizira zaradi tega smiselnost sheme. Dejansko pa rezultati in spremembe kažejo, da je bila to ključna in nujna shema, ki je zelo velike investicijske družbe, zelo velike energetske družbe vzpodbudila k temu, da začnejo iskati ustreznejše in trajnostne rešitve. V nasprotnem ne bi bilo dovolj zanimanja, pa tudi kapitala za izvedbe ne. Iz vseh teh pobud in shem se zbira kapital, namenjen spodbujanju novih tehnoloških napredkov v energetiki in njihovo uvedbo. Vsak odjemalec navsezadnje občuti to skozi subvencije pri implementaciji rešitev v svojem domu.

Kako zagotavljati nižje cene energije za gospodarstvo?

Mislim, da ni samo za gospodarstvo, temveč za vse nas enako, menim pa, da ni izhodišče s strani sestave proizvodnje pravo izhodišče. Če posplošim, je nujno treba izhajati iz možnosti prilagoditev odjema in proizvodnje, poiskati prožnost odjema in prilagoditve industrijskih procesov, ki podpirajo nizkoogljične investicije in odločitve o trajnostnem prehodu proizvodnje električne energije. Nekatera podjetja se lahko hitro prilagodijo, upoštevajo cenovne signale.

Zakaj to poudarjam? Prevečkrat se upošteva samo cena in ekonomika proizvodnje ter smiselnosti posameznih virov per se, premalokrat pa energetski sistem gledamo kot celoto. Cena električne energije je sestavljena iz 15-minutnih cen, to je kompleksna sestavljanka, ki sledi kompleksnim zakonitostim ravnovesja proizvodnje in porabe čez vse leto.

Je bilo dovolj dialoga o tem in ali smo kot družba dovolj premislili o prilagoditvah ter idealnem proizvodno-prenosnem sistemu? Marsikatero podjetje je že v preteklosti uvajalo večerne in nočne izmene, tudi ali pa predvsem zato, ker je bila takrat elektrika najcenejša. Zdaj bomo lahko rekli, da je zaradi sončnega obsevanja dnevna izmena tista, ki je najcenejša, je bolj naravna za ljudi in smiselna izbira. Imamo res vse procese, pri katerih rabimo zelo veliko elektrike, skoncentrirane na ta obdobja? To so zelo velike priložnosti, saj so razlike v ceni med dnevom in nočjo, zaradi velikih investicij v zelene proizvodnje tehnologije, tudi po 100 ali 200 evrov za megavatno uro (MWh). Cena podnevi pa blizu nič. Če prilagoditev ni mogoča, smo pa spet pri hranilniku.

Večkrat smo v zadnjem času v Sloveniji in evropskem okolju deležni v energetskem sektorju kritik, da je konkurenčnost gospodarstva odvisna le od cen energije. Aleksander Mervar, direktor Elesa in Energetske zbornice Slovenije, je namreč lani izračunal, da je v zadnjih letih delež stroškov električne energije v prihodkih iz poslovanja velikih podjetij znašal manj kot tri odstotke, ob možnostih prilagoditve in omenjenih potencialih trženja bi lahko ta podjetja morda imela znatne prihranke.

Po drugi strani pa imamo tudi odjemalce, in sicer intenzivna podjetja, ki obratujejo po 24 ur sedem dni na teden. Če so bili kuponi CO₂ primarno namenjeni bolj spodbujanju proizvodnih koncernov in zelenega prehoda, je treba pogledati, ali oni plačujejo dejansko neko breme in so po nepotrebnem penalizirani na področju, na katero sploh ne morejo vplivati. Zopet govorimo o prožnosti in tehnoloških trajnostnih rešitvah. Na vseh področjih bo težje in ekonomsko morda neopravičljivo implementirati trajnostne rešitve. Tukaj bi morali narediti določene korekcijske mehanizme. Nekdo mora proizvesti železo za železnico in elektrifikacijo prometa. Treba je gledati na koncepte res celostno, morali bi biti pravični in z ekonomskega ter okoljskega vidika pragmatični. V nasprotnem primeru bi investirali preveč kapitala za premalo učinka na napačnih rešitvah. Pozitiven korak v to smer je državna shema za kritje posrednih stroškov zaradi stroškov emisij toplogrednih plinov, prek katere država intenzivni industriji v treh letih namenja skoraj sto milijonov evrov za podporo zelenemu prehodu. Kot smo lahko prebrali v medijih, so iz tega sklada podprte in že izvedene investicije v velikih podjetjih, kar je pomemben korak v pravo smer.

Sama Slovenija ali vsa Evropa?

Evropa je pri tem lahko zgled drugim. Zelo drzne strateške geopolitične cilje ima, ker je bila preveč odvisna od drugih, zato je morala narediti korak naprej in prva stopiti na zelo smelo pot. Tudi zato, ker se v Evropi najprej in najbolj intenzivno poznajo vse podnebne spremembe od suš do poplav. Za mešanico energetike za konkurenčnost v prihodnje je treba čim bolj pogledati, kaj lahko še prilagodimo v našem odjemu, kaj to pomeni s stališča hitrega investicijskega cikla, kakšna dodatna bremena nastajajo, kako ta investicijski cikel optimalno umestimo v prostor in čas s stališča proizvodnje ter prenosa električne energije.

Dodatno bo treba budno spremljati tehnološko pripravljenost naprednih nizkoogljičnih tehnologij, to so poleg omenjenih predvsem tudi modularni nuklearni reaktorji. Ti so zelo zanimivi, saj so tveganja v implementaciji ustrezno lažje obvladljiva, lahko imamo enega, dodamo še enega, pa še tretjega. Če pa se za modularne reaktorje ne bo mogoče odločiti v kratkem času, denimo, če ne bodo komercialno in tehnološko ustrezni, bo treba začeti resno razmišljati o večji enoti.

Slovenija si mora zagotoviti določeno varnost v prihodnje. Treba je vedeti, da je že nadomeščanje proizvodnje problematično, kaj šele zagotavljanje dodatne proizvodnje. Ne smemo v tem času sprejemati kratkoročnih načrtov in zapirati možnosti dodajanja modularnih reaktorjev v prihodnje.

Je konsenz v Sloveniji, ki ima dva milijona energetikov, sploh mogoč?

Pomembno je, da se sooči čim več mnenj, vodi dialog ciljno v smer optimalne rešitve. Vsako mnenje prispeva k temu cilju. Nobena odločitev še ni nastala, ko bi bili vsi stoodstotno zanjo, sam pa verjamem, da smo v preteklosti dokazali, da znamo poiskati dolgoročni optimalni konsenz. Vaja, papir, dialog, nas nič ne stane, moramo pa biti pri tem učinkoviti, da pridemo do najboljših in časovno ustreznih pravočasnih rešitev.

Digitalizacija in umetna inteligenca bo nujna za to, da se to vse bolje poveže.

Če gledamo energetiko, prinaša digitalizacija veliko priložnosti pri poenostavitvah kompleksnega sistema, a tudi zelo veliko tveganje v delovanju. Pomembno je, da digitalizacijo procesov uporabimo na pravi način, da nam dejansko olajša procese. Velikokrat opažam, da je digitalizacija zlorabljena, da se od ljudi pridobi še več informacij, se jih še bolj obremenjuje ali s preveliko mero informacij zavaja.

Preprost primer: če moramo izpolniti obrazec na papirju, bomo dobro premislili, kaj napišemo, da bomo pri tem učinkoviti tako pri izpolnjevanju kot nato v procesih obdelave, da smo opremljeni samo z nujnimi informacijami. Kje so priložnosti umetne inteligence v energetiki? Tako kot vsepovsod, v iskanju najbolj naprednih rešitev, pohitritve procesov, ter razbremenjevanja operativnih nalog, analiz, upravljanja. Obdela pa lahko zelo veliko število informacij, ter sestavi vzorce in določena predvidevanja, ki izhajajo iz naših navad, in tako prispeva k lažjemu upravljanju kompleksnih sistemov. Večji kot je sistem, bolj ko deluje kot nek organiziran sistem, težje ga je upravljati ob motnjah, ki so zanj nevarne.Navsezadnje pa nam umetna inteligenca in algoritmi strojnega učenja lahko pomagajo pri zagotavljanju čim večje ekonomičnosti in stabilnosti delovanja naprav, ki jih imamo doma.

Je pa tudi tveganje, da kdo vdre in povzroči mrk.

Največje tveganje digitalizacije so kibernetski napadi in zlorabe sistemov. Pa še nekaj je: zagotavljanje vse te procesorske moči podatkovnih centrov, kjer se to v bistvu zaganja, je energetsko potratno. Vidimo pa tudi tu pozitivne tehnološke spremembe, ki napovedi o nebrzdani rasti porabe postavljajo pod določen vprašaj. Poraba energije na eno iskanje preko Gemini naj bi v zadnjem letu padla za kar 33-krat. Pomembno je, da so podatkovni centri čim bolj zeleni, se pravi, da imajo zraven tudi proizvodnjo, da se dobro premisli, koliko je te porabe, na kakšen način je to umeščeno, kje je umeščeno. Ob tem podpiram pobude, ki iščejo načine, kako bi takšni centri preko delne fleksibilnosti koristili stabilnosti sistema in z odpadno toploto ogrevali bližnje soseske.

Skupinsko samooskrbo oziroma večje elektrarne podpira tudi vlada.

Skupinska samooskrba rešuje predvsem izzive umeščanja v prostor in priključevanja na omrežje. To je dejansko priložnost oz. rešitev za odjemalce, ki nimajo možnosti postavitve sončne elektrarne na svoji strehi ali so dobili zavrnjeno soglasje, lahko pa pristopijo v skupnost. Priložnost je tudi za tiste z omejenimi finančnimi sredstvi. Namesto začetne investicije v sončno elektrarno član skupnosti plačuje mesečno storitev in ima dostop do poceni, zelene električne energije. Organizacija skupnosti je sicer težka, ljudje se med sabo niti ne želijo dogovarjati, preveč je birokracije, zato za vse poskrbimo mi in to ponudimo na ključ.

Skratka, lahko pridem do vas in rečem, da bi bil član samooskrbne skupnosti?

V bistvu je slika malo drugačna oziroma vsaj proces je drugačen. Mi najprej postavimo veliko sončno elektrarno skupaj s hranilnikom in potem pristopimo do odjemalcev in jim ponudimo, da pristopijo v skupnost. Če se včlanijo v skupnost, plačujejo mesečno storitev, v zameno pa dobijo poceni, nizkoogljično električno energijo, ki jim poveča samooskrbo in jih ščiti pred nepredvidljivostmi trga.

Zanimivo pa je, da se najbolj pospešuje skupinska samooskrba na ravni podjetij. Podjetja, ki imajo več lokacij po Sloveniji, na primer v logističnem centru, kjer imajo manjšo porabo, postavijo večjo sončno elektrarno, ki jo vključijo v koncept skupinske samooskrbe med različnimi lokacijami, in tako zagotavljajo oskrbo z električno energijo na proizvodnih lokacijah z večjo porabo. Pomagamo jim lahko kar najbolj smiselno razporediti proizvodnjo med lokacijami in s tem maksimizirati finančno korist. Imamo v Sloveniji zelo napredna podjetja, ki se oskrbujejo z električno energijo po konceptu skupnostne samooskrbe in so prepoznala priložnosti nižanja cene električne energije in odmika od oskrbe oz. kompleksnosti in preko zakupov v odvisnosti od volatilnosti trga električne energije.