Energetika v investiciji ni strošek, temveč prihranek

V zadnjih letih se je investicijsko okolje v gradbeništvu bistveno spremenilo. To se zelo konkretno kaže pri poslovnih naložbah, javnih prenovah, večjih infrastrukturnih projektih in pri naložbah, sofinanciranih z evropskimi sredstvi.

Projekti se danes izvajajo v zahtevnejših okoliščinah. Investitorji morajo hkrati izpolnjevati strožje energetske zahteve, ki izhajajo iz evropske zakonodaje, slediti podnebnim ciljem ter obvladovati rast stroškov obratovanja in omejitve razpoložljivih proračunov. Smer je jasna: zakonodaja vse bolj spodbuja učinkovito rabo energije, večjo vlogo obnovljivih virov in dolgoročno zmanjševanje tveganj. To pomeni več sočasnih odločitev in manj prostora za naknadne popravke.

Za podjetja to pomeni, da investicija ni več zgolj vprašanje začetne cene in hitrosti izvedbe. Odločitve, sprejete v zgodnjih fazah projekta, vse pogosteje določajo konkurenčnost poslovanja, stroške v celotni življenjski dobi objekta ter sposobnost prilagajanja spremembam na energetskih trgih in zakonodaji.

Pri številnih projektih se še vedno ponavlja ista napaka. Energija se obravnava kot tehnični dodatek, ki ga je mogoče optimizirati pozneje. Izkušnje zadnjih let pa kažejo, da so prav takšne odločitve dolgoročno najdražje. Ne le zaradi višjih stroškov energije, temveč zaradi poznejših sanacij, omejene prilagodljivosti objektov in dragih prilagoditev regulatornim zahtevam.

Energija kot investicijsko tveganje

Če energetske rešitve načrtujemo šele na koncu, se projekt hitro zaklene in vsaka poznejša optimizacija pomeni dražje popravke ter večje investicijsko tveganje. FOTO: Depositphotos

V razmerah cenovne nestanovitnosti, geopolitičnih tveganj in vse strožjih okoljskih zahtev energija postaja eno ključnih investicijskih tveganj. Za vodstva podjetij to pomeni novo odgovornost. Energija ni več postavka, ki jo je mogoče obvladovati zgolj z letnim pogajanjem o ceni, temveč strateški dejavnik, ki vpliva na celotno ekonomiko naložbe.

Sodobni objekti niso več zgolj porabniki energije. Postajajo aktivni del energetskega sistema. Proizvajajo električno energijo, jo shranjujejo in porabljajo v različnih časovnih intervalih ter se prilagajajo razmeram na trgu. Energetski koncept zato ne more nastati na koncu projekta, temveč mora biti sestavni del investicijskega razmisleka že v fazi idejne zasnove.

Če energija pride na mizo šele po tem, ko so osnovne odločitve že sprejete, je projekt večinoma zaklenjen. Takrat so možnosti optimizacije omejene, popravki pa dragi.

Kratkoročni prihranki in dolgoročni stroški

Pri poslovnih in infrastrukturnih projektih se razlika med kratkoročnim prihrankom in dolgoročno učinkovitostjo pokaže zelo hitro. Cenejša izbira materialov, tanjše konstrukcijske rešitve ali prelaganje energetskih odločitev lahko ob podpisu pogodbe pomenijo nižjo investicijsko vrednost. V praksi pa se ta prihranek pogosto izniči z višjimi stroški vzdrževanja, pogostejšimi sanacijami in večjimi obratovalnimi izdatki.

Podobna logika velja za objekte. Stavbe, ki niso zasnovane z vidika energetske učinkovitosti, ustvarjajo trajne stroške. Slaba izolacija, neučinkoviti sistemi prezračevanja in hlajenja ter neustrezno upravljanje porabe energije pomenijo, da investitor višjo ceno plačuje celotno življenjsko dobo objekta.

Najdražja napaka pri naložbah zato pogosto ni tehnična, temveč konceptualne narave. Najpogosteje gre za prepozno vključitev energetskega znanja, ko so ključne investicijske in tehnične odločitve že sprejete. Gre za odločitev, da se energija obravnava ločeno od projekta, namesto kot njegov sestavni del.

Kaj mora investitor vedeti pred začetkom projektiranja

Energetski potencial lokacije in premišljena strategija zakupa elektrike, od lastne proizvodnje do dolgoročnih PPA, danes odločilno vplivata na stabilnost stroškov in obvladovanje tveganj. FOTO: Depositphotos

Uspešne investicije se danes začnejo z razumevanjem energetskega okolja lokacije. To vključuje razpoložljivo priključno moč, pogoje priključitve na omrežje, vpliv koničnih obremenitev na stroške in razpoložljive lokalne energetske vire. Energetski potencial lokacije pogosto že vnaprej določi, katere rešitve so sploh smiselne.

Na tej podlagi se oblikuje tudi strategija zakupa električne energije. Fiksni, indeksirani ali kombinirani modeli zakupa niso zgolj finančna odločitev, temveč izraz odnosa do tveganja. Lastna proizvodnja, hranilniki energije in prilagodljivost odjema bistveno spreminjajo dolgoročno stabilnost stroškov.

V mednarodni praksi se vse pogosteje uporabljajo tudi dolgoročne pogodbe o nakupu električne energije, tako imenovani PPA. Te podjetjem omogočajo večletno cenovno predvidljivost in zmanjšujejo izpostavljenost tržnim nihanjem. Takšne pogodbe danes uporabljajo tudi veliki industrijski in tehnološki koncerni. Google na primer del svoje porabe električne energije za podatkovne centre v Evropi pokriva z dolgoročnimi pogodbami za dobavo energije iz obnovljivih virov, Mercedes‑Benz pa je z večletnimi PPA‑ji za električno energijo iz vetrnih elektrarn zavaroval del porabe v svojih proizvodnih obratih. Ti primeri kažejo, da dolgoročni zakup električne energije ni več izjema, temveč strateško orodje za obvladovanje stroškov in tveganj pri velikih porabnikih.

Investicija kot sistem

Sistemski energetski pristop, vključen že na začetku projekta, investitorju prinese boljši nadzor stroškov, večjo prilagodljivost in manj tveganj v celotni življenjski dobi objekta. FOTO: Depositphotos

Skupni imenovalec sodobnih naložb je potreba po sistemskem razmisleku. Energetika, infrastruktura, materiali in upravljanje objektov so vse bolj prepleteni. Projekti, ki te elemente obravnavajo ločeno, težko dosegajo dolgoročno učinkovitost.

Celostni pristop omogoča boljše obvladovanje stroškov, večjo prilagodljivost in manjšo izpostavljenost tveganjem. Izkušnje kažejo, da investitorji, ki v proces že zgodaj vključijo energetske strokovnjake, lažje obvladujejo stroške, hitreje sprejemajo ključne odločitve in se izognejo poznejšim kompromisom. V praksi to pomeni, da mora biti energetski razmislek v projekt vključen že zelo zgodaj, še preden so sprejete ključne tehnične in investicijske odločitve. Prav zato se tudi v Sloveniji vse pogosteje uveljavlja vloga energetskih partnerjev, ki investitorjem pomagajo povezati trg električne energije, lokalne vire, zakonodajne zahteve in dolgoročne poslovne cilje v delujoč sistem.

Med takšnimi pristopi se v praksi pojavlja tudi Petrol. Njegovi strokovnjaki pri večjih poslovnih in javnih naložbah nastopajo kot dolgoročni energetski partnerji, ki so vključeni že v fazi energetskega načrtovanja. S tem investitorjem pomagajo pravočasno razumeti energetske omejitve in priložnosti lokacije, izbrati ustrezne modele oskrbe z energijo ter zasnovati rešitve, ki ostanejo učinkovite celotno življenjsko dobo projekta.

Naročnik oglasne vsebine je Petrol