Digitalna Azija: jin in jang v novi tehnologiji

Ko je na Kitajskem študirala moja generacija – govorim o času v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja –, je bil v prodajalnah, kadar smo hoteli kaj kupiti, najpogostejši odgovor »mei-you« – »nimamo«. Na različnih okencih, kjer smo hoteli opraviti katerega od postopkov, pa se je običajno vse končalo s tem, da je uslužbenec zmignil z rameni, in s komentarjem, ki ni vzbujal upanja: »Meiyou banfa!«, »Nemogoče (opraviti tisto, kar želiš)!«

Zdaj je v prodajalni dovolj pogledati v senzor, ki prepozna obraz, povezan z bančnim računom, in kupljeno blago ali naročena storitev sta v hipu plačana. In okenc je vse manj. Zakaj bi jih sploh potrebovali, ko pa vse poteka prek aplikacij, na katerih zdaj »you banfa« – »obstaja način«, da se lahko opravi vse, kar je nujno. Kitajci so digitalni narod. Zdaj vodijo bliskovito rast digitalnega gospodarstva, in to v celotnem azijskem okolju. Ob tem Kitajska sama zase načrtuje, da bo že do konca tega leta več kot deset odstotkov svojega bruto domačega proizvoda ustvarila prav v tem sektorju, katerega razvoj se opira na »načrt akcije«, ki so ga minulo pomlad sprejeli na najvišji državni ravni.

Skok na vlak digitalnih servisov

V tem dokumentu je določenih osem ključnih področij delovanja in prvo med njimi so inovacije na področju sistemov in mehanizmov. Poleg tega se ukvarjajo tudi s kultiviranjem območnih znamk, integriranjem umetne inteligence+ (UI+), krepitvijo infrastrukture, negovanjem podatkovne industrije, izobraževanjem digitalnih strokovnjakov, optimizacijo okolja za digitalni razvoj in seveda tudi z vgrajevanjem digitalne tehnologije v vsesplošno gospodarsko verigo.

Kitajska vedno pristopa celostno, ko gre za strateško pomembne programe, ta pa je gotovo eden najpomembnejših programov v drugi četrtini tega stoletja. Če je bila pred sedmimi desetletji in pol, torej v času, ko je bila leta 1949 ustanovljena Ljudska republika Kitajska, za njen obstoj in razvoj ključna elektrifikacija takrat zaostale države, potem je zdaj, torej v času, ko se je svet znašel na razpotju, na katerem se odloča o gospodarjih prihodnosti, digitalizacija ključni člen v verigi, ki povezuje Kitajsko, še do nedavnega na tehnološkem področju sledečo Zahodu, in Kitajsko, ki bo že v kratkem vodila globalni trend obračanja k novim tehnologijam.

Kitajski ni bilo težko vskočiti na vlak digitalnih servisov, kajti čeprav je bila ta država na začetku 80. let, ko so se v njej pojavili zametki računalništva, še vedno revna, je bila zanjo tehnologija, ki počiva na istih načelih kot kitajska tradicionalna filozofija jina in janga, zlahka razumljiva in skoraj a priori blizu. Vse to je Kitajcem omogočilo, da niso veliko zaostajali za vodilnimi silami digitalizacije in da so tudi sami ustvarili svoje omrežje pikacom podjetništva, spletnega trgovanja, industrije iger, nato pa tudi vsega drugega, kar vodi v sodobne oblike digitalnih financ in bančništva, medicine in zdravstva, izobraževanja in raziskovanja. In to seveda še zdaleč ni vse. Lahko bi še dolgo in do podrobnosti naštevali vse industrije in storitve, s katerimi je Kitajska v zadnjih petindvajsetih letih naredila velik skok naprej in za zdaj zgodbo končala s taksiji roboti, kar je več od same digitalizacije.

Vrtoglava rast digitalnega gospodarstva

Na tem področju, na katerem se stikajo digitalizacija, robotizacija in umetna inteligenca, zdaj azijska sila hiti najmanj z ramo ob rami z ZDA, čeprav se vse bolj zdi, da jo je po številnih merilih celo prehitela. Kitajski tehnološki velikan Baidu je pred nekaj meseci objavil, da je njegov apollo go opravil 11 milijonov samostojnih voženj. V tem času je waymo ameriške družbe Alphabet prijavil samo deset milijonov voženj brez voznika. V istem trenutku, ko sta bili kitajski družbi WeRide in Pony.ai vpisani na ameriško borzo, so se med njune vlagatelje vpisale tudi družbe, kot sta Nvidia in Toyota.

Čeprav ni mogoče govoriti o digitalizaciji celotne celine, ker obstaja na njej tudi nekaj najbolj nerazvitih držav sveta, je dinamika razvoja digitalnega gospodarstva – ki mu najprej sledila, zdaj pa ga vodi Kitajska – posrkala vase tudi celotno vzhodno in jugovzhodno Azijo. Južna Koreja in Japonska sta veteranki te gospodarske panoge, a je zdaj že težko najti državo Aseana (Zveze držav Jugovzhodne Azije), ki ne bi z velikimi koraki stopala v isto smer.

S približno 680 milijoni ljudi in hitro rastočim gospodarstvom se je to območje, ki se ponaša z eno najvišjih stopenj posedovanja mobilnih telefonov (z zavidanja vrednimi 136 odstotki), prepustilo tudi tehnološki revoluciji, zahvaljujoč kateri ocenjujejo, da bo njegovo digitalno gospodarstvo do leta 2030 doseglo raven blizu dva tisoč milijard dolarjev. To bo omogočilo razvoj telekomunikacijske infrastrukture, omrežja 5G, razvejenega okoli hrbtenice optičnih vlaken, podprte z računalniškimi vozlišči, razprostrtimi po vseh urbanih in ruralnih območjih.

Vprašanje shranjevanja velikih količin podatkov

V zadnjih nekaj letih je jugovzhodna Azija pridobila še nekaj deset milijonov novih uporabnikov interneta (letos bo to število doseglo 402 milijona), in to je avtomatično ustvarilo plodna tla za spletno trgovino, digitalne finance in ekosisteme superaplikacij (kot se imenujejo mobilne ali spletne aplikacije, ki na eni platformi ponujajo večje število storitev). Seveda ob pospešeni preobrazbi gospodarskega delovanja to zavidanja vredno število prebivalcev kibernetskega prostora pušča za seboj prav tako zavidanja vredno količino podatkov, ki zadevajo varnost, zdravje, finance in biometrijo.

Že zdaj se pogosto postavlja vprašanje, kje bodo vsi ti podatki shranjeni, in kako se bo območje, ki je bilo vse do sredine prejšnjega stoletja žrtev evropskega imperializma, lahko izognilo tehnološkemu neokolonializmu, pogojenemu z dejstvom, da ameriški in evropski velikani, kot so Amazon Web Services, Microsoft Azure, Google Cloud, OVHeloud ali Deutsche Telekom zdaj nadzorujejo 68 odstotkov podatkovnih centrov. Azija pa ima – in to vključno s Kitajsko – v lasti zgolj okoli 26 odstotkov globalne podatkovne infrastrukture.

Razvijajo se tudi tehnološke prevare

Vse to vzbuja zaskrbljenost, kar zadeva digitalno suverenost, predvsem pa iskrice navdiha za ustvarjanje novih storitev, večinoma zakonitih, pa tudi tistih nezakonitih. S približno 5,8 milijarde ljudi z mobiteli v žepu se vzporedno z digitalnim gospodarstvom razvijajo tudi tehnološke prevare, katerih centri so pogosto v azijskih državah. Do zdaj so bili to najpogosteje klicni centri, ki so se večinoma opirali prav na to veliko spremembo v kitajski družbi, na dejstvo, da se da zdaj v tej državi sleherni problem rešiti po spletu. In tako Kitajci zlahka nasedejo vsem mogočim ponudbam, povezanim z zdravstvenim zavarovanjem, vpisovanjem otrok v najboljše šole, da pa ob tem sploh ne omenjamo vseh mogočih super zdravil proti staranju, debelosti in drugim običajnim, a neželenim pojavom.

A klicni centri so preprosto druga plat digitalnega gospodarstva – v primerjavi z visoko usposobljenimi hekerji ali tajnimi strokovnjaki IT, ki jih Severna Koreja podtika v tuje, najpogosteje ameriške družbe. Cilj je predvsem v tem, da se državi, proti kateri so bile uvedene sankcije, zagotovi zavidanje vreden zaslužek. Po splošnih ocenah skrivni uslužbenci IT, ki uporabljajo lažne, pogosto ukradene identitete, ustvarjene z umetno inteligenco, Pjongjangu prinašajo okoli 600 milijonov dolarjev na leto, in to poleg množice ukradenih podatkov, ki jih bodo ob določeni priložnosti uporabili za katero od kibernetskih subverzij.

Digitalno gospodarstvo neomajna prioriteta azijskih držav

Kljub vsem problemom in tveganjem je digitalno gospodarstvo ena od neomajnih prioritet azijskih držav. Indijsko digitalno gospodarstvo raste tri do štirikrat hitreje od tradicionalnega in bo še pred koncem tega desetletja znašalo 20 odstotkov bruto domačega proizvoda. Politika digitalnega Pakistana, kot se imenuje program vlade v Islamabadu, pospešeno spreminja profil pakistanske družbe. Tisto, kar najbolj skrbi oblast v državah, kot je ta, pa je vprašanje, ali bo digitalizacija pomagala pri zmanjševanju velikih neenakosti, ali pa bo zgolj dodatno poglobila brezno med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo. Pri tem gre predvsem za tiste, ki imajo dostop do spleta, in tiste, ki ga nimajo, takšnih pa je v azijskem Pacifiku kar 1,7 milijarde.

Celo v državah, v katerih se digitalno gospodarstvo pospešeno razvija, kot je, na primer, Indonezija, je v tistih gospodarskih panogah, ki zagotavljajo zgolj nizko ali srednjo raven prihodkov, digitalno nepismenih kar 70 odstotkov zaposlenih. Ženske na tem območju imajo kar 20 odstotkov manj možnosti za dostop do interneta in vsega, kar ta ponuja, to pa pomeni, da se tudi v primeru, če sodijo v generacijo Z, njihovo življenje ne bo spremenilo tako, kot se bo zgodilo velikemu delu njihovih vrstnikov.

Kaj pa digitalna pravičnost

In tako se v Aziji vse več govori o »digitalni pravičnosti« in različne države se tega problema lotevajo na različne načine – od subvencioniranja programov internetnega izobraževanja, vse do urejanja konkurence med komercialnimi platformami.

Na koncu se je treba vprašati tudi to, ali je Azija že postala bolj digitalna od Evrope? V posameznih segmentih digitalnega gospodarstva je odgovor – da, vendar so ZDA in Evropa še vedno pol koraka spredaj. Tako vsaj kažejo raziskave, čeprav strokovnjaki opozarjajo, da ima azijsko digitalno gospodarstvo eksplozivno rast, zlasti v digitalni trgovini in digitalnem plačevanju. Veliko razliko je mogoče opaziti tudi v močni podpori, ki jo azijske države zagotavljajo digitalni industrializaciji in rasti digitalne infrastrukture, ter evropsko proaktivno regulacijo, ki obstaja nasproti azijski in predvsem kitajski fleksibilnosti na tem področju.

»Pripravljeni na prihodnost« je geslo, ki v Aziji spremlja digitalne tehnologije. Te omogočajo, da v državah te celine skoraj ne obstaja nič, kar se ne bi dalo uresničiti. V Kitajski se nič več ne sliši »meiyou banfa«. Zahvaljujoč digitalizaciji namreč ta vse bolj postaja država, v kateri se uresničujejo čudeži in v kateri nemogoče že koraka po mestnih ulicah. Na kratko rečeno – Azija je pripravljena za prihodnost.