Kje so še neizkoriščene priložnosti za rast izvoza

Slovensko gospodarstvo je v letošnjem prvem polletju stagniralo, tako da bi kljub pričakovanemu preobratu v drugem polletju letna gospodarska rast le s težavo presegla en odstotek. Zato na GZS vlado pozivajo k ukrepanju in popravi napak ekonomske politike. Glede na ocene, da bo na ravni EU gospodarska rast dosegla 1,3 oziroma 1,4 odstotka, bo tako slovenska rast po daljšem obdobju letos verjetno nižja od povprečne v Uniji. Na GZS so zato ponovno izpostavili problem konkurenčnosti poslovnega okolja v Sloveniji in se zavzeli za davčne razbremenitve, ki bi spodbudile ponovno rast delovnih mest, saj so ta najboljše zagotovilo za vnovično višjo rast BDP.

Glavni ekonomist GZS Bojan Ivanc pa je med drugim izpostavil še skrčenje industrijske proizvodnje v predelovalnih dejavnostih za 1,8 odstotka, medtem ko je na ravni EU27 v prvem polletju narasla za 1,1 odstotka. »K tej razliki je najbolj negativno prispevalo krčenje proizvodnje v industriji strojev in naprav, motornih vozil, kovinskih izdelkov in letal,« je dodal Ivanc. Negativna gibanja so bila tudi v nekaterih drugih dejavnostih. Slovensko gospodarstvo glede na trenutna globalna gibanja pri blagu izgublja tržne deleže v Evropi, kar bo statistika lahko še bolj pokazala v prihodnjih četrtletjih in letih, je še dodal Ivanc.

Zakaj razlike v gospodarski rasti

Zaradi vsega omenjenega se pred slovenskimi izvozniki kažejo težka leta, saj tudi v EU ni zaznati občutne krepitve gospodarske rast. Redni profesor dr. Marko Jaklič z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani se strinja, da napovedi za leto 2025 res niso spodbudne – evropska komisija v pomladni napovedi pričakuje le 1,1 odstotka rasti v EU, v evrskem območju pa 0,9 odstotka. »Tudi IMF v svoji julijski napovedi ne vidi bistveno drugačnih rasti. V globalnem kontekstu so to nizke številke – ZDA naj bi letos rasle več kot dvakrat hitreje, Kitajska pa vsaj štirikrat hitreje, pa čeprav imata ti državi veliko gospodarskih izzivov in strukturnih neravnovesij.«

Takšno stanje oziroma razlike v gospodarski rasti v primerjavi s tema državama trajajo že vsaj 15 let, je poudaril Marko Jaklič. In dodal, zakaj je tako: »Največkrat lahko slišimo, da EU še vedno čuti posledice višjih obrestnih mer, ki so začele veljati leta 2022 po dolgem obdobju nizkih ali celo negativnih in so se v zadnjem obdobju že znižale in so nižje kot v ZDA. Večji in dolgotrajnejši problem so cene energije, ki so bile v EU višje že tudi precej pred ruskim napadom na Ukrajino. Omenja se preobremenjenost javnih financ, vendar je zadolženost morda še večji problem tako na Kitajskem kot v ZDA. V zadnjih letih naj bi svetovna geopolitična negotovost in trgovinska trenja s carinskimi grožnjami zmanjševali investicije predvsem v EU. ZDA in Kitajska so izpostavljene zelo podobnim šokom, vendar delujejo bolj agilno in učinkovito, EU pa je fragmentirana in institucionalno prepočasna.«

Kot je sogovornik še dodal, ZDA in Kitajska vlagajo že dalj časa in bistveno več tako zasebnih kot javnih virov v raziskave, razvoj in inovativnost. »Še posebej ZDA ima učinkovit trg kapitala, EU pa še vedno stagnira pri enotnem kapitalskem trgu ter spodbujanju zagonskih in hitrorastočih (novih) podjetij. Kitajska in deloma ZDA imajo učinkovito industrijsko politiko, ki spodbuja tehnološki in gospodarski razvoj, EU pa ima predvsem regulativne ovire in manj jasno opredeljen tehnološki in industrijski razvoj, celo pri deklariranem zelenem prehodu tehnološko in gospodarsko zaostaja, zaostanek pri ključni tehnologiji umetne inteligence pa je več kot očiten in vse večji. ZDA in Kitajska so manj odvisne od tujih energentov in surovin, EU pa jih pretežno uvaža in je ranljiva.«

Izzivi, ki bi lahko ogrozili konkurenčnost EU

In kako ocenjuje izzive, ki bi dolgoročno lahko ogrozili konkurenčnost EU, kot so na primer nizka produktivnost, pomanjkanje delovne sile in veščin ter staranje prebivalstva? Marko Jaklič je pripomnil, da so nizka rast produktivnosti, pomanjkanje ustreznih kadrov in staranje prebivalstva med seboj tesno povezani. »Produktivnost v EU zadnja leta raste bistveno počasneje kot v ZDA – v obdobju 2019–2023 je bila razlika v nekaterih panogah več kot osemkratna. Demografska slika se v EU hitro slabša. Odgovor mora biti sistemski: pospešena digitalizacija in avtomatizacija, množično prekvalificiranje, premišljena migracijska politika in prilagoditev trga dela za daljšo aktivnost starejših.«

Če EU tega ne bo naredila, tvega trajno izgubo konkurenčnega položaja, je poudaril Jaklič. Pri tem je še omenil, da je pomanjkanje kadra lahko precej kratkoročnega značaja, saj bo umetna inteligenca v prihodnjih 15 letih nadomestila ogromno delovnih mest. Velik izziv bo pravočasno zagotoviti pravo kadrovsko strukturo in jo tudi primerno plačati. »Na primer, v Sloveniji nam trenutno zelo primanjkuje kadra za (javne) storitve dolgotrajne oskrbe. Smo takšne kadre sposobni izobraziti, jim dati ustrezen družbeni ugled in jih primerno plačati?«

Nujna hitra prilagoditev

In katere so dejavnosti s še neizkoriščenimi priložnostmi za rast izvoza ter kako jih spodbuditi? Za slovenske izvoznike, ki pretežno izvažajo v EU, omenjeno stanje pomeni manj povpraševanja in ostrejšo konkurenco iz tretjih držav. Nemčija, naš glavni trg, ostaja v industrijski stagnaciji – avtomobilska in strojna industrija se prepočasi prilagajata novim razmeram. Kot je dejal dr. Jaklič, je predvsem naša dobaviteljska kovinskopredelovalna in nasploh dejavnost preoblikovanja materialov pred velikim izzivom preživetja.

»Če vzamemo za primer avtomobilsko industrijo: univerzalne platforme za električne avtomobile, ki jih z zaostankom uvajajo tudi evropski izdelovalci avtomobilov, zahtevajo 30 odstotkov manj delov in pritrdilnih elementov, kar pomeni velik (dodaten) pritisk za naše dobavitelje. Verjamem, da bo tudi slovenska avtomobilska industrija obstala (upam, da brez takšnega šoka, kot sta ga v preteklosti doživeli lesna in oblačilna dejavnost), vendar bodo poslovni modeli precej drugačni, bolj storitveno usmerjeni, skoraj gotovo pa bo tudi podjetij in zaposlenih v tem segmentu v prihodnosti precej manj.«

Za obstoječe dejavnosti in podjetja sta, kot je poudaril prof. dr. Marko Jaklič, nujni sposobnost hitre prilagoditve in čimprejšnja diferenciacija, tako geografsko kot po namembnih trgih. Nujna je tudi »družbena« sposobnost oblikovanja novih podjetij, ki bodo rasla, kar pa je običajno tek na dolge proge. V obeh primerih sta ključ za prihodnji razvoj tehnološka in netehnološka inovativnost. Pri razumevanju in uresničevanju predvsem slednje smo v mednarodnih primerjavah zelo podpovprečni.

Priložnosti za izvoz

Na vprašanje, kje lahko še iščemo priložnosti za izvoz, pa je sogovornik odvrnil, da smo lahko veseli, da imamo v Sloveniji vse močnejšo prisotnost treh mednarodnih farmacevtskih podjetij, ki povečujejo investicije, zaposlenost in vpetost v nacionalni inovacijski sitem. V tej navezavi je treba spodbuditi zagonska in hitrorastoča biotehnološka podjetja.

»Naše tradicionalne kompetence v tehnologijah preoblikovanja materialov bi lahko preusmerili v vesoljsko, (žal) vojaško industrijo … Morda izkoristimo sicer negotove spremembe v verigah vrednosti, ki se dogajajo zaradi padca multilateralizma v mednarodni menjavi in rasti neomerkantilizma (na primer kitajske tovarne avtomobilov in še česa v EU za serviranje trga EU in ZDA …). Priložnosti so gotovo v zelenih tehnologijah (oprema in komponente za zeleni prehod, energetika in energetske rešitve, rešitve za krožno gospodarjenje), digitalnih industrijskih rešitvah (nišni B2B-software, avtomatizacija proizvodnje, sistemi za prediktivno vzdrževanje na temelju umetne inteligence), medicini in rehabilitaciji (starajoče se prebivalstvo bo povečalo povpraševanje po inovativnih zdravstvenih produktih in storitvah), premium prehrani in trajnostnih materialih (trgi iščejo sledljivost, trajnost in posebnost) …«

Hiter tehnološki razvoj bo po besedah Marka Jakliča v prihodnjih 15 letih prinesel ogromno novih priložnosti, ki jih še ne znamo napovedati. Sam sicer ni zagovornik »načrtovane« specializacije vnaprej, saj meni, da je Slovenija »premajhna za specializacijo«, ki bi jo opredelili politiki in birokrati v vladnih sobanah. Ta se bo po njegovih besedah zgodila, če bomo vzpostavili primerne institucionalne okvire, regulativno politiko in spodbudo po meritokratskem načelu. »Tako kot v športu, kjer smo nadpovprečno uspešni glede na vložke, bi morali spodbujati tiste (podjetja ali poslovne ekosisteme), ki pokažejo potencial mednarodne odličnosti. Ti običajno potegnejo za seboj preostale.«

Inovacijsko okolje

Za konkurenčnost na mednarodnem trgu pa so pomembne tudi inovacije. Na vprašanje, kakšno je po njegovem mnenju podporno inovacijsko okolje v Evropi in pri nas ter kako bi ga bilo še treba nadgraditi, je Marko Jaklič odgovoril, da ima Evropa (še vedno) vrhunsko znanje, predvsem na bazičnem raziskovalnem področju, a ga prepočasi pretvarja v globalno uspešne produkte oziroma storitve.

»Če pogledamo, kaj se letos v ZDA dogaja pri investiranju v umetno inteligenco, nas tako rekoč ni zraven. Evropski inovacijski indeks 2025 Slovenijo uvršča med 'zmerne inovatorje' – na 94,7 odstotka povprečja EU; EU pa zaostaja za ZDA, Kitajsko, Južno Korejo … Močne strani so sodelovanje pri raziskavah med podjetji in inštituti ter vseživljenjsko učenje, šibkost pa tvegani kapital (manj kot tretjina povprečja EU) in počasna komercializacija. Izstopa tudi izrazito podpovprečje pri netehnološki inovativnosti. Za netehnološke inovacije slovenski izdatki znašajo le približno 25 odstotkov povprečja EU,« je še povedal in dodal, da to pomeni, da slovenska podjetja vlagajo znatno manj v inovacijske ukrepe, kot so organizacijske spremembe, povezave tehnoloških oziroma produktnih in storitvenih komponent v izboljšano uporabniško izkušnjo, trženjske inovacije, oblikovanje in upravljanje blagovnih znamk ...

Po njegovih besedah potrebujemo bolj mednarodno povezane podjetniško-inovacijske ekosisteme, stabilne in predvidljive spodbude, davčne olajšave za zasebne vlagatelje, tematske testne centre in instrumente za hiter vstop inovacij na tuje trge, mednarodno konkurenčen sistem zaščite intelektualne lastnine, zakonodajo na trgu dela, ki bo zadrževala in privabljala mednarodne talente ... »In ne nazadnje ustrezen zdravstveni sistem, stanovanjsko politiko, kakovosten šolski in znanstvenoraziskovalni sistem, kakovostne sisteme mobilnosti … Če želimo razvijati inovacijsko in izvozno konkurenčnost, moramo inovacijsko okolje graditi kot celovit in celosten sistem, ne kot skupek posameznih javnih politik, projektov …« je sklenil prof. dr. Marko Jaklič.