S prožnejšim izplačevanjem rent bo pokojninsko varčevanje privlačnejše

Demografija je neizprosna. Zelo jasno je, koliko ljudi se bo v prihodnjih desetletjih upokojilo, vemo, kakšna je rodnost v Sloveniji, in poznamo pogoje, po katerih se upokojujemo, našteva Matej Golob Matzele, predsednik uprave Modre zavarovalnice. Čedalje več ljudi se zaveda pomembnosti varčevanja za boljšo socialno varnost po upokojitvi.

Tudi prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje (PDPZ) je po njegovih besedah priložnost, da tako zaposleni kot delodajalci poskrbijo, da bo problem manjši, kot bi lahko bil. Še posebej po spremembah pokojninske zakonodaje, ki odpravlja obveznost doživljenjske ​pokojninske rente, vlagateljem pa daje tudi nekoliko bolj proste roke pri izbiri tveganosti naložb.

Kako se letošnje še posebej turbulentno leto odraža v donosnosti pokojninskih skladov Modre zavarovalnice in kako se v posameznih skladih odzivate na razmere?

Letošnje leto je res turbulentno, ampak takšno je bilo tudi prejšnje. Kljub vsem spremembam, ki so se dogajale v geopolitičnem prostoru in se potem odražajo na kapitalskih trgih, smo bili v prvem polletju zelo uspešni.

Naši dinamični podskladi so dosegali polletne donosnosti blizu 12 odstotkov, preudarni skladi okrog osem odstotkov in naši zajamčeni skladi približno tri odstotke, kar je dober rezultat, še posebej če upoštevamo vse negotovosti, ki se dogajajo.

Ker so trgi zelo nepredvidljivi in precej nihajo, je za nas najpomembnejše odločanje o strateški alokaciji sredstev. Torej, koliko sredstev naših podskladov vložimo v obveznice, delnice in koliko v alternativne naložbe. Za zdaj se je razporeditev izkazala kot dobra. Hkrati pa so pomembne taktične odločitve o nakupih in prodajah posameznih naložb, kar prilagajamo trenutnim ocenam o tržnih gibanjih.

Upravljate krovni pokojninski sklad, v katerem sredstva PDPZ plemenitijo javni uslužbenci. Ali oni varčujejo kaj drugače kot zaposleni v gospodarstvu?

Javni uslužbenci so edini segment delovno aktivnega prebivalstva, kjer je dodatno pokojninsko zavarovanje obvezno za vse, in za vse se vplačuje mesečna premija, ki v povprečju znaša približno 45 evrov na mesec. Če gledamo gospodarstvo, je pri tistih, ki varčujejo v pokojninskih družbah, mesečna premija približno sto evrov, pri vzajemnih pokojninskih skladih, ki jih upravlja tudi Modra zavarovalnica, če ne štejemo javnih uslužbencev, pa okrog 120 evrov na mesec. Iz tega vidimo, da so sredstva, ki jih delodajalci vplačujejo za javne uslužbence, pomembno nižja od tistih, ki se vplačujejo v PDPZ v gospodarskih družbah.

Seveda pa imajo javni uslužbenci, tako kot vsi drugi, možnost, da svoja vplačila povečajo do zgornje meje davčno priznane olajšave, ki je 5,844 odstotka bruto plače, kar je letos 3224 evrov. Ta razlika pomembno vpliva na obseg njihovih privarčevanih sredstev ob upokojitvi.

Ozaveščenost ljudi, ki že nekaj časa vlagajo v PDPZ, se je v zadnjih letih močno povečala. Razumejo, da se sredstva, ki jih varčevalci vlagajo v ta produkt, investirajo na kapitalske trge, da imajo možnost izbire naložbene politike in da lahko na koncu dobijo precej visoke zneske, ki jim omogočajo tudi bistveno boljšo pokojnino.

Koliko pa k premijam prispevajo še sami v primerjavi z zaposlenimi v gospodarstvu?

Razlike seveda so, ker določena podjetja plačujejo svojim zaposlenim maksimalen znesek, ki še omogoča davčno olajšavo, na drugi strani nekatera vplačujejo minimalen znesek, ki je letos 36 evrov na mesec, vmes pa obstaja še cela kombinacija različnih modelov, kjer del prispeva zaposleni, drugi del pa delodajalec. Dejstvo pa je, da kar nekaj delodajalcev zaposlene spodbuja k vplačilom tako, da več ko prispeva posameznik, več prispeva tudi delodajalec. To se je izkazalo za učinkovito motivacijo zaposlenih.

Po drugi strani so podjetja, ki so finančno sposobna plačati maksimalno premijo in skrbijo za zaposlene tudi po njihovi upokojitvi, v bistveno boljšem konkurenčnem položaju. V javnem sektorju delodajalci vplačujejo premijo v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo, delež posameznikov, ki jo dodatno vplačujejo tudi sami, pa je razmeroma majhen.

Njihov vložek znaša od pet do deset odstotkov vrednosti vseh vplačanih premij javnih uslužbencev. Tu je gotovo priložnost za dodatna vplačila, sploh, ker je v javnem sektorju davčna olajšava še nekoliko višja.

Vsakemu javnemu uslužbencu delodajalec ob zaposlitvi začne vplačevati mesečne premije v PDPZ, v zasebnem sektorju to ni obvezno. Kaj pričakujete od nove zakonske obveznosti delodajalcev, ki PDPZ še nimajo, da izpeljejo kolektivno dogovarjanje o vključitvi zaposlenih?

Prvi vladni predlog pokojninske reforme je predvidel samodejno vključevanje zaposlenih v gospodarstvu, za kar si izvajalci PDPZ prizadevamo že nekaj časa. Takšne so tudi prakse najrazvitejših pokojninskih sistemov v Evropi, predvsem v državah Beneluksa, v Franciji in skandinavskih državah.

Ti sistemi so večinoma zgrajeni na kolektivnih pogodbah, ki so dogovorjene med predstavniki države, delodajalcev in sindikatov. Tam so zaposleni v zasebnem sektorju praviloma ob zaposlitvi samodejno vključeni v sistem vplačevanja. Z letošnjim letom so to uvedli tudi na Irskem in v Italiji.

Pri nas predlog ni bil sprejet, namesto tega je vzpostavljen mehanizem obveznega pogovora med podjetjem in zaposlenimi za delodajalce z več kot desetimi zaposlenimi, ki še nimajo sklenjenega PDPZ. Ima pa ta pogovor lahko različne zaključke. Lahko se odločijo, da dodatnega kolektivnega zavarovanja ne bodo imeli, in samo pripravijo zapisnik srečanja, ki ga podjetje posreduje inšpektoratu za delo.

Lahko pa postane pomembno strateško vprašanje. Če se podjetje in zaposleni zavedajo pomena dodatnega pokojninskega zavarovanja, lahko skupaj dosežejo dober dogovor. Po letu 2050 bo namreč predvideno razmerje med aktivnim prebivalstvom in upokojenci precej manj ugodno, pritisk na pokojninsko blagajno pa večji. Dodatno pokojninsko zavarovanje lahko pomaga zapolniti del vrzeli med prihodki pred upokojitvijo in pokojnino.

Prav tako sem prepričan, da PDPZ za večino podjetij lahko pomeni tudi konkurenčno prednost. Povsod so potrebe po novih kadrih, ki pa jih je na trgu dela premalo in PDPZ je lahko pomembna dodana vrednost v celotnem zaposlitvenem paketu.

Drugi pokojninski steber v Sloveniji poznamo že 26 let, vendar v njem mnogi ne vidijo prave dodane vrednosti. Kje so po vašem glavni vzroki?

Del težave je bil, da je zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju do zadnje spremembe, ki je začela veljati z letošnjim letom (Zpiz-2O), predpisoval, da mora biti privarčevani znesek izplačan v obliki doživljenjske rente. To pomeni, da so se sredstva izračunala na posameznikovo pričakovano življenjsko dobo, hkrati pa imajo posamezniki praviloma privarčevanih razmeroma malo sredstev – nekdo, ki začne varčevati pri 45 letih in varčuje 30 evrov na mesec, ne more pričakovati, da bo imel na primer 150 evrov mesečne rente.

Novela zakona je določbo o doživljenjski renti umaknila in omogočila tudi krajše ročnosti. Pravilnik, ki ga pripravljajo na ministrstvu za finance, bo natančneje opredelil pogoje za izplačevanje vseh, tudi teh finančnih rent, vsekakor pa produkt postaja fleksibilnejši in bolj prilagojen posamezniku, ki se upokoji. Hkrati se je z Zpizom-2O spremenila tudi določba, ki določa možnost dviga v okviru kolektivnega zavarovanja zbranih sredstev v enkratnem znesku.

Po novem je enkraten dvig možen, če je delodajalec vplačal do 12.000 evrov (prej nekaj več kot 6000 evrov), še vedno pa velja, da sredstva, ki jih je vplačeval zaposleni individualno, lahko dvigne v celoti. Država sicer enkratne dvige poskuša destimulirati z davčno ureditvijo, saj je osnovni namen PDPZ mesečna renta kot dodatek k pokojnini iz prvega stebra.

Katere prednosti PDPZ pa ljudje spregledajo?

Davčna olajšava na vplačana sredstva je ena ključnih prednosti, in sicer do višine 5,844 odstotka bruto plače v koledarskem letu. To je edini naložbeni ali pa varčevalni produkt v Sloveniji, ki ima tako davčno olajšavo. Pomembna prednost je tudi možnost varčevanja v podskladih življenjskega cikla, ki jo imamo v Sloveniji že skoraj deset let. Posamezniki so glede na starost razporejeni v podsklade z različno naložbeno politiko.

Mlajši praviloma varčujejo v bolj dinamičnih podskladih, v katerih prevladujejo delniške naložbe. V srednjem starostnem obdobju preidejo v preudarnejše podsklade, ki sredstva razporejajo med delniške in obvezniške naložbe, v zadnjem obdobju pred upokojitvijo pa v zajamčeni podsklad. Takšna razporeditev je smiselna, saj se z bližanjem upokojitvi zmajšuuje pripravljenost za prevzemanje večjih naložbenih tveganj.

V zajamčenem podskladu upravljavec zagotavlja zajamčeni donos, minimalno višino katerega določa ministrstvo za finance. Zpiz-2O je glede izbire naložbene politike prinesel več fleksibilnosti, saj se lahko tudi starejši posameznik pod določenimi pogoji odloči za varčevanje v bolj dinamičnem podskladu tudi v srednjem starostnem obdobju.

Pred tem mora opraviti pogovor z upravljavcem, ki preveri, ali razume tveganja takšne naložbene politike. V zadnjem obdobju pred upokojitvijo mora sredstva še vedno prenesti v zajamčeni podsklad.

Dodatna prednost je torej, da lahko posameznik izbiro naložbene politike prilagaja svoji starosti in odnosu do tveganja ter jo enkrat letno tudi spremeni.

Varčevanje v podskladih, ki omogočajo starosti primerno izpostavljenost delniškim naložbam, lahko pomembno vpliva na višino sredstev, ki jih bo posameznik privarčeval do upokojitve. Seveda je končni znesek odvisen tudi od višine vplačil, zato je pomembno, da vsaj del premije prispeva tudi delodajalec.

Kaj pa bi bilo treba izboljšati, da bi bil ta produkt še konkurenčnejši?

OECD je v analizi poslovanja slovenskega pokojninskega sistema pozdravil uvedbo pogovora, ki ga morajo izvesti delodajalci. Hkrati pa predlaga, da bi bilo smiselno narediti še korak naprej, k samodejnemu vključevanju zaposlenih.

To pomeni, da če se neko podjetje odloči za kolektivno shemo, so vanjo avtomatično vključeni vsi zaposleni, razen tistih, ki tega izrecno ne želijo. Drugi predlog pa je spodbujanje investiranja zaposlenih v sklade pokojninskega zavarovanja tako, da za vsak dodaten evro, ki ga vplačajo, dodaten evro prispeva tudi delodajalec.