Stranke želijo upravljanje tveganj in donos

Čeprav imajo Slovenci največ denarja naloženega v bančne depozite – po zadnjih podatkih nekaj več kot 30 milijard evrov –, vedno bolj raste tudi zanimanje za individualno upravljanje premoženja.

V zadnjih letih je ta produkt postal precej bolj prepoznaven, pritrjuje tudi Vid Pajič, član uprave Ilirike, in dodaja, da se je v zadnjem obdobju tudi med podjetji izredno povečalo zanimanje zanj. »V zadnjem času se je delež takšnih podjetij povečal z okoli 15 na približno 35 odstotkov.« Na vprašanje, za katerega vlagatelja je primernejše klasično individualno upravljanje in za katerega upravljanje prek individualnega naložbenega računa (INR), odgovarja, da je odločilna višina sredstev.

»Za klasično individualno upravljanje je najmanjši vstopni znesek pri Iliriki 50.000 evrov. S tem smo poskušali ta produkt čim bolj približati zahtevnejšim strankam, saj so običajno, sploh v tujini, vstopni zneski veliko večji, in sicer od pol milijona do milijon evrov, pri nekaterih zelo priznanih tujih svetovnih bankah tudi pet milijonov. Za tiste z manj privarčevanimi sredstvi, od na primer 5000 do 20.000 evrov, pa je primernejše upravljanje prek INR.«

Določanje naložbene strategije

In kako se določi individualna naložbena strategija ter kateri dejavniki vplivajo na sestavo portfelja? Kot pojasnjuje sogovornik, s stranko vedno opravijo uvodni razgovor, na katerem pogledajo čim širšo sliko, da potem lahko čim bolj optimalno svetujejo. »Pogovorimo se ne samo o časovnem horizontu, ampak tudi o tem, kakšna tveganja želi stranka prevzeti in kakšno možnost ima za to. Se pa s časom spreminjajo tudi portfelji in strategije, saj stranka nima vedno samo ene strategije, ker se tudi razmere v življenju spreminjajo – lahko pride do nepričakovanih odlivov ali prilivov sredstev ali pa je treba zaradi nepredvidenega dogodka ali nesreče sprejeti bolj konservativno naložbeno politiko. Prilagajanje portfelja je tudi ena največjih dodanih vrednosti individualnega upravljanja, da ima stranka res ves čas nekoga na drugi strani, ki ji lahko svetuje v vseh situacijah. Končna odločitev pa je vedno njena, in to spoštujemo, razen če je njeno mnenje zanjo izrecno škodljivo.«

Pri Slovencih je pogosto prevelik delež premoženja naložen v nepremičnine, pri ljudeh z zelo velikim premoženjem, ki so finančno preskrbljeni in ne načrtujejo večjih nakupov, pa je pogosto opaziti tudi preveč konservativen pristop k naložbam. Kot pravi Vid Pajič, opažajo, da se je po drugi strani veliko strank že naučilo iz preteklih napak, da mora biti portfelj razpršen in investiran v različnih naložbenih razredih skladno s cilji varčevanja.

Izbiranje naložb

In kako upravljavec izbira naložbe za stranke? V Iliriki, kot pravi Vid Pajič, imajo tri skupine portfeljev: čisto delniško; zmerno mešano, kjer je od 40 do 60 odstotkov delnic in od 40 do 60 odstotkov obveznic; ter konservativno, kjer je od 20 do 30 odstotkov delnic in od 70 do 80 odstotkov obveznic.

»Lahko naredimo tudi čisto obvezniški portfelj, vendar se stranke zanj večinoma ne odločajo. Po določitvi želja stranke sledi individualizacija. Portfelji so si pogosto podobni, saj ne moremo neke delnice za enega vlagatelja oceniti kot dobro, za drugega pa kot povsem zgrešeno naložbo. Če torej pri določeni delnici pričakujemo rast, jo praviloma vključimo v portfelje vseh strank. Razlike pa se pojavijo, saj imamo stranke, ki imajo naložbe tudi pri drugih upravljavcih in so lahko v posameznem segmentu že zelo izpostavljene. Tak segment zato pri nas izpustimo, da stranki zagotovimo ustrezno razpršen portfelj. Imamo tudi stranke z različnimi omejitvami, pri oblikovanju portfeljev pa upoštevamo morebitne moralne in etične zadržke glede delnic določenih podjetij in podobno.«

Stranke si v splošnem želijo obvladovanja tveganj in donosa. Portfelj oblikujejo tako, da je optimalno prilagojen najverjetnejšemu scenariju. »Če se uresniči drugi ali tretji scenarij, si ne želimo biti povsem izpostavljeni, zato imamo določene naložbe, ki bodo v tem primeru zelo uspešne. Sam strankam večkrat povem, da nismo kratkoročni trgovci z vrednostnimi papirji, ampak vlagatelji. Naš cilj ni, da vsako leto desetkrat obrnemo celoten portfelj, ampak da najdemo naložbe, ki se skladajo z dolgoročnimi trendi. Če pa zaznamo izrazit kratkoročni trend, ga poskušamo izkoristiti. Ugotovili smo tudi, da imajo portfelji zaradi fleksibilnosti, ki jo omogoča ta produkt, v kriznih obdobjih praviloma manjše padce, med drugim zato, ker lahko del naložb prodamo in sredstva ohranimo v denarju. To možnost uporabimo, kadar ocenimo, da je primerna.«

Pri individualnem upravljanju premoženja zagotavljajo popolno transparentnost, saj pri večini finančnih produktov stranka ne ve natančno, katere provizije in stroški so ji bili zaračunani ter kdaj in na kakšen način. »V Iliriki strankam pošiljamo mesečna poročila, kjer je tudi določen kriterijski indeks, s katerim se ta naložba primerja. Stranka tako lahko v vsakem trenutku vidi, ali delamo dobro ali slabo.«

Stroški

Kakšni pa so stroški? »Glavna stroška sta upravljavska provizija in provizija iz delitve dobička. Manjši so še stroški borznega posredovanja, ki nastanejo pri transakcijah in jih imajo vsi. Trgovalni stroški znašajo 0,12 odstotka vrednosti transakcije. Pri delitvi dobička pa je pomembna najvišja dosežena vrednost portfelja (angl. high-water mark), ki ščiti vlagatelje pred večkratnim plačevanjem provizije za uspešnost. To v praksi pomeni, da se, če vrednost portfelja zraste s 100 na 150 enot, delitev dobička obračuna od razlike 50 enot. Če nato pride slabo leto in vrednost pade na 135 enot, se dobiček ne deli. Tudi če se vrednost nato znova povzpne na 150 enot, se dobiček ne deli, ker ni bila presežena prejšnja najvišja dosežena vrednost. Če bi vrednost zrasla na 160 enot, bi se dobiček delil le od razlike deset enot, saj je to povečanje glede na prejšnjo najvišjo doseženo vrednost. Tak način obračunavanja je v tujini uveljavljena praksa. V Sloveniji pa žal še vedno opažam, da nekateri provizijo obračunavajo zgolj glede na uspešnost v posameznem koledarskem letu, ne glede na preteklo gibanje vrednosti portfelja. Meni se zdi uporaba najvišje dosežene vrednosti do strank precej korektnejši pristop.«

Likvidnost in kakovost

In kako likviden je individualno upravljani portfelj ter kako se meri kakovost posameznih odločitev? Pri našem poslu, pravi Vid Pajič, se kakovost odločitev vidi vsak dan v donosih, ki so tudi najbolj objektivno merilo, ali smo se odločali prav ali ne. »To je večkrat stresno, je pa zelo objektivno. Poleg tega, da spremljamo rast, redno spremljamo tudi, kakšni so bili padci portfelja v obdobjih negativnega trenda na trgu. Se pa zavedamo, da je pri strankah kakovost merjena skozi donos. Ampak pomemben del je tudi storitev svetovanja, ki mora biti kakovostna, čeprav se dostikrat šele čez čas pokaže, ali je bil nasvet pravi ali ne.«

Glede likvidnosti Vid Pajič poudarja, da stranka, če se odloči za dvig ali zaprtje računa, najkasneje v petih delovnih dneh dobi denar na svoj račun. »Na likvidnostno tveganje smo zelo pozorni. Ne samo zato, ker smo obvezani izplačati denar, ampak tudi zato, ker nočemo, da bi se ob morebitnih pretresih na trgu stranke znašle v situaciji, ko bi bile ujete v naložbah, iz katerih ne bi mogle izstopiti, in bi jim s tem onemogočili vstop v drugo priložnost, ki se takrat pokaže. To je za nas zelo pomembno, da se torej portfelj prilagaja situaciji na trgu,« še pravi član uprave Ilirike Vid Pajič.