Zaradi razvoja tehnologij raste potencial za obnovljive vire energije

Sklad Alfi Green je postal največji slovenski zasebni vlagatelj v obnovljive vire energije (OVE). Investitorji so jim v upravljanje zaupali 104 milijone evrov, ki jih bodo v regiji vlagali v razvoj in gradnjo elektrarne na obnovljive vire energije. Janez Grošelj, direktor Alfi Renewables, pravi, da je njihov naslednji cilj vstopiti v tako imenovani 1 GW – klub (1000 MW), zato želijo z novim skladom zbrati 300 milijonov evrov kapitala, ki bo omogočil več kot milijardo evrov investicijskega potenciala.

Član družine Alfi skladov je tudi sklad Alfi Green. Kakšne cilje vse izpolnjuje?

Alfi Green številni v energetski panogi in finančnem svetu že poznajo. To je sklad, ki vlaga v razvoj večjih vetrnih in solarnih polj v srednji in južni Evropi. Ustanovljeni smo bili leta 2021, investitorji so nam v upravljanje zaupali 104 milijone evrov in zdaj uspešno izpolnjujemo naša dva cilja. Prvi je vlaganje v razvoj in gradnjo elektrarn na obnovljive vire energije (OVE), drugi pa je z upravljanjem in prodajo projektov zagotavljati atraktivne donose za vlagatelje.

In na katerih trgih deluje Alfi Green?

Ciljno območje so države nekdanje Jugoslavije ter Romunija in Bolgarija. Najobetavnejši je romunski trg. Vzrok za to pa so napredna zakonodaja in življenjski predpisi, kar omogoča hiter razvoj projektov vetrnih in sončnih elektrarn skupaj s hranilniki energije (BESS) ter razvoj tako imenovanih storitev fleksibilnosti.

Srbija je v zadnjih petih letih naredila velik premik s sprejetjem energetske zakonodaje, ki je usklajena z direktivami EU in s tem privablja tuje investitorje. To pomeni, da zakonodajni okvir omogoča predvidljive postopke umeščanja v prostor, priključevanje na omrežje ter prodajo elektrike.

Vendar na Hrvaškem projekti obnovljivih virov že dve leti stojijo. Nekateri investitorji, kot je največji norveški vlagatelj Staatskraft, Hrvaško celo zapuščajo. Kaj je vzrok za to?

Ko smo leta 2021 ustanovili sklad, je imela Hrvaška v tej regiji največje možnosti za vlaganje v obnovljive OVE. Zakonodajo so uskladili z direktivami EU, imeli so jasno začrtano strategijo in za sabo desetletje realiziranih investicij, predvsem na področju vetrne energije. Glede na to je bila Hrvaška vroč trg za vlagatelje. Potem pa se je očitno dober veter obrnil, saj jim v treh letih od sprejete zakonodaje ni uspelo določiti tarife za priklop novih elektrarn na prenosno omrežje, s tem pa so kršili lastne sprejete zakonske določbe.

Po več kot dveh letih čakanja in obljub so nekateri investitorji zapustili Hrvaško, najodmevnejši je odhod Staatskrafta. Zdaj čaka za priklop na omrežje zelo veliko vlog, za več kot 3000 megavatov energije. Pričakuje se, da bodo do konca leta tudi bolj jasni in poenostavljeni predpisi za umeščanje baterij. Verjamem, da bo Hrvaška hitro razrešila nastali zastoj, saj je to v interesu države in investitorjev, poleg tega pa ima kot članica EU tudi zaveze glede izvajanja politik s področja OVE.

Gospod Grošelj, po vaših napovedih naj bi v prihodnjih petih letih prišlo v regijo za več kot deset milijard evrov investicij v proizvodnjo elektrike. Kaj vas je prepričalo o tem?

Delež termoelektrarn v proizvodnji elektrike na trgih BiH, Srbije in Romunije je še vedno precejšen, zato so na teh trgih nujne pospešene naložbe v obnovljive vire. Trg v Romuniji ima največjo rast vlaganj, saj se predvideva podvojitev proizvodnih kapacitet sončnih in vetrnih elektrarn do leta 2030 na 15 gigavatov (GW), do leta 2035 pa še za okoli pet GW. Sledijo Hrvaška, ki ima do leta 2030 cilj, da doseže 2 GW vetrne energije (podvojitev kapacitet) in 4 GW sončne energije, pa Bolgarija, ki predvideva v svojih ciljih do leta 2030 prav tako 2 GW vetrne in 7 GW sončne energije, ter Srbija, ki ima cilj, da do leta 2030 doseže 4 GW obnovljivih virov.

V pričakovanju je še harmonizacija trgov elektrike BiH, Črne gore, Srbije in Severne Makedonije z evropskim energetskim trgom, kar bo bistveno pospešilo investicije v prihodnjih petih do desetih letih.

Naš sklad torej investira v regiji, ki je v dokaj zgodnji fazi razvoja in ima potencial visoke rasti v naslednjem desetletju, kar nakazuje tudi na priložnosti za realizacijo atraktivnih donosov. To pomeni dvomestne številke.

In kje je Slovenija?

Slovenija močno zaostaja z razvojem OVE. Neto merjenje, tako imenovani net-metering, je dalo zagon predvsem malim sončnim elektrarnam na strehah stavb, vendar se je trend rasti močno ustavil konec leta 2024 z ukinitvijo tega sistema. Do zdaj je v Sloveniji instaliranih 1,4 GW sončnih elektrarn, in sicer pretežno na strehah. Kljub temu je delež sončne energije v celotni proizvodnji elektrike še vedno le približno šest- do osemodstoten, kar je nižje od evropskega povprečja, ki je na ravni 20 do 30 odstotkov.

Do področja vetrne energije pa imamo Slovenci, tako se zdi, velik odpor, zato potenciala, ki ga je za najmanj tisoč MW (2,7 TWh), žal ne bomo izkoristili. Za večje sončne elektrarne, za katere obstaja vsaj pet GW potenciala (šest TWh proizvodnje), pa se mora sprejeti jasnejša pravila igre glede umestitve v prostor in poenostaviti pravila za instaliranje hranilnikov energije – baterij, na istem priključku s sončno elektrarno.

Pomembno se je zavedati, da zaradi razvoja tehnologij potencial za OVE raste – na primer velikost turbin je čedalje večja, zato so primerne tudi lokacije z nekoliko nižjo povprečno hitrostjo vetra.

Vse več je govora, da naša industrija ne bo več konkurenčna zaradi stroška energije. Kako vidite povezavo med vlaganji v obnovljive vire in vplivi na gospodarstvo?

V zadnjih letih se je veliko spremenilo za OVE na vseh trgih. Tehnologija je postala zrela, zato je veliko bolj konkurenčna, cene elektrike so od leta 2021 precej višje, kot so bile desetletje pred tem, po drugi strani so se stroški financiranja precej zvišali.

Ne glede na vse dvomljivce in tudi objave v medijih je v zadnjem obdobju zavedanje o nujnosti transformacije čedalje večje ter tudi, da prehod na OVE ni nujen samo zaradi okolja, ampak predvsem zaradi ohranjanja konkurenčnosti naše industrije. Energetska kriza leta 2022 je pokazala, da samo zadosten obseg OVE lahko zaščiti industrijo pred hitrimi skoki cen.

Zato so bile investicije v OVE zelo velike, ne nazadnje smo tudi v Sloveniji inštalirali več kot 1 GW sončnih elektrarn iz samopreskrbe. Vendar v energetiki ni vedno dovolj samo inštalirati poenostavljenih sistemov, kot so SE, treba je nenehno implementirati nove rešitve, ki nam omogočajo več fleksibilnosti ter zagotavljajo optimalno razmerje med odjemom in dobavo.

Ali to pomeni, da naj države omogočijo tržne pogoje, zasebni sektor pa bo poskrbel za investicije?

Dejstvo je, da razvoj in gradnjo obnovljivih virov na zahodu financira večinoma zasebni kapital. Celoten ekosistem razvoja je razdeljen na razvijalce, ki so specializirani zgolj za razvoj projektov do začetka gradnje, ter na investitorje, ki te projekte potem zgradijo. Ta model omogoča hitrejšo realizacijo, investicije pa se odvijajo po tržnih pogojih, saj je dobro razvit ekosistem podvržen konkurenci.

V domeni države naj ostane razvoj prenosne in distribucijske infrastrukture, ki mora omogočati vključevanje novih obnovljivih virov v sistem. V članicah EU je za okrepitev infrastrukture veliko finančnih spodbud, kot so EU skladi za modernizacijo in podobno.

Omenili ste, da je Hrvaški s kapitalom zasebnih investitorjev uspelo postaviti toliko obnovljivih virov, da so enakovredni njihovemu deležu energije iz jedrske elektrarne Krško. Kako?

Hrvaška je s pristopom, ki sem ga pojasnil malo prej, v preteklih desetih letih dosegla zavidljiv razvoj obnovljivih virov in ima več kot1 GW vetrnih elektrarn in več kot 1000 MW sončnih, ki skupaj letno proizvedejo tri teravatne ure čiste elektrike. To je na ravni obsega, ki jo Hrvaška dobi iz krške nuklearke. Trenutno čaka na Hrvaškem na dovoljenje za priklop na omrežje še za 2,5 GW projektov –pretežno sončnih elektrarn, kar pomeni, da se bo v prihodnjih petih letih proizvodnja iz vetra in sonca podvojila, pri čemer bo vse to financiral zasebni kapital.

Podoben hiter razvoj ima danes tudi Srbija, ki je na področju vetrne energije že dohitela Hrvaško. Romunija pa je s privatizacijo državne energetske družbe in napredno zakonodajo dala dodaten pospešek investicijam, ki omogočajo razvoj projektov skupaj s hranilniki in nudijo zelo privlačne donose.

V Sloveniji imamo kar nekaj uspešnih novih energetskih podjetij, kar je tudi dokaz, da se z obnovljivimi viri razvijajo nove storitve, znanja in poslovne priložnosti.

Ne smemo pozabiti, da razvoj obnovljivih virov v posamezni državi pomeni razvoj delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. Poleg tega povečana proizvodnja elektrike iz OVE privablja industrijske proizvajalce. Razvoj storitev fleksibilnosti pa postaja nov koncept delovanja energetskega trga in ponuja priložnosti za domača visokotehnološka podjetja, ki vstopajo na energetski trg s storitvami fleksibilnosti.

Prav nova zelo uspešna energetska podjetja, kot so NGEN, Belektron, Kolektor Setup in podobni, dokazujejo, da razvoj energetskega trga pomeni novo paradigmo in nove priložnosti.

Ali torej to pomeni, da je najbrž v interesu vseh držav, da privabijo zasebne investitorje tako, da sprejmejo jasno vizijo in cilje ter zakonodajni okvir, ki omogoči transparentna pravila?

Drži. S takim pristopom država dobi zadostno količino energije za varno oskrbo, po drugi strani pa se znebi finančnih in korupcijskih tveganj. Država mora nameniti denar za omrežja (ne samo električna) in drugo vitalno infrastrukturo ter na ta način pospešiti razvoj celotne države.

Čisto neracionalno je, da se država večino časa ukvarja samo z enim velikim projektom z nedoločenim rokom izvedbe in še manj znanimi stroški investicije ter zgubi občutek in dragoceni čas tudi za ostale, še bolj nujne projekte. In to ob predpostavki, da bodo v bodoče energetske potrebe reševali tako imenovani jedrski reaktorji SMR, ki bodo komercialno zanimivi za širše aplikacije čez 20 do 30 let, torej po letu 2050. V vmesnem obdobju se bo evropski energetski trg pretežno oskrboval z obnovljivimi viri, kar pomeni, da je treba nujno omogočiti čim hitrejši razvoj OVE na vseh trgih. In to je naloga držav članic EU. Iz tega vidika lahko razumemo reaktorje SMR kot eno izmed bodočih tehnoloških rešitev, ki bodo v širši rabi, če bodo tehnološko zanesljive in tudi konkurenčne. Zato po naši oceni trenutno nimamo tehnološko in cenovno boljše rešitve od OVE.

Kje vidite potencial za vaš sklad in druge v panogi?

Naš sklad deluje na trgih, ki so v zgodnji fazi razvoja in imajo v prihodnjih desetih letih visok potencial za rast. Poznavanje teh trgov daje skladu odlične priložnosti za investiranje. V obdobju sedmih do desetih let bo prišlo na teh trgih do konsolidiranja, kjer bodo večji energetski igralci kupovali gigavate proizvodnje iz OVE. To je naša izhodna strategija. Pričakujemo, da bodo prednjačile predvsem investicije v hibridne sončne elektrarne v kombinaciji s hranilniki energije.

Ali ni iz vašega vidika tvegano vstopati v projekte, ki potrebujejo številna dovoljenja, še posebej v luči tega, da je lahko pot do njih v vaših ciljnih državah zelo dolga?

Praviloma vstopamo v projekte v pozni fazi razvoja, torej tik pred pridobitvijo vseh dovoljenj. Ker se na ciljnih trgih povečuje konkurenca investitorjev, se vstop v projekt premika čedalje bolj v zgodnjo fazo razvoja. Ključno pri tem je poznavanje vseh tveganj, ki jih projekti imajo. Prav poznavanje in obvladovanje tveganj tovrstnih projektov pa je ključna konkurenčna prednost Alfi Green sklada. Smo edini lokalni sklad in konkuriramo skoraj izključno s tujimi investitorji, ki niso doma v tej regiji.

To nam glede na naše reference priznavajo tako razvijalci projektov, ki dostopajo do nas s projekti, kot tudi finančne institucije – banke, ki so zainteresirane za financiranje projektov. Pred štirimi leti smo bili prvi v regiji, ki smo začeli v projekte obnovljivih virov investirati na tržnih osnovah in s projektnim financiranjem. V obdobju petih let bo sklad Alfi Green s svojim obsegom zbranega kapitala (104 milijone evrov) skupaj s sofinanciranjem in bančnimi posojili izvedel več kot 400 MW novih investicij v OVE s povprečno letno proizvodnjo 700 Gwh.

In koliko gospodinjstev ima takšno letno porabo?

Če računamo povprečno porabo okoli pet MWh na gospodinjstvo, bi to pomenilo porabo za 140.000 do 150.000 gospodinjstev.

Kakšne so vaše napovedi prihodnjega razvoja, tudi v okviru vodikovih tehnologij?

Tehnološka oprema, predvsem pa baterije, se razvijajo s svetlobno hitrostjo ter postajajo bolj dostopne in omogočajo nadaljnji razvoj projektov na podlagi tržnih cen. Projekti ne potrebujejo nikakršnih dodatnih finančnih spodbud. Energija sonca in vetra sta najcenejša vira proizvodnje elektrike, baterije pa postajajo pravi »game changer«. In smo šele na začetku dobe baterij.

Po obdobju baterij, nekje med letoma 2030 in 2035, se bodo uveljavile tudi zelene vodikove tehnologije, ki bodo v energetiki reševale problem zagotavljanja električne energije iz OVE skozi celo leto, saj bo vodik mogoče skladiščiti daljše obdobje.

Za naš sklad pa je pomembno, da bo pozicija lastnikov OVE zelo močna, saj bo ta vodik večinoma proizveden iz OVE in na lokacijah, kjer so inštalirane vetrne in sončne elektrarne. Želim povedati, da bo vrednost lokacij sončnih in vetrnih elektrarn zrasla na račun dodatne hibridizacije z novimi tehnologijami, v prvi fazi z baterijami, potem pa z vodikom ali kakšno novo rešitvijo.

Večja penetracija obnovljivih virov na trg nujno zahteva večje zmogljivosti hranilnikov. S tem se razvija trg fleksibilnosti, ki bo prinesel znižanje stroškov uravnavanja in tudi delno razbremenil elektroomrežje. S tem se odpira priložnost za povsem nove igralce na trgu elektrike, ki lahko ponujajo visokotehnološke storitve fleksibilnosti – kar je velika priložnost tudi za domač razvoj visokotehnoloških podjetij v regiji.

Kakšne donose pa pričakujete?

Težko ocenim, a gotovo govorimo o dvomestnih letnih donosih. Glede na to verjamem, da bodo te vrste naložb zanimive za vlagatelje. Pri tem je ključno pridobivati projekte, ki imajo možnost priklopa na omrežje in obvladovanje tveganj. Za to pa ima Alfi Green eno najboljših ekip v regiji, kar dokazujemo tudi s svojimi referencami.

Kako pa bi kot strokovnjak napovedali ceno električne energije v prihodnje, kaj kažejo analize? Imate kakšen nasvet za gospodarstvo?

Razvoj novega energetskega trga z uvedbo fleksibilnih obnovljivih virov, ki bo na ravni EU in tudi v okviru članic Energetske skupnosti povezan, bo privedel predvsem do stabilizacije cen električne energije. Z integracijo elektroenergetskega sistema EU bo čedalje manj pomembno, kje je inštalirana posamezna elektrarna. Predvideva se, da lahko sončne in vetrne elektrarne skupaj z baterijami ter obstoječimi hidroelektrarnami in jedrskimi elektrarnami zagotovijo od 90 do 92 odstotkov vseh potreb v EU. Preostalih deset oziroma osem odstotkov, pa bo v prihodnosti proizvedeno iz sintetičnih goriv na osnovi vodika.

Po energetski krizi leta 2022 so se cene stabilizirale na ravni med 80 in 100 evrov za megavatno uro. Dolgoročne projekcije scenarijev, ki upoštevajo uresničevanje ciljev posameznih držav na področju uvedbe OVE v prihodnjem petletnem obdobju, predvidevajo cene elektrike na tej ravni, s trendom padanja 70 do 80 evrov za megavatno uro. Seveda pa je vse to pogojeno s tem, kako hitro se bo povečeval obseg OVE, predvsem tudi hranilnikov energije in ob predpostavki, da bomo živeli v kolikor toliko normalnem svetu.

Prav regija držav nekdanje Jugoslavije še vedno ostaja regija z višjimi cenami elektrike prav zaradi visokega deleža termoelektrarn. Zato je pospešitev razvoja OVE na teh trgih in vzpostavljanje likvidnega trga z elektriko zelo pomembna.

In kakšni so še načrti vaše ekipe v skladu Alfi Green?

V naslednjem letu sklad Alfi Green zaključuje svoje prvo investicijsko petletno obdobje, in kot rečeno bo predvidoma zgradil več kot 400 MW novih kapacitet OVE. Lahko trdimo, da smo postali največji slovenski zasebni vlagatelj v obnovljive vire energije. Ponosni smo, da smo prepričali pretežno slovenske institucionalne in zasebne vlagatelje, da vlagajo v projekte, ki bodo v prihodnje pomembni in bodo prispevali k uresničitvi nizkoogljičnega modernega energetskega sistema.

Naš naslednji cilj je vstopiti v tako imenovan 1 GW – klub (1000 MW). Glede na priložnosti, ki jih vidimo na ciljnih trgih, smo si postavili cilj, da v naslednjem petletnem obdobju zgradimo 1000 MW novih investicij. Že sedaj imamo v projektnem lijaku skoraj 1000 MW projektov, ki se bodo zgodili v prihodnjih petih letih. Z novim skladom zato želimo zbrati 300 milijonov evrov kapitala, ki bo omogočil več kot milijardo evrov investicijskega potenciala. Za ta cilj bo treba privabiti mednarodne institucionalne vlagatelje, ki so že izrazili interes.

Z naslednjim skladom bomo dodatno okrepili tudi ekipo, predvsem z mladimi visoko izobraženimi in motiviranimi kadri. Želimo si, da bi vzporedno z razvojem investicij OVE v regiji lahko omogočili tudi sodelovanje s slovenskimi družbami, ki se ukvarjajo z inovativnimi storitvami na trgu električne energije. V tem segmentu vidimo priložnosti za prodor slovenskih visokotehnoloških družb, ki bodo nastopale na trgu elektrike s storitvami fleksibilnega upravljanja z energijo, ki temeljijo na kompleksnih algoritmih in uvajanju umetne inteligence.

Novi sklad za OVE bomo za vlagatelje odprli predvidoma na začetku prihodnjega leta. Poleg velikih institucionalnih vlagateljev bomo odprti tudi za zasebne investitorje, ki bodo zmožni dati zavezo 0,5 milijona evrov ali več. Zaveza se potem vplačuje postopno v štirih do petih letih skladno z dinamiko realizacije investicij.