Toni Vodišek: »Kar počneš, počni s srcem, če ne, nima smisla«

Toni Vodišek, 25-letni simpatični Primorec in danes vrhunski slovenski kajtar, je dokaz, da lahko iz čiste otroške zabave zrastejo največji uspehi. Že od malih nog je tesno povezan z morjem. Oče ga je že zelo zgodaj popeljal v svet kajtanja in tako je kot majhen otrok prvič stopil na desko. Sprva je bila zanj to čista igra, a z odraščanjem je v kajtanju našel več kot le otroško zabavo. Vse skupaj je kmalu preraslo v resne treninge, ki so ga vodili do prvih tekmovanj in nato v svet vrhunskega športa.

Leta 2019 je osvojil prvo medaljo na večjih tekmovanjih. V naslednjih letih je domov prinesel nova odličja – zlato in srebro iz svetovnih prvenstev, vrhunec dosedanje kariere je dosegel leta 2024, ko je na olimpijskih igrah v Parizu osvojil srebrno medaljo in Sloveniji prinesel zgodovinski uspeh v tem olimpijskem športu. Prav zdaj se aktivno pripravlja na naslednje olimpijske igre, ki bodo leta 2028 v Los Angelesu, kjer cilja na zlato.

No, nam pa je razkril vse o svojih začetkih, dosedanjih uspehih, strasteh, kuhanju in kaj mu poleg trdega dela in treningov daje največ vetra v jadra …

FOTO: Črt Piksi

Kdaj ste prvič v življenju stali na kajtu? Se še spominjate prvih trenutkov in morda tudi občutkov?

Na kajtu sem prvič stal pri 6, 7 letih. Prvi občutki so bili mogoče malo boleči, saj sem letel gor in dol. Bil sem majhen, lahek in veter ter padalo sta me hitro odnesla. A prav to je bilo zabavno! Adrenalin. In me je pritegnilo. Posebej zabavno je bilo, ker smo to počeli skupaj z družino. Učil me je oče in tako nas je vse skupaj povleklo v ta svet. Že takrat sem vedel, da je to to. Nisem pa si predstavljal, kam me bo pripeljalo. Zagotovo pa ne, da bomo prišli na olimpijske igre in da se bom domov vrnil s kolajno.

FOTO: Osebni Arhiv

Vaš oče je bil sam aktiven kajtar. Kako so njegovo znanje in izkušnje vplivali na vaš razvoj?

On je že kajtal, zato smo tudi počitnice preživljali tam, kjer je bil veter in se je lahko kajtalo. Odraščal sem ob tem, opazoval in spremljal očeta. In takoj ko sem bil dovolj star, da me kajtanje ni več samo 'odpeljalo na luno' (smeh), sem se začel s tem resno ukvarjati.

Sicer je tudi oče tekmoval; leta 2011 je bil na svetovnem prvenstvu enajsti, ravno v času, ko se je govorilo, da bo kajtanje postalo olimpijski šport. A žal je pozneje utrpel poškodbo hrbta, hernijo diska, in moral na operacijo. Oče ni mogel več kajtati, a oprema za tekmovanje je bila doma in zato je kar mene postavil na desko in sam prevzel vlogo trenerja. Tako se je začelo in leta 2012 sem prvič nastopil na resnem tekmovanju formula kajt. Od tod naprej pa ... Drugo je zgodovina. Tako se je začela moja tekmovalna kariera.

FOTO: Črt Piksi

Julija letos ste bili v Los Angelesu na testni regati, na prizorišču OI 2028 in že na prvi tekmi, po poškodbi in daljši odsotnosti, zmagali. Kakšni so vaši občutki po zmagi?

Bili smo v Long Beachu, ki je tik pod Los Angelesom, kjer smo tekmovali. Tako sem odvozil svojo prvo tekmo po operaciji kolena in moram se zahvaliti ekipi, ki mi je stala ob strani, in doktorju Ambrožiču, da je opravil tako dobro delo in da smo lahko odšli na to tekmo in ne le tekmovali, ampak tudi zmagali! Nismo le zmagali, ampak, lahko bi rekel, 'pobili'. Od 14 regat smo zmagali 10, pri preostalih štirih pa je bilo nekaj zapletov, kljub temu smo bili med prvimi štirimi mesti. A najvišje konkurence ni bilo. Govorimo o Avstrijcu, Italijanu in Singapurcu, to je treba razumeti. Ampak za prvo tekmo je bilo res super. Tako da gremo s polno paro, z nasmehom naprej in vami (podporniki) za hrbtom.

Kako je videti vaš običajni dan, ko trenirate in se pripravljate na pomembne tekme?

Pomembno je, da se naspim in lahko dan začnem stoodstotno. Prva stvar, ki jo potrebujem in verjamem, da tudi veliko vas, je ena dobra kavica. Zame je to dvojni espresso z malo hladnega mleka. Po zajtrku se začnemo gibati, trenirati. To je seveda osnova, telesna priprava. Zatem pa je zelo odvisno, prilagajamo se vetru. Če je dovolj vetra, gremo v gibanje na vodi. Če ne, imamo suhi trening. Včasih, če je ves dan čudovit veter, ga izkoristimo in gremo dvakrat na dan na vodo.

FOTO: Osebni Arhiv

Kako pa je videti dan, ko niste v tekmovalnem ritmu? Kdo je Toni, ki ni na vodi in osredotočen na treninge in tekme?

Toni, ki ni na vodi, še vedno skrbi, da se dobro naspi, zgodaj zbudi in ohranja svoj ritem. Treba je vedeti, da gre za profesionalno kariero in podoben ritem ohranjam ves čas. Jutra sicer pogosto preživim v družinskem hotelu, kjer pomagam in tudi delam. Zjutraj me lahko vidite, kako pripravljam kavice, pomivam posodo, zatem pa sledijo treningi; suha priprava (da se lahko pripravljamo na same tekme) in treningi na vodi. Sicer pa Toni tudi rad peče, Toni rad 'grila' (smeh). Imel sem možnost spoznati gospoda Luko Jezerška po olimpijskih igrah in se z njim pogovarjati. Še danes si pošiljava slike, ko kaj spečem, in on potem to komentira. Seveda sprejemam tudi kritiko, saj se tako najbolje naučimo. Smeh.

FOTO: Črt Piksi

Kaj vas še osrečuje v življenju?

Najpomembneje mi je, da so ljudje okoli mene veseli in zadovoljni. Prav tako imam rad druge adrenalinske športe, ki pa so zdaj žal 'na pavzi'. Sicer rad še smučam, deskam, kajtam na snegu …

FOTO: Osebni Arhiv

Katera tekma ali dosežek vam je do zdaj najbolj ostal v spominu?

Čeprav mnogi verjetno pričakujete, da bom omenil olimpijske igre, to ni tisto, kar mi najbolj ostaja v spominu. Najbolj me je zaznamovala tekma iz leta 2019, prvi svetovni pokal, ki sem ga zmagal. To je bila moja prva velika tekma z vso konkurenco, kjer sem se povzpel na vrh. Zmagal sem več kot 50 odstotkov regat, zadnji dan pa sem dejansko že vedel, da mi ni treba več na vodo. Ta dosežek mi je dal ogromno poguma in samozavesti, saj sem začutil, da sem lahko na vrhu.

Kakšen je vaš življenjski moto?

Kar počneš, počni s srcem, z ljubeznijo, imej se lepo, če ne, nima smisla.

Lani ste postali prvi slovenski športnik, ki se je pridružil ekipi Team Visa. Ta ekipa združuje več kot 100 izjemno nadarjenih športnikov z vsega sveta. Kaj to pomeni za vas, biti del tako eminentne ekipe športnikov?

Visa je bila prva velika družba, ki je pristopila do mene in mi izrazila podporo, še preden sem osvojil olimpijsko medaljo, in mi pomagala, da sem sploh prišel do te točke. Vem, da bi bila ta pot brez nje veliko težja, in ne vem, ali bi bil danes tukaj z vami. To mi pomeni ogromno. Podpora, ki jo dobiš, ko si še na poti navzgor, ko še nimaš rezultatov, je neprecenljiva.

FOTO: Črt Piksi

Zelo sem ponosen, da sem del ekipe Visa. Biti v družbi tako vrhunskih in perspektivnih športnikov je neverjetna izkušnja. Spoznal sem nekaj izjemnih posameznikov, recimo v Parizu ameriškega sprinterja, in čeprav sem tudi sam že olimpijec, sem bil kar malo 'starstruck', kot bi rekli. V takšnih trenutkih res začutiš, kaj pomeni biti del globalne športne zgodbe. Skupaj gradimo naprej, pišemo skupno zgodbo.

Ali vam družba Visa omogoča kakšne posebne priložnosti, podporo ali olajšave, ki so pomembne za vaš vsakdan ali potovanja na tekme?

Sodelovanja, kot je ta, so ključna – šport, še posebej moj, zahteva veliko potovanj, drago opremo, stalno pripravljenost. Najprej mi je pomagala družina, nato zveza, zdaj pa mi prav takšna partnerstva, kot je z družbo Visa, omogočajo, da lahko živim šport profesionalno in na najvišji ravni. Tako smo skupaj prišli do točke, da lahko rečem: gremo skupaj naprej – v Los Angeles, po zlato.

Torej, Toni, kako oziroma s čim plačujete doma in v tujini?

Doma in v tujini plačujem z modernimi načini plačevanja. Z Viso, seveda.

Naročnik oglasne vsebine je družba Visa