Umetna inteligenca kot prevozno sredstvo na poti v prihodnost

Na srečanju, ki ga je pred kratkim organiziral Wall Street Journal, je imel ameriški finančni minister Scott Bessent sporočilo, ki je bilo namenjeno ne samo udeležencem srečanja, ampak tudi celotni ameriški naciji. »Če je Kitajska igralnica,« je dejal in pri tem zvenel precej živčno, »potem je umetna inteligenca (UI) vložek na mizi. Če ne zmagamo v UI, je igre konec.« Vložek na mizi udeležencem omogoča zgolj to, da ostanejo v igri. Če bodo ZDA v tem krogu izgubile, zanje ne bo več mesta v igralnici, v katero se je metaforično – ne redko pa tudi povsem dobesedno – spremenil ves svet.

V tem istem času, torej neko nedeljo v prvi polovici aprila, je v Pekingu potekala tekma humanoidnih robotov v polmaratonu. Strela (Lightning) je tekel pred približno tristo drugimi mehaničnimi tekači in presegel človeški rekord, katerega imetnik je Jacob Kiplimo iz Ugande. Na cilj je pritekel v 50 minutah in 26 sekundah. In to nikakor ni bil samo spektakel za obiskovalce ali za 12.000 človeških tekačev, ki so tekmovali na vzporednih progah. To je bil test, s katerim je kitajska družba Honor (sicer velika proizvajalka mobitelov) preverjala vzdržljivost novega dizajna robotskih sklepov s tekočim hlajenjem. In če sodimo po rezultatu lanske tekme (dve uri, 40 minut in 42 sekund), je napredek več kot očiten in vreden občudovanja. Čeprav je tukaj dejansko šlo bolj za izpopolnjevanje strojne opreme kot za razvijanje UI, je Lightning razdaljo 21 kilometrov pretekel s popolno stabilnostjo korakov, koordinacijo gibov in osredotočenostjo na cilj, kar je bilo predvsem znamenje superiorne programske opreme, ki je vanj že vgrajena.

Avgusta lani so v Pekingu potekale tudi športne igre humanoidnih robotov, ki so se tri dni borili v boksarskem ringu, drug drugemu zadajali udarce, izvajali tradicionalne borilne veščine, tekmovali v akrobatiki in atletiki ter tako prikazali raven razvoja, ki so ga dosegli kitajski laboratoriji in proizvajalci. Povsem jasno je, da so bile te igre organizirane kot delček v zgodovini razvoja kitajske robotike in UI, na katerega se bodo Kitajci že čez nekaj let ozirali z nasmehom in nejevernostjo glede tega, kako hitro napreduje njihova tehnologija.

Spopad dveh ekosistemov je pomemben za ves svet

Njihova tehnologija seveda hitro napreduje, ko pa se prav vanjo prilivajo zelo velike naložbe, ki jasno kažejo, kako zelo je za komunistično partijo in njeno vodstvo pomembno, da Kitajska zmaga v najpomembnejši tekmi 21. stoletja. V tekmi z ZDA na tehnološkem področju in UI je tu začetek in konec. Kitajsko partijsko in državno vodstvo se dobro zaveda, da je prav prevlada na tem specifičnem področju znanja ključna za prekrojevanje globalne ureditve, spremembo vrednostnega sistema in uveljavitev lastnih pravil, ne glede na to, ali govorimo o igri v igralnici, kot je to predstavil Scott Bessent, ali o pravilih vojskovanja, ki jih za zdaj še vedno superiorno določajo ZDA. V tem tekmovanju gre namreč za neposreden spopad dveh različnih ekosistemov, za katerima sta dve različni politični ureditvi. Zato je izid igre v igralnici zelo pomemben za ves svet, tudi za Evropo.

Preden preidemo na različne podrobnosti, ki kažejo, kako daleč se je Kitajska že prebila v tehnologiji, ki bo opredelila preostanek stoletja, se moramo najprej strinjati o tem, da niti koristi niti škode, ki nastajata zaradi UI, ne povzroča ona sama, ampak tisti, ki jo uporablja, upravlja in vgrajuje v potencialno blagodejne ali nevarne sisteme. Zato moramo najprej razumeti, kateri so kitajski motivi za razvoj te tehnologije oziroma, povedano z drugimi besedami, kaj v resnici hoče Kitajska. Poenostavljeno (a nikakor ne zmotno) bi lahko rekli, da si želi biti globalni hegemon, ki bo na svetu prevladal s pomočjo visoke tehnologije.

A za razumevanje kitajskih motivov in ciljev razvoja se je vsekakor bolj koristno na kratko vrniti na začetek 20. stoletja, ko je Kitajska kot mlada republika iskala poti, ki bi jo iz večtisočletnega cesarskega obdobja popeljale v povsem drugačno pojmovanje države in iz trdno zakoreninjene tradicije v modernost s kitajskimi značilnostmi. Domoljubni mladini, ki se je zavedala zaostalosti, v katero je potonila njena država, je bilo kristalno jasno, kdo je tisti, ki ruralno družbo s približno 400 milijoni prebivalcev lahko povede v prihodnost. In ko so se 4. maja 1919 študentje v Pekingu zbrali na demonstracijah proti imperializmu in določili jasno smer gibanju za novo kulturo, ki se je začelo že pet let pred tem, je eden od najbolj zavzetih aktivistov po imenu Chen Duxiu (ki je bil pozneje eden od ustanoviteljev komunistične partije) izpisal formulo v šestih pismenkah, ki naj bi bila izhodišče za veliko renesanso: »Sai xiansheng, De xiansheng«, kar dobesedno pomeni: »Gospa znanost in gospa demokracija«.

Znanost kot osnovna sila na poti v prihodnost

Pri tem je pomembno upoštevati, da so znanost že v zgodnjih začetkih kitajske preobrazbe iz fevdalne ter zaostale v sodobno in razvito družbo obravnavali kot osnovno silo, ki bo Kitajsko potegnila v novo prihodnost. Dolgo se je nato tudi v sami Kitajski pojasnjevalo, da je bilo prav pomanjkanje tiste druge stopnje – gospe demokracije – razlog, da znanost ni mogla doseči ravni svet ovnega vrha. A bolj ko se je globalno znanje pomikalo proti digitalizaciji, bolj ko je internetno obdobje napovedovalo, da bo naslednja velika stopnica v razvoju človeštva »big data«, bolj se je Kitajcem zdelo logično, da se bodo pravila znanstveno-tehnološke tekme v 21. stoletju spremenila, da demokracija ne bo več prvi pogoj napredka, ampak se bo prednost prevesila na stran tistih držav, ki ne bodo imele nikakršnih vrednostnih, ne ideoloških pa tudi ne zakonskih ovir za zbiranje velikanske količine podatkov, na podlagi katerih se bodo hitro prebile v sam vrh umetne inteligence.

Tako kot je bila znanost v 20. stoletju prepoznana kot sila napredka, tako je tehnologija v 21. stoletju postala opora velike renesanse osrednjega cesarstva. Tekma z vodilnimi globalnimi silami na tem področju je pravzaprav stranskega pomena. Kitajska je vse od začetka republikanskega obdobja bila in ostala prepričana, da si mora vsekakor povrniti svoj status vodilne civilizacije, ki s svojimi izumi (spomnimo se samo kompasa, papirja, smodnika in mobilnega tiskarskega stroja) pripomore k razvoju celotnega človeštva. Zdaj je to vpisala tudi v partijske dokumente, med katerimi je tudi tisti iz julija leta 2017 z naslovom Načrt razvoja nove generacije umetne inteligence.

Razvoj nove generacije UI

Ni bilo naključje, da je prav leta 2017 prišlo do jasnejšega poudarjanja kitajskih načrtov na tem področju. Prvič, to je bilo leto, v katerem se je začenjal drugi mandat partijskega voditelja Xi Jinpinga. In drugič, to je bilo leto, v katerem se je v Belo hišo vselil Donald Trump kot 45. predsednik ZDA. Ob njegovi predvolilni kampanji, v kateri je bila neštetokrat omenjena Kitajska, in to vedno v negativni luči, je Xi spoznal, da mora najti vitalno območje razvoja, v katerem bo lahko dosegel samozadostnost, s tem pa tudi imunost, kar zadeva zahodne, predvsem pa ameriške sankcije, carine in različne druge načine oviranja kitajske rasti.

Bistveno pri vsem tem pa je vedeti, da to, kar je zapisano – da bo Kitajska do leta 2030 postala glavno svetovno središče za inovacije na področju UI in da bo v desetih letih UI postala glavna gibalna sila kitajske industrijske nadgradnje in gospodarske preobrazbe –, niso samo besede na papirju, pa tudi še zdaleč ne nekaj podobnega kot sovjetsko pošiljanje človeka v vesolje samo zato, da bodo prvi pred Američani, in to ne glede na to, koliko bo to vplivalo na kakovost gospodarstva, državnega upravljanja ali blaginje državljanov.

UI tudi ni nekakšen ring, v katerem bi bila azijska sila izzivalka, ampak je to prevozno sredstvo na poti v prihodnost, v kateri ima Kitajska že načrtovana pametna mesta, pametno administracijo, pametne tovarne in že postavlja infrastrukturo za pametno družbo. Različne aplikacije z vgrajeno UI bodo pomagale pri izboljševanju različnih storitev – od transporta, družbenega zavarovanja ali upravljanja pokojninskih skladov, prek kmetijstva in majhnih podjetij, vse do javne varnosti in zdravstvenih storitev. Na kratko povedano: Kitajska gradi svet umetne inteligence predvsem zase, prav zato pa je tudi najnevarnejša izzivalka ZDA, ki se zelo dobro zaveda, kako velik vpliv na ves svet bo imela takšna Kitajska, digitalizirana na algoritmu nezadržnih ambicij.

Milijarde dolarjev za razvoj

Ko se govori o teh kitajskih ambicijah, se najpogosteje omenja več milijard dolarjev, ki jih ta država vlaga v številne projekte razvoja UI, v proizvodnjo mikročipov, v gradnjo podatkovnih megacentrov in seveda v subvencije, s katerimi podpira kitajske zasebne družbe, kot sta Huawei ali DeepSeek. In to so resnično vrtoglavo visoke številke. Kitajska v UI vlaga več kot ZDA, ima več patentov na področju generativne umetne inteligence, kot jih imajo ZDA, in je po številnih kazalnikih že zelo blizu ravni, na kateri ZDA vse težje ohranjajo prvo mesto. Sicer pa so zgoraj omenjeni roboti tu prav zato, da pokažejo, do kod se je Kitajska prebila v svojem velikem tehnološkem skoku naprej.

Pa vendar je od vsega tega bistveno pomembnejši podatek o povečanju števila vrhunskih znanstvenikov v vodstvu komunistične partije. Na 18. partijskem kongresu leta 2012, na katerem je Xi Jinping prevzel najvišjo dolžnost generalnega sekretarja centralnega komiteja (CK), je bilo v to telo izvoljenih 15 akademikov, kar je bilo približno 3,5 odstotka skupnega števila članov. Na 20. partijskem kongresu leta 2022 se je to število skoraj dvakratno povečalo. Zdaj je v CK 29 znanstvenikov iz Kitajske akademije znanosti in Kitajske akademije inženirstva, kar je 7,7 odstotka skupnega števila članov. Ugledni znanstveniki so vse pogosteje na čelu različnih partijskih in državnih teles za koordinacijo znanstvenega, ekonomskega in družbenega razvoja.

Posamezni zgodovinarji so spomnili na to, da sta bila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ugledna znanstvenika Qian Xuesen in Zhu Guangya prav tako člana CK, in to zato, ker jima je bil zaupan projekt »dve bombi in en satelit« oziroma gradnja jedrske in vodikove bombe ter izstrelitev prvega kitajskega satelita v orbito. A medtem ko sta bila Qian in Zhu izjemi, je zdaj očitno, da se komunistična partija vse pogosteje opira na znanstvenike z izjemnimi karierami kot na aktivne udeležence v procesu sprejemanja najpomembnejših odločitev, kar kaže, da je tehnološki razvoj, vključno z UI, mikročipi in vsem, kar je s tem povezano, v samem središču partijske politike.

Kitajska tekma s Tajvanom

Če že vztrajamo pri športnem besednjaku, lahko rečemo, da Kitajska precej bolj tekmuje s Tajvanom kot z ZDA. Kitajskemu partijskemu, državnemu in vojaškemu vodstvu je povsem jasno, da je ena ključnih stvari, zaradi katerih je 24-milijonski otok za zdaj nedotakljiv, njegova tehnološka superiornost, in to predvsem na področju mikročipov. Tajvanska družba TSMC proizvaja več kot 90 odstotkov najmočnejših čipov za UI. Ko Kitajska ohranja primat pri aplikacijah UI, patentih in uporabi, ostaja Tajvan v srcu slehernega ekosistema UI. Vojaška invazija na otok bi izzvala globalno krizo strahotnih razsežnosti. Kitajski cilj je razviti lastno proizvodnjo čipov, hkrati pa razviti UI do vseh razsežnosti strateške in vojaške uporabnosti, kar bi Pekingu omogočilo, da bi lahko prisilno združitev izvedel z najmanjšimi možnimi pretresi v globalnih nabavnih verigah.

Zaradi vsega tega tekma med Kitajsko in ZDA na področju UI še dolgo – morda celo nikoli – ne bo dala jasnega zmagovalca. Verjetneje je, da se bosta dva ekosistema še dolgo vzporedno razvijala in sledila vsak svojim temeljnim načelom. In šele kot bo Kitajska nekega dne vzpostavila nadzor nad Tajvanom, bo postala Bessentova panika povsem smiselna. Šele takrat bo Kitajska namreč pokazala vse svoje tehnološke mišice in se k ZDA obrnila kot k tekmici, morda celo kot sovražnici. In šele takrat bo morda nastala prva vojna v obdobju UI. Morda jo bo vodil katerih od tistih robotov, podobnih Streli. In vojska bo najverjetneje videti tako, kot si zdaj ne moremo niti predstavljati. Na to pa se, na žalost, nobeden od stranskih igralcev ne more dovolj dobro pripraviti.