Globalni trend so zdravi in okusni izdelki

Sodelovanje s slovenskimi dobavitelji mleka, nenehno vlaganje v razvoj in zaupanje potrošnikov so bili v 70. letih ključni dejavniki, da so Ljubljanske mlekarne ohranile osrednjo vlogo v slovenski živilski industriji. Pomembno se jim zdi še, da vsako leto okoli sedem milijonov evrov vlagajo tako v proizvodne linije kot tudi v modernizacijo procesov, je v intervjuju poudarila Maja Zdeličan, direktorica Ljubljanskih mlekarn.

Sogovornica, ki je ta položaj prevzela septembra lani, ima 15-letne izkušnje v mlekarski panogi. Znotraj skupine Lactalis je najprej zasedala vodstvene funkcije na Hrvaškem, potem pa še v regiji. Nazadnje je bila direktorica kontrolinga za Lactalis Jugovzhodna Evropa.

Ljubljanske mlekarne praznujejo 70 let delovanja. Kaj je bilo odločilno, da je podjetje ohranilo stabilnost in osrednjo vlogo v slovenski živilski industriji?

Po moji oceni je to kombinacija treh dejavnikov. Prvi je sodelovanje s slovenskimi dobavitelji, drugi je nenehno vlaganje v razvoj, tretji pa zaupanje potrošnikov.

In če začnemo od začetka: smo ponosni odkupovalci izključno slovenskega mleka, sodelujemo z več kot 2100 kmetijami in to načrtujemo tudi v prihodnje. Poleg tega v razvoj vložimo približno sedem milijonov evrov na leto, in sicer za modernizacijo in napredek poslovanja.

Tretji dejavnik, ki pa ni zato nič manj pomemben, je zaupanje potrošnikov. V teh sedmih desetletjih smo ustvarili blagovne znamke, s katerimi so odraščale generacije Slovencev. To je vsekakor naše najljubše alpsko mleko, pa blagovne znamke, kot so MU, Ego, President Jošt, naši sladoledi znamk Maxim, Planica, Lučka, ježek Tom. Ob visokem jubileju smo lansirali tudi slogan »Mlečno je srečno«, s katerim želimo dodatno poudariti vlogo Ljubljanskih mlekarn v zadnjih sedmih desetletjih Slovenije, kjer smo postali del slovenske vsakdanjosti s svojimi izdelki in nenehnim razvojem.

Ponosni smo še, da je lanska raziskava Valicona pokazala, da smo tretje najbolj ugledno slovensko podjetje in hkrati najbolj ugledno živilsko podjetje v Sloveniji. Poleg tega smo lani prejeli še nagrado za odlično živilsko podjetje, ki jo podeljujeta Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij na Gospodarski zbornici Slovenije in časnik Finance.

Poudarjate tudi pomembno vlogo podjetja pri prehranski varnosti in samopreskrbi. Kako se ta položaj izraža v vaši odgovornosti do rejcev in pri določanju odkupnih cen?

Ker smo največji odkupovalec mleka v Sloveniji, imamo veliko odgovornost do vsakega izmed več kot 2100 rejcev. Dejstvo je, da z menjavo generacij proizvodnja mleka ni več tako privlačna in da se število mlečnih kmetij tako v Evropi kot v Sloveniji zmanjšuje. Po drugi strani pa se kmetije modernizirajo in povečujejo število glav živine, kar nam kaže tudi podatek, da se je v prvih petih mesecih letos volumska proizvodnja surovega mleka povečala za šest odstotkov v primerjavi z istim obdobjem lani.

Kot največji odkupovalec smo do rejcev odgovorni, vendar moram poudariti, da bi morala biti za to odgovorna tako država kot celotna dobavna veriga. Kot mlekarna se bomo vsekakor trudili opraviti svoj del, vendar mora podpora priti tudi od države in preostalih deležnikov dobavne verige.

Glede odkupnih cen mleka si prizadevamo določiti ceno, ki je po eni strani vzdržna za proizvajalce, po drugi strani pa konkurenčna. V Ljubljanskih mlekarnah namreč izvozimo več kot 50 odstotkov celotnega proizvedenega asortimana, in če želimo imeti možnost za tako velik izvoz, moramo ostati konkurenčni.

Kje pa so po vaši oceni največje ranljivosti slovenske mlečne verige?

Tako kot po vsej Evropi so to nihanja cene surovine. Na splošno imamo v Evropi primere, ko nastanejo velika nihanja v cenah borznih izdelkov, ki vplivajo na ceno mleka – to so sir, maslo in mleko v prahu. Tudi Slovenija je zelo odvisna od evropskih trendov, in ker izvaža surovo mleko, ima kot država presežek v proizvodnji mleka. Celo poletje pa tudi še zdaj, ko so evropska skladišča polna mleka v prahu, masla in sira, je odkupna cena padala po vsej Evropi in tudi v Sloveniji. Zato ne bi rekla, da je to morda posebnost Slovenije, a vsekakor močno vpliva tudi nanjo. Se pa cene že drugi mesec zapored dvigujejo.

V Evropi so številne države, velike proizvajalke mleka, na primer Madžarska in Poljska, ki imajo privlačne odkupne cene mleka in nižje proizvodne stroške, zaradi česar veliko cenejše izdelke lahko ponujajo po vsej Evropi in tudi v Sloveniji. Zato se je tudi cena masla v trgovinah znižala. Prav tako so cene mleka in mlečnih izdelkov nekoliko nižje kot v prejšnjih obdobjih, morda sicer ne toliko, kolikor je padla odkupna cena mleka.

Ne smemo pa pozabiti tudi na dejstvo, da se je v Sloveniji minimalna plača januarja letos zvišala za skoraj 16 odstotkov, in ker smo delovno intenzivna industrija, je rast stroškov za delovno silo močno vplivala na Ljubljanske mlekarne. Poleg tega se zaradi vojne v Iranu dvigajo cene energentov in embalažnih materialov, kar nam izjemno povečuje druge proizvodne stroške. Torej, cena mleka je pomemben dejavnik, vendar ni izključno edini.

Podjetje z več kot 630 zaposlenimi je lani ustvarilo 254 milijonov evrov prihodkov od prodaje in 9,26 milijona evrov čistega dobička. Kako kaže poslovanje za letos?

Letos naše poslovanje poteka skladno s pričakovanji. Naša strategija in dolgoročna vizija sta nadaljevanje rasti pri izdelkih z dodano vrednostjo in v tem vidimo naš največji potencial. Kot del skupine Lactalis imamo tudi zelo dober dostop do tujih trgov, kjer te izdelke lahko tudi tržimo.

Imamo več kot 630 zaposlenih in 70 odstotkov najvišjega vodstva predstavljajo ženske. Pri tem sem zelo ponosna na to, pa to ni bil cilj sam po sebi. V Ljubljanskih mlekarnah verjamemo v enake možnosti in pomembno se nam zdi, da imajo vsi zaposleni, ne glede na spol, enako priložnost tako pri zaposlovanju kot pri napredovanju in učenju. Poleg tega smo zelo ponosni na veliko število zaposlenih, ki imajo pri nas dolg staž.

Pomemben del vašega poslovanja predstavlja tudi izvoz, saj polovico proizvodnje izvozite v približno 50 držav. Na katerih trgih vidite največjo možnost rasti?

V okoli 50 držav izvozimo 50 odstotkov proizvodov. Največji potenciali za rast pa so pri izdelkih z dodano vrednostjo, na primer skyr, islandska vrsta jogurta, ki smo ga ponudili tudi slovenskemu trgu pod blagovno znamko MU, za povezana podjetja pa ga proizvajamo pod blagovno znamko Siggi's in izvažamo predvsem v Francijo.

Drugi pomemben izvozni izdelek je grška vrsta jogurta z zmanjšano vsebnostjo maščobe, ki ga izvažamo predvsem v Italijo in prodaja že nekaj let raste z dvomestno stopnjo, zato je takšna rast načrtovana tudi v prihodnje. To sta dve vrsti izdelkov z visoko vsebnostjo beljakovin in nizko vsebnostjo maščob, ki imata velik potencial za trgih Francije in Italije. Zdravi in okusni izdelki so namreč globalni trend, ki raste že več let, tudi v Sloveniji. Skyr MU, ki smo ga lansirali lani, vsak mesec dosega rekorde v prodaji.

V proizvodnjo povprečno vlagate okoli sedem milijonov evrov na leto. Kaj bodo napovedane naložbe v širitev proizvodnje prinesle glede zmogljivosti, produktivnosti in delovnih mest?

Lani lansirana proizvodna linija za jogurte, ki izdeluje tudi papirnate lončke, nam bo pomagala razširiti zmogljivosti v kategoriji jogurta skyr, ki je pri izvozu za nas najpomembnejša. Naslednje leto prihaja še dodatna linija s še večjo zmogljivostjo na področju jogurta. To je za nas strateško pomembno področje, na katerem se bomo širili.

Pomembno nam je, da vlagamo tako v proizvodne linije kot tudi v modernizacijo procesov. Tako bomo nekatere postopke, ki so se prej opravljali ročno, delali avtomatsko. To ne pomeni zmanjšanja števila zaposlenih, saj se naša proizvodnja tako širi, da bomo imeli letos več zaposlenih, kot smo jih imeli lani. Letos se bo število zaposlenih zvišalo za okoli pet odstotkov v primerjavi z lani. Če pa nadaljujemo trend, ki smo ga začeli – to je globalno povečanje proizvodnje – bomo te zaposlene samo prerazporedili na druga delovna mesta.

Kako članstvo v skupini Lactalis vpliva na samostojnost Ljubljanskih mlekarn ter na ohranjanje slovenskih blagovnih znamk, znanja in domače surovine?

Ljubljanskim mlekarnam je članstvo v skupini Lactalis prineslo veliko dobrega, saj gre za največjo mlečno industrijo na svetu, kar pomeni, da ima zelo dobro znanje in prakse po vsem svetu. Leta 2013, ko so Ljubljanske mlekarne vstopile v skupino Lactalis, so se povečale možnosti za pridobivanje znanja, učenje, nove tehnologije in stalna vlaganja v proizvodnjo. In rekla bi, da je to odličen plus, ki je prišel s pridružitvijo tako veliki mlečni industriji. Hkrati pa je lokalna pripadnost ostala enako pomembna, če ne celo pomembnejša. Mleko se še naprej odkupuje izključno od slovenskih kmetov, prav tako so bile ohranjene lokalne blagovne znamke, pri čemer bomo vztrajali tudi v prihodnje.

Ob jubileju ste z DOPPS začeli projekt za ohranjanje vrstno bogatih travišč. Kako boste merili njegove učinke in zagotovili, da ne bo ostal le simboličen pilotni projekt?

DOPPS ima znanje, mi pa dostop do kmetov in zelenih površin – verjamemo, da bomo letošnji hektar »počesanih« (krtačenih) semen postopno povečevali. Ohranjanje biotske raznovrstnosti je del programa družbene odgovornosti skupine Lactalis in dolgoročnega načrta Ljubljanskih mlekarn do leta 2030.

Ga. Zdeličan, vodenje Ljubljanskih mlekarn ste prevzeli septembra lani. Na čem temelji vaš slog vodenja oziroma s katerim stebrom modela voditeljstva skupine Lactalis se najbolj poistovetite?

Skupina Lactalis ima štiri modele vodenja: »Care, Share, Dare in Inspire«. Najbližji mi je »Dare«, torej, upati si narediti nekaj novega. Če govorimo o izdelkih: inovirati, se naučiti nekaj novega, narediti napako, a se potem iz te napake učiti.

Vrednote skupine Lactalis pa so: ambicioznost, zavzetost in zavzetost na preprost način. Tu mi je najbližja zavzetost na preprost način, saj menim, da preprostost, predvsem v komunikaciji – neposredna, direktna, jasna in dvosmerna komunikacija – lahko naredita zelo veliko. Verjamem, da ekipe, v katerih je komunikacija odprta, na koncu dneva dosežejo veliko več.

Kako bodo Ljubljanske mlekarne videti čez pet let? In kaj je po vaši oceni največje tveganje v poslovanju?

Ljubljanske mlekarne vidim čez pet let kot še bolj moderno, stabilnejše in še bolj inovativno podjetje, kot je danes. In verjamem, da bomo z načrtovanimi vlaganji do tja tudi prišli. Obenem bomo ohranili blagovne znamke in odlično sodelovanje s kmeti. Še naprej se bomo osredotočali na izvoz, ker pri tem vidimo veliko možnosti za rast – torej v Franciji in Italiji kot velikih trgih ter v širitvi na nekatere nove trge.

Kot največje tveganje pa vidim geopolitično nestabilnost, s katero smo se zdaj že naučili živeti in delati, vsekakor pa je to eden od nepredvidljivih dejavnikov, ki ga je treba upoštevati. Drugi dejavnik tveganja je zmanjšanje števila mlečnih kmetij, saj moramo mi in celotna dobavna veriga poskrbeti za enako količino mleka ali celo za rast. Za Slovenijo je zelo pomembno, da ostane samozadostna pri proizvodnji mleka.

Poleg tega je pomembno ohraniti konkurenčnost naših zaposlenih in konkurenčnost industrije. Pri tem si želimo večje podpore tudi države glede prispevkov, ki se nenehno povečujejo. Slovenija je majhen trg, in če želimo ohraniti proizvodnjo velikih podjetij v Sloveniji, moramo ostati konkurenčni. To pa je težko, ker vse države okoli tekmujejo z nami.