Milijarda za rast: ko več naročil pomeni manj denarja

Podjetje ima več naročil kot leto prej. Nova proizvodna linija je skoraj pripravljena. Zaposluje. Zaloge rastejo. Prodaja je videti obetavno. Na bančnem računu pa je denarja vedno manj. To ni nujno znak poslovnega neuspeha. Lahko je znak prehitre rasti. »To so klasične realne situacije,« pravi Simon Šimonka, direktor oddelka za financiranje in marketing v SID banki.

Podjetja po njegovih izkušnjah pri investiciji pogosto zelo dobro načrtujejo strošek stroja, tehnologije ali nove proizvodne zmogljivosti, precej lažje pa spregledajo tisto, kar pride za investicijo. To je rast. In rast potrebuje denar.

»Popolnoma smo osredotočeni na investicijo, na stroške naložbe, hkrati pa pozabimo na obratni kapital,« pravi Šimonka. Z večjo proizvodnjo pride potreba po več zalogah, več terjatvah in dodatnem denarju za tekoče poslovanje. Posledica so lahko »likvidnostne škarje« prav takrat, ko je bila investicija uspešno zaključena.

Za direktorja je to eden manj intuitivnih finančnih paradoksov: podjetje lahko prodaja več, ustvarja več prihodkov in ima celo več dobička, obenem pa mu začne zmanjkovati gotovine.

Milijarda evrov – toda kaj bo nastalo iz nje?

To vprašanje postaja aktualnejše tudi zaradi precej velike številke. SID banka in Ministrstvo za gospodarstvo, delo in šport sta oblikovala širši finančni mehanizem v skupni vrednosti milijarde evrov, namenjen podpori gospodarstvu. Milijarda je številka, ki dobro deluje v političnem govoru in naslovih. V ekonomiji pa bo pomembnejše vprašanje, kaj bo iz nje nastalo. Število odobrenih kreditov samo po sebi še ne bo dokaz uspeha. Čez nekaj let bo bistveno bolj zanimivo meriti, ali so podjetja zaradi tega kapitala povečala produktivnost in dodano vrednost na zaposlenega, ustvarila nove izdelke, povečala izvoz, vstopila na nove trge in sprožila dodatne zasebne investicije. Pri razvojnih projektih bo pravi test tudi, koliko jih je preživelo prehod iz prototipa v komercialno proizvodnjo. Šimonka pojasnjuje, da so štirje novi produkti oblikovani tako, da pokrivajo različne faze razvoja podjetja. »Imamo produkt za raziskave in razvoj. Nadaljujemo lahko s produktom investicij. Ko zaključimo razvoj, lahko investiramo v prototip oziroma proizvodnjo,« pravi. Ker naložbi praviloma sledi povečanje poslovanja, je tretji instrument namenjen financiranju trajnih obratnih sredstev. Vsi trije omogočajo dolge ročnosti – do 20 let – in moratorije do pet let. Četrti instrument ima drugačen namen. Gre za likvidnostno varovalo za podjetja, ki jih prizadenejo dogodki zunaj njihovega nadzora: krizna žarišča, prekinjene dobavne verige, naravne nesreče ali morebitna nova pandemija. Za ta del je po Šimonkovih besedah predvidenih 500 milijonov evrov. Pri takšnem financiranju je tudi merilo uspeha drugačno.

Nova proizvodna linija mora ustvariti donos. Razvojni kredit bi moral pripeljati do novega produkta ali večje produktivnosti. Pri kriznem financiranju pa je lahko rezultat precej bolj elementaren: podjetje je preživelo, ohranilo zaposlene in nadaljevalo poslovanje. Milijarda zato ni enoten gospodarski paket. Del je razvojni kapital, del pa zavarovanje pred prihodnjimi šoki.

Dolgoročno financiranje podjetjem omogoča, da večje razvojne in investicijske projekte izvedejo prej ter jim pustijo dovolj časa, da začnejo ustvarjati prihodke. FOTO: Marko Feist

Dober dolg financira prihodnost

Ob tem ostaja vprašanje, ki je za marsikaterega podjetnika skoraj psihološko: koliko dolga je preveč? Slovenska poslovna kultura je tradicionalno precej naklonjena previdnosti. Kredit je obveznost. Dolg je nekaj, česar se je treba čim prej znebiti. Šimonka ponuja skoraj nasprotno izhodišče: »Z dolgom je čisto v redu sobivati.« Podjetje lahko leta ustvarja rezerve, da si nekoč samo financira novo investicijo. Toda v svetu, v katerem se tehnološki cikli krajšajo in konkurenca investira hitreje, lahko takšna previdnost postane strošek. »Kupčkamo, kupčkamo, kupčkamo in se potem nečesa lotimo, česar bi se lahko že prej,« pravi Šimonka. Kredit lahko podjetju omogoči, da investicijo izvede prej in hitreje pride do višje produktivnosti, novih prihodkov ali višje dodane vrednosti.

A samo pod enim pogojem. »Dolg ni slab sam po sebi. Imeti mora jasen namen in neke merljive učinke. Ne sme biti dolg samo zaradi dolga.« Še pomembnejši je njegov naslednji stavek:»Bog ne daj, da bi s tem zdravili neke napake iz preteklosti, ki nimajo rešitve. To pa je potem slab dolg.« Razlika je skoraj brutalno preprosta. Dober dolg financira prihodnost. Slab dolg financira preteklost.

Banka ne financira samo ideje

Ko direktor pride v banko z načrtom za milijonsko investicijo, je zato znesek le začetek pogovora. Prvo vprašanje je, s čim se podjetje sploh ukvarja. Drugo, zakaj projekt potrebuje. Tretje, kaj bo z njim ustvarilo. »Kakšen je smisel projekta? Zakaj sploh nekdo izvaja neki projekt, neki razvoj, zakaj potrebuje denar in kakšni so učinki tega?« pravi Šimonka. In nato izreče eno osrednjih misli pogovora: »Denar je samo denar. Je sredstvo do nekih učinkov na koncu.« Banko zanimajo razvojni učinki in finančni rezultati, saj mora biti kredit na koncu tudi poplačan. Poleg finančne konstrukcije zato presoja tveganje: ali bo produkt našel trg, ali se lahko investicija zamakne in kaj se zgodi, če prihodki ne bodo takšni, kot jih predvideva poslovni načrt. To postane še posebej pomembno pri raziskavah in razvoju. Podjetje lahko več let razvija tehnologijo, ne da bi vedelo, ali jo bo kupec na koncu sploh sprejel. »Obvladovanje tveganj je naš posel,« pravi Šimonka. Toda banka ne more vsega staviti na en projekt, katerega učinki še niso znani.

Razvojno financiranje je zato lažje pri podjetju, ki že ima stabilno osnovno dejavnost. Če se novi produkt izjalovi ali zamakne, mora podjetje obveznosti še vedno lahko servisirati iz drugih virov.

Za startup, ki prihodkov še nima, je lahko kredit zato napačen kapital. SID banka je po Šimonkovih besedah v startup okolje vključena tudi prek lastniškega financiranja oziroma skladov zasebnega kapitala, krediti pa so primernejši za podjetja z obstoječo dejavnostjo, ki vzporedno razvijajo nekaj novega. To je razlikovanje, ki ga podjetniki hitro spregledajo: ni vsak denar primeren za vsako fazo podjetja.

Pri razvojnih projektih ni pomembna samo višina financiranja, temveč tudi čas, ki ga podjetje dobi, da naložba začne ustvarjati rezultate. FOTO: Marko Feist

Včasih je pomembnejši čas kot obrestna mera

Tu je tudi osnovna ekonomska logika razvojne banke. SID ne želi nadomeščati komercialnih bank, pravi Šimonka, temveč zapolniti vrzeli, ki jih trg ne pokrije dovolj dobro. Ena od njih je dolgoročno financiranje. Nova proizvodna hala lahko ustvarja prihodke desetletja. Razvoj novega produkta pa lahko zahteva leta, preden se pojavi prvi pomembnejši prihodek. Če je kredit precej krajši od ekonomskega življenja naložbe, podjetje že od začetka ustvarja pritisk na denarni tok.

SID pri nekaterih investicijskih projektih omogoča ročnost do 20 let in moratorij na glavnico do pet let. »To pomeni, da podjetje lahko zadiha,« pravi Šimonka. Pri razvojnih projektih lahko traja precej časa, preden nastanejo prvi finančni učinki, zato je daljši moratorij lahko pomemben del konstrukcije. Pri projektih raziskav, razvoja in inovacij omenja ročnosti do 12 let in do pet let moratorija. V praksi to pomeni, da cena denarja ni edina spremenljivka. Za marsikatero podjetje je enako pomembno vprašanje: koliko časa bo dobilo, da investicija začne ustvarjati denar?

Ko težava ni poslovni model, ampak svet

Pri tem tudi najboljši poslovni načrt ne more vključiti vseh prihodnjih dogodkov. Evropska podjetja so v nekaj letih dobila precej dolg seznam opomnikov: pandemijo, energetsko krizo, vojne, motnje v dobavnih verigah, poplave, sušo in geopolitično fragmentacijo. Finančni rezultat je lahko pri podjetju enak kot pri slabem poslovanju – zmanjka likvidnosti. Vzrok pa je povsem drugačen.

SID ima zato instrument za podjetja, katerih težave »niso posledica slabega poslovnega modela«, temveč okoliščin, na katere podjetnik ni mogel vplivati. Šimonka omenja dražje surovine zaradi geopolitičnih pretresov, prekinjene dobavne verige in posledice naravnih nesreč za gospodarstvo.

Toda meja je pomembna. Težava mora biti nenadna in kratkotrajna. »Moramo prepoznati dejansko, da so te težave prišle nenadoma in so kratkotrajne,« pravi. Kredit lahko podjetju pomaga preživeti zunanji šok, ne more pa spremeniti slabega poslovnega modela v dobrega.

Kitajska ni več samo tovarna

Za slovenska podjetja obstaja še ena težava: velikost domačega trga. Če želijo resneje rasti, morajo prej ali slej ven. Šimonka meni, da so slovenski podjetniki včasih celo preskromni. »Premalo ambiciozni smo, zadovoljni s tem, kar smo ustvarili, s tem, kar imamo,« pravi. Želel bi si več rasti zunaj Slovenije in tudi zunaj Evrope. Pri tem opozarja na spremembo globalnega konkurenčnega razmerja. »Na neki način žal lovimo Američane in tudi že Kitajce.« To ni več stara zgodba o Evropi z raziskavami in Kitajski z množično proizvodnjo. Šimonka pravi, da se slovenski podjetniki, ki se po petnajstih letih vrnejo na Kitajsko, pogosto vrnejo presenečeni. »To sta dve različni državi,« pravi o spremembi, ki so ji bili priča. Tudi zato meni, da vlaganje v raziskave in razvoj ni več le vprašanje večje rasti. Gre za konkurenčno preživetje. »Vidimo, da zaostajamo za Kitajsko, ki se je učila, zdaj nas je pa prehitela.« In nato: »Vlaganje v raziskave in razvoj, zato da preživimo, ne samo, da se razvijamo, je ključnega pomena.«

Simon Šimonka, direktor oddelka za financiranje in marketing v SID banki, poudarja, da denar ni cilj sam po sebi, ampak sredstvo, s katerim podjetje ustvarja razvojne učinke. FOTO: Marko Feist

Kenija in tveganje novega trga

Rast zunaj Evrope pa ni samo vprašanje ambicije. Je vprašanje financiranja tveganja. Šimonka omenja primer projekta v Keniji, kjer je bilo bolj smiselno postaviti proizvodnjo lokalno kot izdelke prevažati iz Slovenije. Takšno okolje je za podjetje precej zahtevnejše. »Ni podatkov, pravno okolje je drugačno, ljudje so drugačni, manj je izkušenj, težje je dobiti prave strokovnjake,« pravi.

Toda prav to je po njegovem mnenju podjetniška funkcija. »Je res velik korak in zalogaj za podjetje, da naredi ta korak, ampak zato so podjetja, da naredijo tisti korak.« SID pri takšnih poslih uporablja tudi svojo vlogo izvozno-kreditne agencije in sodelovanje s tujimi razvojnimi bankami, da zmanjša del tveganja in olajša financiranje.

Slovenija si težko privošči enega zmagovalca

Če je financiranje podjetja vprašanje razpršitve tveganj, je po Šimonkovem mnenju podobno tudi z gospodarstvom države. Slovenija rada išče panoge, ki bi lahko postale nacionalni paradni konji: farmacijo, turizem, visokotehnološko industrijo. Šimonka je ob ideji enega velikega zmagovalca previden. Farmacija ima visoko dodano vrednost, pravi, vendar Slovenija potrebuje bolj razpršeno industrijsko strukturo in dovolj domačega znanja, da ostane odporna tudi takrat, ko globalni trg ne deluje, kot smo vajeni. »Smo premajhni, da bi imeli vse. Smo pa tudi premajhni, da bi imeli luksuz, da bi stavili samo na en sveti gral.«

To je morda tudi najboljši okvir za presojo milijarde evrov. Vprašanje ni, ali bo denar porabljen. Skoraj zagotovo bo. Vprašanje je, ali bo premaknil gospodarstvo.

Ali bo podjetje, ki danes proizvede za 20 milijonov evrov, čez nekaj let ustvarilo 30 milijonov z višjo dodano vrednostjo? Ali bo slovenski prototip postal izvozni produkt? Ali bo investicija avtomatizirala proizvodnjo, ne da bi podjetje izgubilo konkurenčnost? Ali bo podjetje zaradi dolgoročnega kapitala na nov trg vstopilo tri leta prej, kot bi sicer? In ali bo država znala razlikovati med denarjem, ki je samo odobren, in denarjem, ki je nekaj spremenil?

Ko podjetje raste, se potrebe po denarju lahko povečujejo hitreje kot prihodki. Prav zato je finančno načrtovanje pomemben del uspešne rasti. FOTO: Depositphotos

Denar je samo denar

Šimonka ima po približno petnajstih letih dela v bančništvu nenavaden odnos do velikih številk. Denarja, s katerim dela, pravi, praviloma sploh ne vidi. »Te številke so na neki način že skoraj fiktivne za nas.« Bolj ga zanima rezultat. »Kaj s tem denarjem vse ljudje počnejo. In kakšen je rezultat. Kako je podjetje zrastlo, kako je ustvarilo neki nov produkt, šlo v neko investicijo.«

To so po njegovem mnenju pogosto odločitve, ki jih podjetnik sprejme enkrat v življenju. Zato milijarda evrov, 20-letna ročnost ali petletni moratorij sami zase niso zgodba. So infrastruktura.

Denar je vzvod

Če podjetje ve, kaj želi z njim ustvariti, mu lahko skrajša pot do rasti. Če ne ve, lahko z njim samo hitreje poveča težavo. Šimonka pa ima za direktorje, ki želijo preveriti možnosti financiranja, na koncu presenetljivo sodoben in hkrati zelo staromoden nasvet. »Zagnati UI in vprašati, kaj ponuja,« pravi. Nato doda drugi del: »Hkrati pa ohraniti ta človeški stik in prijeti telefon v roke in poklicati.«

Vsebino ustvarja Vsebinski studio Delo medijev d. o. o.