Trajnostno poslovanje ni le enkraten projekt

Trajnostno poslovanje je proces. Tega se zavedajo tudi v Evropski uniji, kjer se bo z današnjim dnem – že enajstič zapored – začel evropski teden trajnostnega razvoja. Do 8. oktobra se bodo v številnih evropskih državah zvrstili dogodki, ki spodbujajo in uresničujejo trajnostni razvoj.

Evropski teden trajnostnega razvoja je bil na pobudo Francije, Nemčije in Avstrije prvič izveden leta 2015. To pobudo usklajuje Evropska mreža za trajnostni razvoj (angl. European Sustainable Development Network (ESDN), namenjena pa je ozaveščanju, delitvi praks in spodbujanju izvajanja trajnostnega razvoja na lokalni, nacionalni in evropski ravni. Temelji na Agendi Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 (Agenda 2030) – ta uravnoteženo združuje tri razsežnosti trajnostnega razvoja: ekonomsko, socialno in okoljsko – in njenih 17 ciljih trajnostnega razvoja (SDG – Sustainable Development Goals).

Lani so podjetja ustvarila tretjino prihodkov s prodajo v EU

V Evropski uniji so v letošnjem letu okoljski, socialni in upravljavski vidiki na prvem mestu v programih mednarodnih podjetij. EU se je namreč zato še bolj osredotočila na izzive, povezane tudi s poročanjem o trajnosti in razkrivanju informacij glede uskladitev s trajnostnimi cilji EU, kot to določa evropska direktiva o trajnostnem poročanju (CSRD) in ki je bila sprejeta kot odgovor na ambicijo, da se kapitalski tokovi preusmerijo v naložbe za trajnostno rast. Naj spomnimo, da je evropska komisija z direktivo preložila rok za prvo poročanje o trajnostnosti. Spremembe evropskih standardov za trajnostno poročanje veljajo tudi za slovenska podjetja; gospodarskim družbam iz prve skupine zavezancev – to so subjekti javnega interesa z več kot 500 zaposlenimi in so dolžni poročati o trajnostnosti za poslovno leto 2024 – v poročilih za poslovni leti 2025 in 2026 ne bo treba poročati o dodatnih trajnostnih informacijah v primerjavi s poslovnim letom 2024.

Sicer pa je bil že februarja sprejet sveženj poenostavitev Omnibus I, ki je omejil obvezno poročanje o trajnostnosti na velike družbe z več kot tisoč zaposlenimi; za družbe z do tisoč zaposlenimi pa so predlagali prostovoljno poročanje o trajnostnosti, ki bo temeljilo na zdaj sprejetih standardih.

Priporočila za podjetja

Za podjetja, ki želijo trajnost vključiti v svoje poslovanje na strateški in operativni ravni, pa so v CER Partnerstvu za trajnostno gospodarstvo pripravili sklop priporočil. Z njimi, kot pojasnjujejo, se usmerjajo na ključna področja, ki so trajnostna mobilnost, poslovne stavbe, krožno gospodarstvo in trajnostna komunikacija. »To so teme, ki bistveno oblikujejo konkurenčnost, odpornost in dolgoročno uspešnost podjetij. Trajnostno poslovanje ni enkraten projekt, ampak proces, ki zahteva jasno vizijo, sodelovanje vseh funkcij v podjetju in zmožnost prilagajanja hitrim spremembam. Podjetja se pri tem pogosto ukvarjajo s kompleksnostjo zakonodaje, pomanjkanjem orodij, razdrobljenimi informacijami in usklajevanjem interesov različnih deležnikov,« navajajo.

In dodajajo, da so priporočila CER zasnovana kot praktična pomoč pri sistemskem uvajanju trajnosti v vsakdanje delovanje podjetja – strateškim, upravljavskim in operativnim – ter ponujajo izhodišča za krepitev kompetenc vseh zaposlenih. V CER poudarjajo, da trajnost ni le naloga vodstva, ampak proces, ki zahteva sodelovanje celotne organizacije. »Vsak zaposleni, ne glede na funkcijo, mora razumeti osnovna načela trajnosti ter pridobiti znanja in veščine, ki spodbujajo inovativnost, sodelovanje in odgovorno ravnanje.«

Malo podjetij s tujim lastništvom, a z velikim vplivom

Zeleno zavajanje spodkopava zaupanje

V priporočilih je zapisano, da največjo odgovornost za trajnostno komuniciranje nosi vodstvo podjetja, saj s postavljanjem jasnih trajnostnih smernic in ciljev določa temelj za nadaljnjo komunikacijo. Vendar uspešno trajnostno komuniciranje zahteva sodelovanje številnih oddelkov, še posebno ključni so marketing, odnosi z javnostmi in strokovnjaki za trajnost. »Dobro trajnostno komuniciranje ne poudarja zgolj uspehov, ampak tudi proces učenja, izzive in področja, na katerih podjetje še išče rešitve. Poudarek naj bo prispevku podjetja k ljudem, okolju in skupnostim – ne na hvali.«

Pri tem pa opozarjajo tudi na tako imenovano zeleno zavajanje (greenwashing), kar pomeni, da podjetje svojo okoljsko odgovornost prikazuje boljšo, kot je v resnici, in sicer največkrat zato, da izboljša ugled ali nagovori okoljsko ozaveščene kupce. »Namesto konkretnih ukrepov uporablja splošne obljube, poudarja nepomembne detajle ali izkorišča pomanjkanje jasnih pravil.« Pri tem v CER kot ključno poudarjajo transparentnost, saj trajnostno komuniciranje vključuje tudi priznanje izzivov, omejitev in ciljev, ki še niso doseženi. »Posledice pa niso zgolj simbolične. Poleg možnosti za finančne kazni zeleno zavajanje spodkopava tudi zaupanje in verodostojnost podjetja, kar ima dolgoročen vpliv na odnose z deležniki in ugled blagovne znamke.«

Kaj kažejo kazalniki trajnostnih ciljev

Že več let kazalnike ciljev trajnostnega razvoja spremljajo tudi na Statističnem uradu RS (Surs). In kaj kažejo? V Sloveniji je stopnja tveganja revščine lani znašala 13,2 odstotka. Kot običajno je bila višja pri ženskah (14,3 odstotka) kot pri moških (12,1 odstotka). Povprečje na ravni EU je znašalo 16,2 odstotka; sicer pa so najnižjo stopnjo imeli na Češkem (9,5 odstotka), najvišjo pa v Bolgariji (21,7 odstotka).

Stopnja delovne aktivnosti v starostni skupini od 20 do 64 let se je v zadnjem desetletju zvišala. »Lani je dosegla najvišjo vrednost, in sicer 78,3 odstotka. V vseh desetih letih je bila višja pri moških. Vrzel oziroma razlika v stopnji delovne aktivnosti med spoloma je v opazovani starostni skupini znašala 6,1 odstotne točke,« navaja Surs.

Plačna vrzel pod povprečjem EU

Kaj pa plačna vrzel? Po podatkih Sursa je bila oktobra lani plačna vrzel med spoloma v Sloveniji 5,0 odstotka, kar pomeni, da so ženske v povprečju zaslužile 95 odstotkov povprečne bruto plače za plačano uro moških. Na ravni EU je bila plačna vrzel med spoloma predlani najvišja v Latviji (19 odstotkov), negativno plačno vrzel pa so imeli le v Luksemburgu (–0,9 odstotka). EU povprečje je znašalo 12 odstotkov, v Sloveniji pa 5,4 odstotka.

Delež mladih, starih med 15 in 24 let, ki niso vključeni v formalno ali neformalno izobraževanje in niso delovno aktivni, je lani v Sloveniji znašal 7,6 odstotka, medtem ko je bil na ravni EU 11,1-odstoten. Največji delež teh mladih je imela Romunija (19,4 odstotka), najmanjšega pa Nizozemska (4,9 odstotka).

V zadnjih letih se je delež avtomobilov na električni in hibridni pogon med prvič registriranimi novimi osebnimi avtomobili precej povečal. »Leta 2015 je bilo med prvič registriranimi novimi osebnimi avtomobili v Sloveniji 0,2 odstotka električnih in 0,4 odstotka hibridnih, lani pa prvih 5,9 odstotka in drugih 25,7 odstotka.«