Če skrbite zase, je velika možnost, da živite dlje

Tretja okrogla miza je bila na temo aktivnega življenja in kakovostni dolgoživosti. Sogovorniki moderatorke Tjaše Zajc, mednarodno priznane strokovnjakinje na področju digitalnega zdravja in zagovornice pacientov, so bili dr. Željko Ćurić dr. med., spec. psihiater, izr. prof. dr. Lucija Mulej, direktorica podjetja Budnjani, Budne rešitve, prof. dr. Uroš Ahčan, Juventina Clinic, dr. med., spec. plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije, ter prof. dr. Tadej Strojnik, dr. med., specialist nevrokirurg iz Nevrokirurgije Strojnik.

Letos je prišla ven študija, ki celo kaže, da ob tem, ko se življenjska doba viša, se v bistvu razlika med dobrimi pa slabimi leti povečuje, kar pomeni, da živimo dlje, ampak tudi več let slabše. In ta slaba leta življenja niso več skoncentrirana v zadnjih 10, 20 odstotkih življenja, ampak so razporejena skozi celotno odraslo obdobje, je uvodoma predstavila Tjaša Zajc. »Večinoma, v okoli 60%, pa se nezdrava leta pripisujejo težavam z mišično-skeletnimi težavami in pa duševnimi motnjami.« Z digitalizacijo zdravstva pa imamo še težavo z digitalnimi determinantami zdravja, kar se nanaša na to, kako uporabljamo tehnologijo, zato da si zdravje izboljšamo, pa seveda tudi na to, kako dostopamo do storitev, ko se stvari digitalizirajo.

In na tej točki tega osebnega vpliva pridemo do tega, kaj lahko dejansko naredimo in tukaj pride področje dolgoživosti, ki je zelo široko. Ukvarja se z raziskavami od prehranskih dopolnil, življenjskega stila, diagnostike in pa seveda eksperimentalnih tehnologij. Okvir dolgoživosti se nanaša na pet ključnih stebrov: prehrana, gibanje, spanje, stres in zadnje čase vedno bolj pomemben duševni vidik in vidik tega, kakšen je naš socialni krog.

Koncept zdravega življenja

Na vprašanje, kaj je mislil s tem, da ne verjame v koncept zdravega življenja, je Željko Ćurić dejal, da je mislil pri tem na individualizacijo. »To, kar je meni zdravo, je drugim škodljivo ali obratno. Srečal sem številne paciente, ki so opisali svoje navade za ohranjanje zdravega življenjskega sloga; in te iste navade pri drugih lahko naredijo veliko škodo. Ljudi je treba pogledati kot somatski sistem, kot zdravniki ponavadi počnemo. In psihosomatika je edina oblika, ki je prišla v znanstveno medicino. Pozabljamo pa tudi na duševni del človeka. Jaz svoje paciente v stiski pošljem k župnik k spovedi, druge pošiljam k nutricionistu ali pa nevrologu. Naučil sem se, da ne obstaja univerzalno zdravje. Obstaja individualni sistem, ki je zate zdrav. Jaz vedno poskušam človeka doživeti v celoti in razumeti njega in ne sebe, kaj mislim o njem, saj smo ljudje med seboj precej različni.«

Lucija Mulej je tudi poudarila, da je pomembno razumeti individualni sistem, saj je vsak človek drugačen. »S 4Q poskušam povezati ravni, ki so razumske, preproste. V sistemih organizacijah ocenim te štiri ravni inteligenc: racionalno, čustveno, duhovno in fizično. Gre za zelo zdrav razumski sistem, vendar se v praksi pokaže, da smo polni podatkov.« Kot še pravi, je znanost o ljudeh resnično znanost. »In moj pogled na prihodnost dela je seveda v tem, da bo trg dela vse bolj potreboval humaniste, družboslovce in poznavalce raznih dinamik psihe, torej human affairs. In slovenska podjetja so dokaj odprta, sama imam odlične izkušnje, je pa vedno zelo dobro, da tudi direktor oziroma vodja sam razumejo psihodinamiko vseh struktur ter da razumejo, da pravilno obravnavan človek lahko spreminja lastne lastnosti, ki pa jih ne more zgolj s klasičnimi kognitivnimi orodji.

Osnovni problem je naš odnos do telesa

Prof. dr. Uroš Ahčan pravi, da je osnovni problem naš odnos do telesa, ki je eno samo od rojstva do smrti. »In osnovna primerjava z osebnim vozilom je, da ima osebno vozilo polno nekih senzorjev, ki stalno opozarjajo, kaj je vse narobe, in če ena lučka zasveti, ga že peljemo na servis. Peljemo ga tudi na redni servis vsako leto. Točimo pravo gorivo, zamenjujemo olje, pnevmatike in vse ostalo. In tudi avto peljemo vsako leto na tehnični pregled.«

Kaj pa se zgodi s človeškim telesom? Kot pravi Ahčan, prav nič, nobene preventive, nobenih senzorjev. Pomoč poiščemo šele takrat, ko zbolimo, tj. se pravi, v prenesenem pomenu, ko se avto pokvari. »Zdaj si pa zamislite, da pokvarjen avto pelješ na servis in ti rečejo, da so ga uvrstili v čakalno vrsto in da lahko računaš na popravilo čez dve do tri leta. Nepredstavljivo!« Kaj pa 

Skratka, ko dobimo diagnozo, vstopimo v sistem, se uvrstimo v čakalno vrsto in čakamo na samo rešitev problema. »Čakalna doba je različno dolga in je tudi enkratna priložnost, da se na zdravljenje pripravimo. Sam vsakič tistemu, ki je pred večjim posegom, npr. rekonstrukcijo dojk pri ženskah z rakom dojke, povem, da je treba to čakalno vrsto -, čeprav je pri raku dojke kratka -, izkoristiti za psihofizično pripravo. Enako kot vrhunski športniki na nastop na olimpijadi; se pravi dihalne vaje, gibanje, ustrezna prehrana, druženje. Poleg tega je treba najti v svojem okolju zaveznike, ki ti bodo psihološko pomagali na tej poti premagovanja bolezni. In v tem sklopu govorimo o tako imenovani prehabilitaciji, kjer so znanstveni članki že pokazali, da je s tako pripravo izid zdravljenja boljši, trajanje hospitalizacije krajše, zdravljenje cenejše, poleg tega pa tudi hitrejša vrnitev v delovno in domače okolje.«

Na vprašanje, kaj se zgodi s priporočili zdravnikov po zdravljenju, pa Ahčan odgovarja, da je za zelo pomembno stvar, kot je zdravje, treba upoštevati navodila zdravnikov. »Sam večkrat tudi bolnikom rečem: smo na istem čolnu, vsi bi radi čim prej prišli do cilja in če bi vsi veslali v isto smer, bomo hitreje prišli do otočka na Blejskem jezeru. Če bo pa pacient veslal proti, pa ni pričakovati, da bo rešitev idealna. Govorim zlasti recimo o kajenju, o gibanju in drugih razvadah, ki jih imamo.«

Vedno pomaga dobra psihofizična sposobnost

Dr. Strojnik pravi, da se nevrokirurgi ukvarjajjo s stanji, ki nastanejo od danes na jutri -  na primer možganska krvavitev, nenadno nastala paraplegija ali pa velik možganski tumor -, jim pa pomaga, če je bolnik v dobri psihofizični sposobnosti, ne moremo pa pri tem govoriti o prehabilitaciji. Imajo pa, kot pravi, kolegi anesteziologi to dobro razdelano, saj pred zlasti nekimi večjimi posegi vse ocenijo, naredijo preiskave in jih nato predoperativno pripravijo. In sicer z raznimi dihalnimi vajami in s pregledi pri ostalih specialistih, da so optimalno za poseg pripravljeni. »Ampak vedno si tega luksuza ne moremo privoščiti. Seveda smo veseli, če ljudje torej skrbijo za svoje zdravje, in mislim, da je v zadnjem času tega ozaveščanja o tem zelo veliko.«

In kaj opaža dr. Ćurić glede razlogov, zakaj ljudje ne upoštevajo nekih smernic? »Kolege vedno opozarjam, da je prvi korak pri prejemu diagnoze zanikanje realnosti. Zanikanje realnosti je strup, ki mori diabetologe, psihiatre, nevrologe, saj pacient ob prejemu  informacije glede zdravstvenega stanja doživi šok in potem se začne pubertetsko obnašati. Kaj to pomeni - da poskuša za vsako ceno dokazati, da je njegova diagnoza vprašljiva in da se je sosed pozdravil s čajčki. Je pa veliko ljudi zaradi zanikanja realnosti končalo v diabetični komi. Odgovor na rešitev teh težav pa je dal že Aristotel, da je v tej fazi človeka zdravo in dobro pustiti, da se parkrat zaleti z glavo v zid. Ker, je še dejal, bolj inteligentni se zaletijo enkrat in ugotovijo, da tako ne gre več; manj inteligentni pa se zaletavajo štirikrat, petkrat, do tudi fatalnega rezultata, ki je tudi možen. In stari Grki so tej skupini rekli idioti - vendar v stari Grčiji niso definirali idiote kot obliko prizadetosti, ampak je to pomenilo, da gre za 'neučljivo osebo'. In neučljiva oseba je oseba, ki ne ve, da ne ve. In zato je ključna naloga zdravniđkega osebja, da gredo s pacientom skupaj skozi to fazo in da končno ugotovi, da ve, da ne ve. In šele takrat je možnost, da se nasveti upoštevajo in šele takrat nas čakajo treningi, mentoriranje, supervizija, da pride do finalizacije, in da človek postane avtonomen zase skrbeč pacient.«